Cardenal je prepričan, da poezija sama po sebi ne more rešiti sveta, lahko pa prispeva k temu, da ga rešimo. Foto: EPA
Cardenal je prepričan, da poezija sama po sebi ne more rešiti sveta, lahko pa prispeva k temu, da ga rešimo. Foto: EPA
Kot teologa ga je zaradi vpletenosti v revolucijo javno okaral nekdanji papež Janez Pavel II. Cardenal je v duhovniško službo stopil po 31. letu, pozneje pa obveljal za teologa osvoboditve. Foto: EPA

Prve verze je Cardenal pisal že kot otrok, pozneje pa ga je pot zanesla v teologijo in politiko. Kot minister za kulturo je v 80. letih v Nikaragvo pripeljal veliko svetovnih mislecev, ki so javno podpirali revolucijo.

Študiral je filozofijo in literaturo v Ciudadu de Mexicu in New Yorku, pozneje še teologijo. Nekaj časa je preživel v trapističnem samostanu v ZDA, ki ga je vodil Thomas Merton, in bil leta 1965 posvečen v duhovnika. Na otoku Solentiname na jezeru Nikaragva je ustanovil skupnost, v kateri so ustvarjali ljudski umetniki.

V burno politično življenje v Nikaragvi in celotni Srednji Ameriki je bil vpleten od 60. let dalje. Po njegovem mnenju sta poezija in umetnost tesno povezani s politiko: svoje pesmi je tako uporabljal kot protest proti diktaturi dinastije Somoza. Na temne plati režima je opozarjal že v zgodnejših delih.

Kulturni minister v papeževi nemilosti
Po zmagi t. i. sandinistov je prevzel funkcijo ministra za kulturo (1979-1988), zaradi česar je bil leta 1983 deležen javne kritike tedanjega papeža Janeza Pavla II. V času njegovega ministrovanja so sicer začeli množično opismenjevati revne nikaragovske kmete. Z zmago revolucije je tako sledil pravi razcvet umetnosti.

Perspektiva zrelih let
Danes je kritičen do nekdanjih revolucionarjev, tudi do aktualnega nikaragovskega predsednika Daniela Ortege, ker so zapustili načela revolucije in se predali kapitalu. "Velik del nekdanjih voditeljev se je skorumpiral, sam pa še naprej ostajam na strani revežev," je leta 2012 povedal v intervjuju za časnik Delo.

Gost v naših krajih
Veliko časa je Cardenal namenjal pesniškim turnejam, na katerih je bral svoje pesmi. Konec lanskega leta se je mudil v nemško govorečem okolju in se prvič ustavil tudi v Ljubljani. Ob že znanih pesmih je bral tudi nove, prevedene prav za to priložnost.

Objavil je vrsto pesniških zbirk in knjig spominov ter bil leta 2005 nominiran za Nobelovo nagrado. V slovenščini je leta 1986 v prevodu Nika Koširja izšla njegova knjiga Psalmi, leta 1997 pa so v prevodu Cirila Berglesa z naslovom Pomlad, ki diši po Nikaragvi izšle njegove izbrane pesmi.