Slabo leto dni zatem smo to knjigo v prevodu Katarine Jerin in v založništvu založbe Umco dobili tudi v slovenskem jeziku pod naslovom Zgodovina knjige skozi knjige: od prvih zapisov do e-knjige. Obsežna knjiga oziroma monografija na 290 straneh prinaša ob obilici ilustracij in drugem slikovnem gradivu predvsem pregled časovno prostorskega razvoja zaoisa podatkov in ohranjanja znanja v stotih knjigah z vsega sveta. In to ne nujno najpomembnejših, najplivnejših, najbolj branih, najbolj znanih, največkrat nagrajenih, čeprav so med njimi tudi take, marveč tudi in predvsem tiste, ki širši javnosti morda niso tako zelo znane, pa vseeno na svoj način raziskujejo in zapisujejo ter s tem ohranjajo podatke o določenem času in prostoru. Ali kot zapišeta v uvodu h knjigi: "Če hočeš razumeti neko območje ali obdobje, pravijo, ne glej le tistega, kar je pomembno in dobro: precej več se boš naučil, če si boš ogledal tisto manj pomembno in ne zelo dobro."
Ob številnih zgodbah in anekdotah predstavita različne nosilce besedila od vrvic, glinenih ploščic in lubja, svile, do papirusa, pergamenta, papirja in elektronskih zaslonov, obenem pa prikazujeta razvoj različnih knjižnih zvrsti in vsebin ter pojasnjujeta začetke in napredke tiskarskih tehnologij in različnih založniških praks. Vse o knjigi, skratka.
In katere so te knjige? Vseh kajpak ne bomo naštevali. Omenimo le tiste najbolj ilustrativne: jamske slikarije iz votline El Castillo, Ep o Gilgamešu na glinenih ploščicah, indijski rokopis na palmovih listih z naslovom Izpolnitev modrosti iz Nalande, Ezopove basni, Homerjeva Iliada, Ptolomajevo Zemljepisno navodilo, Ali Sufijeva Knjiga zvezd stalnic, Vesaliusova študija anatomije z naslovom O zgradbi človeškega telesa, Diderotova Enciklopedija, Bannekerjeva Pratika, Soyerjeva prva kuharska knjiga Sodobna gospodinja, Travne bilke Walta Whitmana, Mojster in Margareta Mihaila Bulgakova, Dnevnik Ane Frank, Mehanska enciklopedija Angele Ruiz, ki menda velja za prvo e-knjigo, Antiknjiga Francisce Prieto ... Seveda gre za izbor obeh avtorjev, ki slovenskih knjig ne zajema.
Ne gre za knjigo vseh knjig, za knjigo, ki bi v sebi združevala vse knjige tega sveta, vse znanje tega sveta, vse podatke tega sveta. Seveda si to tudi ne želi biti. Pa vendar se s samim izborom teh stotih najpomembnejših knjig temu idealu knjige vseh knjig precej približa. In to predvsem na metodološki ravni. Seveda je nemogoče zajeti vse knjižno znanje oziroma vse tisto, kar je napisano v nešteto knjigah v eni sami knjigi. Borghesovi poskusi oziroma ideje Itala Calvina, pa Umberta Eca, napisati knjigo vseh knjig, so ostali le poskusi oziroma ideje. Roderick Cave in Sara Ayad v nasprotju z naštetimi postmodernisti odkrito in na glas izbereta sto knjig in jih tudi naštejeta. Izbereta pa predvsem tiste knjige, ki vse od jamskih slikarij pa do e-knjig razlagajo nastanek sveta, pričajo o času, v katerem so nastale, ki se sprehajajo skozi različne človeške dejavnosti, preizkuse, vzpone in padce, ki slikajo življenje na prostorsko-časovni premici. Obenem pa pričajo tudi o zgodovini knjige, o tem, kako so znanje in izkušnje nekoč zapisovali na jamske stene, na lubje, na papirus, na papir, pa spet na stene ulic in stranišč, na tak in drugačen papir in na koncu še ... hja, v računalnik. V desetih poglavjih se sprehajata skozi zgodovino knjig, skozi zgodovino človeštva, ki je zapisana v knjigah, ki se je ohranila v knjigah, kljub prepovedim in cenzuram, zažiganju knjig in celih knjižnic, ter želji človeka, da se njegovo bivanje v času in prostoru zapiše in ohrani.

Zgodba o ljubezni do knjige
Monografija Zgodovina knjige skozi knjige je predvsem zgodba o ljubezni do knjige in s tem do znanja. Pri čemer pa si ne dela iluzij, da je to knjiga vseh knjig. Navsezadnje, vsi poznamo Wikipedijo. Še en poskus knjige vseh knjig. Morda celo najboljši približek taki knjigi. Pa ji lahko verjamemo? Zaupamo? Monografija, ki sta jo strokovno pregledala Rok Glavan, kulturolog in antikvar, ter Iztok Ilich, urednik in prevajalec, uredil pa jo je Samo Rugelj, priča o tem, da knjiga ne bo izginila in, da so tiste grožnje o njenem koncu zaradi vse večje dostopnosti in s tem uporabe računalnika zgolj prazne marnje. Samo za ilustracijo; danes mesečno izide toliko novih knjig v klasični tiskani obliki, kot jih ni pred tridesetimi leti v celem letu. In čeprav knjige ne izhajajo več na glinenih ploščicah in drevesnem lubju, to še ne pomeni, da ne bodo več tudi v tiskani obliki. Nekoč so zgodbe slikali in s tem zapisovali na jamske stene, danes jih beremo na pročeljih mestnih stavb. Nekateri si želijo knjigo listati in ovohati, drugim so dovolj zgodbe z računalniškega monitorja. In s tem ni nič narobe. Navsezadnje, hamburger ni potisnil v pozabo goveje juhe, restavracije s hitro prehrano niso uničile klasičnih restavracij, temveč zgolj videz posameznih ulic, o čemer se lahko prepriča vsak, ki se sprehodi po eni od najbolj obljudenih ulic v slovenski prestolnici.

Ob tej priložnosti smo se pogovarjali Rokom Glavanom, kulturologom in antikvarjem, ki je prispeval strokovni pregled knjige.

Prvi stik s pričujočo knjigo je bil preko računalnika, ko so vam iz uredništva založbe poslali besedilo z vsemi pripadajočimi ilustracijami, fotografijami ... Ste jo prebirali z računalniškega monitorja ali ste si vse skupaj natisnili na papir in šele potem brali, pregledovali ...?
Kot ljubitelj papirja sem si jo natisnil. Papirja sem bolj vajen in miselni proces je navajen svinčnika in papirja. Seveda sem korekture in predloge pošiljal preko e-pošte, kar pomeni, da sem jih s papirja še enkrat prenašal v digitalno obliko.

Računalnik je kajpak nepogrešljiv. Pa je nepogrešljiva tudi knjiga?
Sta res? Brez enega in drugega lahko preživimo in delujemo v sodobnem svetu, le na drugačen način se moramo dokopati do tega, kar nam te dva medija ponujata.

Knjige so bile nekoč dostopne vsakomur. Računalnik pa so imeli le tisti, ki so imeli o njem kaj pojma, pa še denar si potreboval. Danes je obratno. Računalniki so se pocenili, knjige pa so vedno dražje. Kam to pelje? Kaj nam to pove?
Računalnik in knjiga sta kot nosilca informacij zamenjala statusni in uporabni položaj. Knjiga še vedno terja več stroškov zaradi izdelave, a je vendarle trajnejši nosilec informacij. Danes lahko brez zagate prebiramo najstarejše knjige. Vsak od nas pa se je srečal že z neprijetnostjo, ko ni mogel iz računalnika dobiti nekaj let starih datotek. Kljub e-dobi bodo še vedno ljubitelji knjig. Zavedati se moramo, da je na medmrežju ogromno informacij, a še vedno ni na njem vsega, kar je človeštvu, od izuma tiska, uspelo natisniti. Trenutno res računalnik izključuje obstoj klasične knjige, a vseeno obstajajo in bodo obstajali ljudje, ki jim bo stik s papirjem in natisnjenim besedilom ljub. Morda tudi kot neke vrste pobeg pred zrenjem v osvetljen ekran. Klasična knjiga bo vedno v modi, tako kot viteštvo.

En tak občutek imam, da se vračajo časi, ko so se knjige kupovale zato, da si z njimi okrasil stanovanje. Recimo, zbirka Sto romanov, ki se je prav lepo prilegala tapetam. Spomnim se zbranih del Ivana Cankarja, katerega šest knjig oziroma njihovih hrbtov je naslikalo en tak lep portret Vrhničana.
Kot antikvar moram odgovoriti, da ni tako. Časov, ko so nam »neskončne« zbirke, kot so Nobelovci, Sto romanov ali Naša beseda, krasile domovanja, ni več. Obenem pa moram povedati, da te zbirke niso bile le okras. Še danes soje npr. Sto romanov odlično zasnovana zbirka, s kakovostnimi spremnimi študijami uvrščenih del. Danes se morda malo več zbirateljske vneme suče, poleg vsebinsko kakovostnih del tudi okoli likovno dobro zasnovanih zbirk. Slovenska knjižna produkcija se v času od 1960 do 1985 ponaša s kakovostnimi likovnimi opremami, kjer so oblikovalci sledili svetovnim smernicam in jih obenem uspešno presajali na domača tla. Knjižna oprema tega obdobja ima avtorski pečat, medtem ko je pri sodobni, razen redkih izjem, zabrisan ali neprepoznaven.

Ko sva že pri Cankarju. V knjigi ali monografiji Zgodovina knjige skozi knjige je beseda tudi o prepovedanih knjigah. Leta 1898 je izšla njegova zbirka Erotika, ki jo je Cerkev iz moralnih razlogov prepovedala. Toda škof Jeglič je vso naklado v celoti pokupil. In s tem knjigo ohranil. Pa vendar je bil Cankar precej zvit, mar ne?
Takratni založniški zakon je dovoljeval, da se knjiga lahko ponatisne, če knjige dve leti ni več na voljo na prodajnih policah. Cankar je tako malo izpilil posamične pesmi, ki so se mu zdele preokorne in jo ponudil novemu založniku. Tako izide leta 1902 druga izdaja, ki jo je izdal založnik in knjigotržec Lavoslav Schwentner. Takrat izdaje ni pospremilo večje negodovanje.

Pred nekaj leti, recimo desetimi, ne spomnim se več, je nastal en tak spisek ne prepovedanih, ampak nepriporočljivih knjig za otroke. Celo umaknili so jih s polic nekaterih knjižnic. Ne pa tudi knjigarn. Kaj ni to že neke vrste cenzura? Neke vrste Index Librorum Prohibitorum, kakršnega je v 16. stoletju sestavil papež Pavel IV.?
S cenzuro oziroma prepovedjo branja se knjiga srečuje od svojega prvega dne. Vzroki za prepoved prodaje, branja posamičnih poglavij ali le imen v knjigi so lahko zelo različni, od političnih, moralnih ali celo popolnoma osebnih. S takimi primeri se srečujemo tudi danes v sodobni, demokratični družbi, z zajamčeno svobodo govora. Političnih prepovedi je sicer manj, so pa pogosto posredno izražene z zasebnimi zahtevki po cenzuri. So pa šolski seznami prepovedanih oziroma neprimernih knjig tudi zanimivo branje in spoznavanje moralne zadržkov v določenem obdobju. Kot primer mi je zelo ljub seznam šoli neprimernih knjig, ki je izšel v začetku 20. stoletja. V njem navajajo knjigo, ki je za šolsko mladež neprimerna, ker je v njej stavek: "Ko jo je zagledal na obali, je stekel z ladje, jo objel in goreče poljubil."

Torej je knjigo nemogoče prepovedati. Bodiva unikatna: kako knjigo za vselej umakniti s knjižnih polic? Zbrisati? Govorim seveda o tiskani knjigi. Kot antikvar in strokovnjak za knjige imate gotovo kakšen nasvet.
Knjiga se vedno lahko popolnoma v celoti uniči ali umakne s trga. Takih primerov je tudi v bližnji preteklosti nekaj. So se pa v preteklosti avtorji znašli in razdelili nekaj kopij ali kakšen poskusni izvod. Ljudski glas, prepisi ali fotokopirni stroj pa so naredili svoje. Taka knjiga je potem še bolj popularna in iskana. O njej se govori in zgodi se točno tisto, česar 'cenzor' ni želel. Zgodovina prepovedanih knjig nam govori, da se je vedno kje našel kak izvod, ki je preživel in je zdaj pričevalec.

Kaj pa e-knjiga. To se lahko naredi s pritiskom na tipko "del"?
To pa težko odgovorim, ker je nimam. Domnevam, da se lahko enako ohrani, če jo ima kdo že naloženo na svoj bralnik. Tudi sam medij dopušča, da lahko v nekaj trenutkih odpošljemo datoteko s knjigo kamor koli po svetu. Seveda pa ne smem zanemariti dejstva, da klasično knjigo lahko še vedno beremo, tudi če jo spustimo z velike višine na tla, medtem ko je za bralnik malo verjetnosti, da bi kaj takega uspešno prestal.