Mehiška avtorica je pozornost stroke vzbudila z zbirko esejev Papeles falsos (2010) in s prvimi zapisi v svetovnih časopisih, med drugim tudi New York Timesu. Napisala je več libretov za newyorško baletno hišo in po prvem romanu Breztežni (2011) predlani objavila še naslednjega, La historia de mis dientes (Zgodba o mojih zobeh). V New Yorku živi z možem, priznanim pisateljem Álvarom Enriguejem (spremljal jo tudi na obisku Ljubljane), in na Univerzi Columbia pripravlja doktorat iz primerjalne književnosti.

Roman Breztežni je strukturiran kot prepletajoča se pripoved dveh pripovedovalcev. Eden je (resnični) mehiški pisatelj Gilberto Owen, ki se na svoji smrtni postelji v Filadelfiji (v petdesetih letih 20. stoletja) spominja svojih let v New Yorku tik pred zlomom borze leta 1929. Zloma borze, le da tistega iz leta 2008, se spominja tudi druga pripovedovalka, prevajalka in pisateljica, ki z družino živi v Mehiki in za

katero so samska leta v velikem jabolku prav tako le še spomin. Pripovedovalca se iščeta v nepreglednem omrežju podzemnih vlakov, kjer sta potovala v svojih preteklostih, Breztežni pa je "zgodba o navideznih obstojih, priklic nezmožnosti ljubezenskega srečanja in dokončnosti izgube, hkrati melanholičen in humoren".

Ideja za pisanje se je rodila iz dveh jasnih podob, ki sta Luisellijevi vstajali pred očmi. "Prva je bila prizor mesta, po katerem sem se sprehajala vse dni. Čezenj sem projicirala eno svojih najljubših pesmi, In a Station of the Metro Ezre Pounda. V celoti gre takole: "The apparition of these faces in the crowd; / Petals on a wet, black bough." Na določenih linijah podzemne železnice v določenih mestih se lahko zgodi, da dva vlaka vzporedno vozita v isto smer. Če sediš na enem izmed teh vlakov, lahko v sosednjem vidiš obraze ljudi, ki potujejo enako hitro kot ti. V nekem trenutku eden izmed vlakov pospeši in obraze izgubiš izpred oči. Vse skupaj je kot nekakšna vizualizacija Einsteinove teorije relativnosti. Vedela sem, da hočem napisati roman, v katerem bi se lahko poigravala z dvema časovnima okviroma, ki bi si bila na trenutke blizu in na trenutke zelo daleč. Preganjal me je ta prizor posameznih ljudi, ki sedijo v vlaku pred mano, in hotela sem napisati knjigo, ki bi bila temu na neki način podobna - a se je vedno zataknilo, ko bi morala poiskati drugi del enačbe, metafore. Čemu je to podobno? To je kot ...? Ko sem videla A, v enačbi nikoli nisem mogla doseči še B-ja. B je torej ta roman."

Nadaljevati tradicijo metafikcije, ki sega vse do Cervantesa
Breztežni se, kot je poudarila povezovalka pogovora Vesna Milek, poigravajo z različnimi časovnimi vidiki do te mere, da preteklost in prihodnost v romanu tako rekoč ne obstajata; kraji, ki jih popisuje, so polni vrzeli in duhov preteklih časov. "Latinskoameriška literatura je na neki način zelo palimpsestna, to je literatura, ki piše samo sebe, s popolnim zavedanjem lastne zgodovine in narave. To se je začelo že s Cervantesom, očetom literature, ki se zaveda same sebe; drugi del Don Kihota je neverjetno metaliteraren, od samega začetka naprej v dialogu s tradicijo, iz katere izhaja. Veja latinskoameriške književnosti, ki nadaljuje Cervantesovo izročilo, je še vedno živa - poglejte na primer samo Roberta Bolaña. In tudi moj roman se zaveda, da je simultan z literarno tradicijo, s katero je v dialogu."

Obenem pa so Breztežni natrpani tudi z literarnimi referencami, z "vdori" znanih pisateljskih imen od Emily Dickinson pa do Ezre Pounda in Louisa Zukofskega. "Ne vidim razlike med pisatelji, ki pišejo na podlagi življenjskih izkušenj, kot denimo Jack Kerouac, in tistimi bolj "literarnimi", ki pišejo v dialogu z drugimi knjigami. Vsaj v svojem življenju je ne vidim. Vsako mojo izkušnjo določenega mesta močno izoblikujejo, obogatijo knjige, ki jih berem v tistem trenutku ali sem jih prebrala kdaj prej. Zato so moje knjige vedno "literarne", - a ne izhajajo iz knjig, ki bi dolga leta nedotaknjene sedele na policah. Te knjige so žive, umazane, polne odtisov od čokolade zapackanih, slinastih otroških prstov. Knjige, ki jih berem, skušam oživeti v svojem pisanju."

Zagrenjeni mehiški pesnik se obregne ob velikega Lorco
Poleg (nam) manj znane podobe Gilberta Owna iz romana vstaja tudi vse prej kot laskav portret veliko bolj razvpite figure: španskega umetnika Federica Garcie Lorce, ki je konec dvajsetih resnično preživel izjemno plodno obdobje v New Yorku. O njem denimo piše: "Bil je dobro rejen Španček, zavit v vato, ki se je virtuozno pritoževal nad svojim bohemskim življenjem v velemestu: golobi in roji kovancev, neprestana dela na zgradbah, množice, ki bruhajo, odtujenost, samota. Težava Federicovih pesmi je bila, da so bile na koncu vse pofederikane. (...) Všeč so mu bili Harlem in Afroameričani, angleško ni govoril. Njegovi starši so mu mesečno pošiljali sto dolarjev, ki jih je razmetaval po barih v mestu."

O taki upodobitvi Luisellijeva razloži: "Poskušala sem nanj gledati skozi oči Mehičana. Mehičani imajo do Špancev odklonilen odnos, obenem pa jim gre tuj uspeh v nos. V Mehiki pravimo, da smo kot rakovice v vedru, kar se mi zdi zelo slikovita primerjava (Smeh). Lorco, ki je bil takrat že zvezda v newyorških literarnih krogih, sem skušala gledati skozi oči manjšega pesnika. Španca je harlemska skupnost toplo sprejela, prav tako akademski krogi na univerzi, Owen pa je bil neznan umetnik, ki je moral za preživetje delati na mehiškem veleposlaništvu in sestavljati poročila o cenah arašidov in podobno. Zaradi tega je bil globoko zagrenjen."

Iz tega, da je v svoj roman vpletla Lorco, se je rodila tudi nadvse zabavna anekdota: "Po izidu knjige je z mano stik vzpostavila Lorcova družina in bala sem se vseh grozot, ki so me nedvomno čakale. Ampak zdi se mi, da romana niso dejansko prebrali ... Kajti prosili so me, naj napišem spremno besedilo k razstavi, ki je takrat ravno nastajala. Pa zahvalili so se mi za pesnikovo upodobitev. Tako da sem precej prepričana, da knjige niso prebrali. (Smeh.)"

Nikoli zares doma v enem samem jeziku
Pisateljica, ki se je leta 1983 rodila v Mexico Cityju, je odraščala v Kostariki, Južnoafriški republiki, Indiji, Španiji, Franciji in v ZDA; leta 2008 sta se z možem ustalila v New Yorku. Življenje na prepihu je tako vplivalo tudi na njen odnos do besed, do jezika: "Kadar pišem, sem igriva in kaotična, obenem pa zelo kartuzijanska in metodična pri svojem delu; idejam se ne odpovem kar tako. Od nekdaj sem čutila potrebo, da bi osvojila področje, na katerem se počutim izgubljeno. V španščini za to obstaja čudovita beseda, domiñar, ki pomeni obvladati, ne pa tudi dominance. V otroštvu v javnosti nikoli nisem govorila ali pisala v španščini, ker smo bili pač v JAR-u ali pa v Južni Koreji, Indiji ... Moje šolsko, javno življenje je ves čas potekalo v angleščini, zasebno pa v španščini, oba pa sta bila obdana še z enim popolnoma tujim jezikom, pa naj je bila to hindujščina, korejščina ali zulu. Nikoli nisem bila pretirano prepričana o sebi, ne v španščini ne v angleščini. Pisanje prve knjige, Papeles falsos, je bilo zame projekt osvajanja, naseljevanja španščine. Trenutno pišem svoj prvi roman v angleščini in počutim se, kot da sem spet na začetku, kot da imam spet 21 let in skušam razumeti, kako ukrivljati in sestavljati stavke."

Roman z zornega kota rože, ki nikoli ni bil napisan
Toda kako je sploh odkrila, da njeno življenje v New Yorku zrcali biografijo Gilberta Owna okoli 80 let prej? Ali s klasično formulacijo iz intervjujev - v kolikšni meri so Breztežni popis njenega resničnega življenja? Vprašanje je neumno, sta se strinjali z Milekovo, a izkaže se, da je podobnosti precej. "Leta 2008, ko sem se ravno priselila v New York in se lotevala svojega doktorata na Univerzi Columbia, so me prosili, naj za neko mehiško literarno revijo spišem krajši članek o Ownovem delu. V knjižnici sem med njegovimi rokopisi našla njegov rokovnik izpred točno osemdesetih let - do dneva natančno. V njem je popisal notranjost svojega stanovanja in celo navedel naslov. Osupnila me je nadrobnost, s katero je opisoval mrtvo rastlino v cvetličnem loncu in druge predmete. Ker je bil naslov čisto blizu, sem prečkala park, da bi si hišo ogledala. Vstopila sem, tako kot v romanu, v zgradbo in na strehi resnično našla mrtvo rastlino v loncu. Nisem je ukradla, ker je bila pač tam odvržena, sem jo pa vzela s seboj. Moja prvotna ideja je bila napisati roman z zornega kota te rastline, kar je bilo skrajno pretenciozno in obsojeno na neuspeh. Poskusila sicer sem, a je bil neskončno dolgočasen roman o ljudeh, kako vstopajo v stanovanje in odhajajo iz njega. To idejo sem k sreči opustila."

Mehiške pokrajine domišljije
Čeprav je večino svojega življenja preživela stran od mehiške grude, je Ciudad de Mexico vedno živa prezenca v njenem pisanju. "Ciudad de Mexico mi je dal ... vse. Ker večino časa nisem živela tam, je bilo mesto zame vedno prostor domišljije. Ko sem bila stara deset let, sem se z očetom preselila v Južno Afriko; istega leta je v Mehiki izbruhnila zapatistična revolucija in mama je odšla živet v Chiapas. Oče je začel v Afriki pisati svoj doktorat o urbanizmu Ciudada de Mexica od obdobja pred prihodom Špancev do sodobnosti. Hiša je bila natrpana z zemljevidi mesta in taka je bila moja predstava o njem - predkolumbovska prestolnica. Ta predstava se je pomešala z mojimi resničnimi spomini iz časov, ko sem tam živela. Ciudad de Mexico je mesto, v katerem lahko vidiš vse plasti preteklosti: azteške ruševine, katedrale, zgrajene iz kamnov porušenih templjev, kolonialne stavbe ter funkcionalizem 19. in 20. stoletja. Izuriti moraš svoje oko, da lahko opaziš vse te plasti in jih ceniš, kot si zaslužijo. Mesto me je naučilo videti in pisati."