To je že 11. prevod pesniške zbirke, za katero je Mozetič pred desetimi leti prejel Jenkovo nagrado. Kot je v utemeljitvi Jenkove nagrade takrat zapisala žirija, so Mozetičeve pesmi skrajno osebne in prizadenejo z odprto prizadetostjo, ki jo avtor izpostavlja "kot človek, kot gej, kot čustveno, seksualno, moralno in umetniško bitje".

"Terapevtski učinek" šokantno iskrenih verzov
Predsednica žirije za nagrado Vida Mokrin Pauer je tedaj še zapisala, da Mozetič v Banalijah piše predvsem "o svojih, pa tudi o naših bolečih otopelostih, naveličanostih, zamerah, obtožbah, strahovih, gnusih, samotah, prazninah, osamljenostih, utrujenostih, kaosu, sanjah, željah po smrti, užitku, ljubezni, o temah v duši in upanjih". Toda hkrati ima Mozetičeva poezija zaradi svoje šokantne iskrenosti v opisovanju svoje osebnostne, gejevske in na splošno človeške stiske izjemen terapevtski pomen.

Istočasno so pri založbi Visor libros izšle zbirke Emily Dickinson, Ezre Pounda in Huga Mujice. Kot je sporočil Mozetič, so Banalije največkrat prevedena pesniška zbirka sodobnega slovenskega pesnika.

Katere Slovence še lahko berejo v Španiji?
Knjiga se je tudi znašla na španskem seznamu najzanimivejših prevodov poezije v letu 2013, na katerem je mogoče zaslediti še eno slovensko zbirko, prevod Balad za Metko Krašovec Tomaža Šalamuna. Za založbo Vaso Roto jo je prevedel Xavier Farre, ki je prevajal že Aleša Debeljaka in Lojzeta Kovačiča.