Arhitekta Andrej Hrausky in Janez Koželj ter umetnostni zgodovinar Damjan Prelovšek so skupaj napisali že tri knjige, v katerih so ločeno obdelali Plečnikova dela v Ljubljani, po Sloveniji in na tujem. Tokrat so spet združili moči.

Direktorica Cankarjeve založbe Jelka Ovaska je knjigo, ki je na letošnjem knjižnem sejmu dobila nagrado za najlepšo knjigo v kategoriji stvarne literature, oblikovala pa jo je Suzana Duhovnik, označila za letošnjega "paradnega konja" založbe. Ovaska je dodala, da je knjiga izjemna tako po strokovni kot tudi po tehnični plati. Knjiga je izšla tudi v angleščini, če pa bo dovolj zanimanja, bo morda izšla tudi v kakšnem drugem tujem jeziku, je še napovedala.

Povprečen Slovenec Plečnikove arhitekture ne razume v celoti!
Hrausky je pojasnil, da so besedila za vse štiri knjige napisali vsi trije avtorji skupaj in da ni šlo samo za združevanje besedil. Kot je dejal, so v procesu nastajanja uskladili svoje zamisli in s čiščenjem besedila prišli do zanimivega rezultata. S knjigo, ki je nekakšen povzetek prvih treh, želijo predvsem približati delo arhitekta Jožeta Plečnika najširšemu občinstvu, saj, kot je dejal Hrausky, menijo, da povprečen Slovenec Plečnikove arhitekture ne razume v celoti. Če bi dosegli, da bi Slovenci začeli ceniti Plečnikovo arhitekturo, potem bi na veljavi pridobila tudi sodobna arhitektura, ki pa je danes podcenjena, je prepričan Hrausky.

Prvo poglavje, ki nosi naslov Klasični sopotnik evropskega modernizma, je večinoma delo Damjana Prelovška, predstavitve arhitektur pa sta prispevala skupaj s Koželjem, je pojasnil Hrausky. Slednje so po njegovih besedah napisane na preprost in razumljiv način, v njih pa so poudarjene predvsem kakovosti posameznih arhitektur. Besedila spremljajo fotografije, ki jih je večinoma posnel Prelovšek. Kot je dejal Hrausky, so fotografije zelo dobre, kar dokazuje, da lahko dobre fotografije arhitekture ustvari le tisti, ki arhitekturo razume.

Kako so se Plečniku porajale ideje?
Koželj je poudaril arhitektovo razumevanje arhitekture, ki je drugačno od razumevanja in dojemanja umetnostnega zgodovinarja. Po njegovih besedah se zna le arhitekt poosebiti s težavami in dilemami, ki spremljajo arhitekturno ustvarjanje. Knjiga je po Koželjevih besedah tudi poskus ozaveščanja javnosti, da si arhitektura še vedno prizadeva za status umetnosti, kar je danes, ko se nanjo gleda v smislu njene donosnosti, še posebej pomembno. Iz knjige, ki v celoto poveže tri obdobja Plečnikovega ustvarjanja v treh prestolnicah, je tudi razvidno, kako so se Plečniku porajale ideje, kako jih je preizkušal v različnih pogojih in kako so se te ideje presajale iz enega okolja v drugo.

Predstavitvi spomenikov v knjigi sledi poglavje Življenje in delo, ki vsebuje kratek življenjepis, kronološki seznam znanih izvedenih del, izbrano bibliografijo ter seznam strokovnih izrazov in osebnosti.