Benjamin Tudelski, ki se je leta 1130 rodil v Tudeli v Kraljestvu Navarra, umrl pa leta 1173 v Kastilji, je v 13 let dolgem potovanju prepotoval Sredozemlje in številne azijske in afriške dežele. (Miniatura na sliki je delo drugega pomembnega srednjeveškega kronista, precej mlajšega benediktinskega redovnika Matthewa Parisa iz opatije St. Albans v Hertfordshirju. Natančneje gre za upodobitev iz njegovega dragocenega dela Chronica Majora.) Foto: Wikipedia
Benjamin Tudelski, ki se je leta 1130 rodil v Tudeli v Kraljestvu Navarra, umrl pa leta 1173 v Kastilji, je v 13 let dolgem potovanju prepotoval Sredozemlje in številne azijske in afriške dežele. (Miniatura na sliki je delo drugega pomembnega srednjeveškega kronista, precej mlajšega benediktinskega redovnika Matthewa Parisa iz opatije St. Albans v Hertfordshirju. Natančneje gre za upodobitev iz njegovega dragocenega dela Chronica Majora.) Foto: Wikipedia
Pogled na azijske dežele, kot jo upodablja znamenita Ebstorsfka karta sveta (mappa mundi) iz leta 1235.
Pogled na azijske dežele, kot jo upodablja znamenita Ebstorsfka karta sveta (mappa mundi) iz leta 1235. Foto: Wikipedia
Pogled na Ebstorfsko mappo mundi, ki je značilno orientirana proti vzhodu, v središču znanega sveta pa je Jeruzalem. Benjaminova rodna Andaluzija se torej nahaja na sporednjem delu zemljevida, Azija pa na zgornjem.
Pogled na Ebstorfsko mappo mundi, ki je značilno orientirana proti vzhodu, v središču znanega sveta pa je Jeruzalem. Benjaminova rodna Navarra je torej na sporednjem delu zemljevida, Azija pa na zgornjem. Foto: Wikipedia
Benjamin Tudelski
Ilustracija Benjaminovih popotovanj iz 19. stoletja. Foto: Wikipedia

se je na podobno pot že kakšno stoletje prej odpravil Benjamin Tudelski. Tudi on je bil trgovec in svoje 13 let dolgo potovanje prav tako popisal v dragocenem zapisu, ki je šele v 16. stoletju dobil latinski prevod. Tedaj je postal prava "knjižna uspešnica" stare celine.

Na pomen dela so znova opozorili v akademski knjižnici McMasterjeve univerze v kanadskem pristaniškem mestu Hamilton, kjer so po poročanju portala Art Daily odkupili prvi latinski prevod srednjeveškega dela Potovanja Benjamina Tudelskega.

Popotniški dnevnik je judovski trgovec iz Zaragoze izvorno zapisal v hebrejščini. V njem je opisoval vtise s potovanja, ki ga je med letoma 1160 in 1173 poneslo po Sredozemlju, Bližnjem vzhodu in Aziji. Njegov itinerarij se na več mestih pokriva s potjo, ki jo je pozneje ubral slavni beneški trgovec Marco Polo (1254-1324).

Za vedno izgubljene podobe
Vendar je stoletje, ki loči oba moža, svet v marsičem spremenilo, podobe mest pa predrugačilo. Posebej dragoceni so zato denimo Benjaminovi opisi Bagdada in Konstantinopla. "Benjamin je tako rekoč zadnji, ki nam je zapustil opise teh krajev," je o popotniku dejal Myron Groover iz hamiltonskega Oddelka arhivskih rokopisov in redkih knjig. Ob tem je spomnil, da je bil Konstantinopel, središče Bizantinskega imperija, med četrto križarko vojno leta 1204 požgan do tal, Bagdad, kulturno središče islamskega sveta, pa so pozneje oplenili Mongoli.

Benjamin, ki se je na potovanje najverjetneje odpravil z namenom vzpostavitve novih trgovskih stikov, je po Grooverjevih besedah zapisal dragocen dokument o ljudeh in krajih, ki jih je obiskal. Izredno zanimivi so neverjetno natančni opisi živahnih in cvetočih judovskih skupnosti ter podrobni opisi vplivnih kulturnih središč, kot sta omenjena Konstantinopel in Bagdad.

Natančni orisi ljudi in njihovih običajev
"Gre za pomemben popotni dnevnik, ki izstopa predvsem zaradi natančnih podrobnosti,"
o delu, ki je eno izmed redkih tovrstnih prvoosebnih popotniških zapisov tistega časa, razlaga knjižničar. Benjamina opisuje kot dobrega etnografa, ki nam je zapustil enega najbolj zanesljivih virov za poznavanje zgodovine in običajev krajev, ki jih je obiskal. "Gre za sočutne opise, ki so verjetno temeljili na pripovedih ljudi, o katerih je pisal. Jasno je, da se je z njimi družil," še pojasnjuje.

Manj jasni so opisi, ki jih namenja vzhodnim deželam, pravi. "Njegovi opisi Perzije, Kitajske jugozahodne Indije in Šrilanke postajajo vse bolj fantastični, a so kljub temu dragocen vir za vpogled v to, kakšne so bile te fabulativne dežele videti v domišljiji ljudi Evrope v 12. stoletju."

Štiri stoletja zatem, ko je Benjamin popisal svoje potovanje, natančneje leta 1575, je hebrejsko besedilo dobilo svoj latinski prevod. Prevedli so ga jezuitski redovnik in odposlanca tridentinskega koncila Arias Montanus. To je bil čas, ko je kartografija doživljala velik razvoj, obdobje odkrivanja novega sveta in številnih potovanj. Bralci poznega 16. stoletja so z velikim zanimanjem posegali po srednjeveškem opisu zdaj vse manj oddaljenih dežel. V razmeroma kratkem času je knjiga doživela več ponatisov, razlaga Groove. Ljudi je delo zelo zanimalo. "Mnogi so poznali kronike Marka Pola, to pa je bil še mnogo starejši in na več mestih bolj točen zapis."