Po različnih poročilih, da so določena pričanja v knjigi neresnična, je knjigotržni velikan Barnes and Noble sklenil umakniti knjigo The Last Train From Hiroshima: The Survivors Look Back (Zadnji vlak iz Hirošime: Preživeli se spominjajo); njen avtor, Charles Pellegrino, se je tako pridružil vse daljšemu seznamu pisateljev, za katere se je v zadnjih letih izkazalo, da so njihove zgodbe malce ... "podložene".

Pellegrino, v ZDA precej kontroverzen avtor številnih knjig s področja znanosti in arheologije, je prejšnji teden za New York Times izjavil, da so tudi njega speljali na led: lagal naj bi mu eden izmed "virov", od leta 2008 pokojni (kako priročno, bi tu pripomnil cinik) Joseph Fuoco; Pellegrino namerava knjigo za morebitne nadaljnje izdaje popraviti.

Osrednji junak "Zadnjega vlaka" je Cutomu Jamaguči, Japonec, ki je preživel obe atomski eksploziji. Sliši se skoraj neverjetno, vendar je Jamaguči dočakal 93 let in umrl šele v začetku letošnjega leta. Tako se je spokojno končalo življenje moža, ki je z opeklinami po celem zgornjem delu telesa iz Hirošime odpotoval v domači Nagasaki, kjer je tri dni pozneje dočakal še eno katastrofo. In preživel. Fuocovo pripovedovanje je za zgodbo pomembno zato, ker naj bi bil član posadke na enem izmed dveh letal, ki sta spustili svoj smrtonosni tovor na japonske civiliste - a zgodovinarji so se ob njegovo trditev spotaknili.

Film, ki ga zdaj verjetno ne bo
Založba Henry Holt & Co, ki je knjigo izdala, je zdaj sporočila, da bodo zaradi tega (pa tudi zato, ker dvomijo o obstoju še dveh oseb iz knjige, duhovnikov Johna MacQuittyja in očeta Mattiasa) knjigo nehali tiskati in razpošiljati po knjigarnah. Trenutek za kaj takega bi bil težko neugodnejši - kajti še nedavno je morda najbolj "vroč" režiser ta hip, velikopotezni James Cameron, objavil, da bo po knjigi posnel film (konec lanskega leta se je celo srečal z Jamagučijem, ki je takrat že umiral za rakom; Japonec je takrat napovedal, da je "Cameronova in Pellegrinova usoda, da bosta posnela film o jedrskem orožju").

Je doktor ali ni?
Pri Henry Holt & Co se sprašujejo tudi, kako je pravzaprav z doktorskim naslovom, ki si ga 56-letni pisatelj pripisuje: na svoji spletni strani je zapisal, da je leta 1982 doktoriral na univerzi Victoria v Wellingtonu, da so mu naslov pozneje odvzeli zaradi spora okrog sporne teorije evolucije, na koncu pa mu ga spet vrnili. Že mogoče, a na novozelandski univerzi trdijo, da, kolikor vedo, Pellegrino doktorata nima, da pa zadevo še raziskujejo.

Ko enkrat dežuje, lije
Na petah teh spodbijanj so prišli novi dvomi: Pellegrino naj ne bi bil, čeprav sam trdi drugače, eden izmed ustanovnih članov centra za izobraževanje o raziskovanju vesolja Challenger.

Ko je januarja Zadnji vlak iz Hirošime izšel, je Pellegrino knjigo opisal kot sad dolgotrajnih raziskav, ki so obsegale tudi intervjuje, tako s preživelimi žrtvami kot tudi s tistimi, ki so sodelovali pri metanju bomb. Ugotovil je, da je, potem ko je 6. avgusta 1945 atomska bomba Hirošimo zravnala s tlemi in ubila večino ljudi, približno 300 ljudi uspelo z vlakom priti v Nagasaki. Devetdeset odstotkov teh (ne)srečnežev je nato izginilo v drugi eksploziji, kakšnih trideset pa naj bi jih preživelo tudi drugo bombo.

Hvalospeve, s katerimi so ob izidu zasuli Pellegrinovo knjigo, so številni recenzenti zdaj vsaj deloma "vzeli nazaj". "Sprva se je zdelo, da je Charlesa Pellegrina za nos povlekel lažnivec, a zdi se, da je lagal sam," je zapisal kritik New York Timesa. "Zopet se je pokazalo, da bi založniki morali imeti svoje ljudi, ki preverjajo podatke. Knjiga se bere kot sanje ... a na žalost se zdi, da do neke mere to tudi je."

"Spodrsljaj" je lahko blagodejen za kariero
Če novica o razkritju poneverb koga ni presenetila, je to morda zato, ker se nam je imela koža že priložnost odebeliti: vsi se še spominjamo "zloglasnega" Jamesa Freya, nekdanjega odvisnika od vseh mamil in pijače pod soncem, ki je svoj zdrs na dno in okrevanje popisal v knjigi A Million Little Pieces - potem pa ga je spletna stran The Smoking Gun razkrinkala, da se mu pol opisanih stvari ni zgodilo. Frey se je moral osebno opravičiti zgroženi Oprah Winfrey, ki je njegovo knjigo uvrstila v svoj knjižni klub - a njegova kariera je preživela: najprej je spisal nadaljevanje "koščkov", My Friend Leonard, nedavno pa še en roman, Bright Shiny Morning.

(Pre)lepa zgodba, da bi bila resnična
Oprah je šla kljub temu na led še enkrat: Herman Rosenblat je v njeni oddaji (in pozneje v knjigi) Angel At The Fence opisoval, kako je svojo ženo spoznal, ko je bil zaprt v koncentracijskem taborišču: dekle mu je čez ograjo metalo jabolka. Nikoli ni izvedel, kdo je, zato ni imel upanja, da jo bo še kdaj videl - dokler se ni z njo iz oči v oči znašel 12 let pozneje na Coney Islandu - usoda je hotela, da sta si uredila zmenek na slepo. Ko je njuna neverjetna zgodba več kot 50 let pozneje začela dobivati malo več pozornosti, so ga "razkrinkali" zgodovinarji, ki so intervjuvali več preživelih internirancev in v Hermanovi zgodbi našli ogromno nedoslednosti (tudi to, da se ograji taborišča nikakor ni mogel približati in da je njegova poznejša žena v tistem času živela okoli 300 kilometrov stran).

Primerov je še celo morje ...
No ja, bi sklenil kakšen cinik, Rosenblat je govoril resnico vsaj o tem, da je bil interniran - obstajajo namreč še "hujše" zgodbe. Holokavsta se je zelo "svobodno" spominjalo že kar nekaj piscev: leta 2008 je bila pisateljica Misha Defonseca prisiljena priznati, da je v svoji avtobiografiji, Misha: A Mémoire of the Holocaust Years, ponaredila zgodbo o tem, kako je v otroštvu bežala pred nacisti in preživela zato, ker so jo medse vzeli volkovi. Pred dobrim desetletjem je švicarski zgodovinar razkrinkal Binjamina Wilkomirskega in njegovo avtobiografijo iz leta 1996 (Fragmenti), v kateri je opisal, kako je kot latvijska judovska sirota preživel v koncentracijskem taborišču. V resnici je knjigo napisal Bruno Doessekker, ki je vojno bolj ali manj v udobju preživel v Švici.

Nekaj podobnega se je pred tremi leti zgodilo tudi založbi Riverhead Books, ki je izdala Love and Consequences, spomine Margaret Seltzer na odraščanje med tolpami - kot (belo) deklico jo je namreč pod streho vzela afroameriška družina iz revne četrti Los Angelesa. No, izkazalo se je, da je Margaret odraščala kar lepo s svojo biološko družino v bogatem delu doline San Fernando in da je geto videla kvečjemu po televiziji.

Slaba reklama - ne obstaja
Na koncu se vrnimo na izhodišče: rahlo ironično je, da se Pellegrinova knjiga, ki se jo še vedno da kupiti pri spletnem velikanu Amazon, prodaja bolje kot prej, James Cameron pa še naprej podpira njenega avtorja: "Vem samo, da Charlie ne bi lagal, torej mora iti za nekakšen nesporazum," je zapisal v svoji izjavi za The Associated Press. Sam še vedno namerava posneti film o bombardiranju Hirošime in Nagasakija, a za zdaj še nima scenarija in nobenih kratkoročnih načrtov.