Rose Parks se je 1. decembra 1955 v mestu Montgomery v ameriški zvezni državi Alabama uprla zahtevi avtobusnega voznika, naj odstopi sedež belcu. Foto: Wikipedia/National Archives and Administration Records of the U.S. Information Agency Record Group 306
Rose Parks se je 1. decembra 1955 v mestu Montgomery v ameriški zvezni državi Alabama uprla zahtevi avtobusnega voznika, naj odstopi sedež belcu. Foto: Wikipedia/National Archives and Administration Records of the U.S. Information Agency Record Group 306
Avtobusa Rose Parks
Fabrizio Silei je ob ilustracijah Maurizia Quarella predstavil zgodbo o tem, kako je pogumen upor preproste ženske, sprožil 'plaz dogodkov, ki je Afroameričanom odprl pot do svobodnega življenja'. Foto: Založba Sanje

Tistega dne je zgodovina šla mimo mene in bila je avtobus, oplazila me je, jaz pa nisem znal stopiti vanjo. Še več, videl sem Roso, kako stopa vanjo, in sem jo skušal odvrniti od tega. Mislili smo, da je nora, v resnici pa smo bili nori mi, ki smo bili vajeni sklanjati glave in nikoli ničesar zavrniti.

Iz knjige
Avtobusa Rose Parks
O knjigi so se pogovarjali na rojstni dan te borke za človekove pravice. Rose Parks se je rodila 4. februarja leta 1913 v kraju Tuskegee v Alabami. Foto: Založba Sanje

Njena zgodba ostaja navdih in opomnik, da ne smemo zamujati, ko se nam ponudi priložnost reči ne in postaviti na stran resnice, takšno pa je tudi sporočilo slikanice, ki jo lahko zdaj beremo tudi v slovenskem prevodu. V večkrat nagrajeni slikanici je zgodovinski trenutek in pogum Rose Parks opisal Fabrizio Silei, z ilustracijami jo je pospremil Maurizio A. C. Quarello, v slovenščino pa je delo, ki ga je izdala založba Sanje, prevedel Dean Rajčić.

Pri založbi so prepričani, da knjiga bralca nagovarja, naj ne bo samo nemi opazovalec, temveč naj se postavi za tisto, v kar verjame. To ima pogosto hude posledice, a prav to poganja svet naprej, je ob predstavitvi knjige dejal Ibrahim Nouhoum, ki je pred dobrimi tremi desetletji prišel v Slovenijo iz Malija. Danes moramo biti vsi Rosa Parks, pravi, in nepravilnostim na svetu reči ne.

V slikanici spoznamo temnopoltega starca, ki svojega vnuka popelje v muzej Henryja Forda, kjer je razstavljen znameniti avtobus. Tudi dedek je bil na tisti zgodovinski dan, 1. decembra leta 1955, na avtobusu, na katerem se je Rosa Parks uprla zahtevi avtobusnega voznika, naj odstopi sedež belcu. Tedaj 42 let staro šiviljo so priprli in ji sodili zaradi državljanske nepokorščine.

Pozneje so jo proti plačilu globe izpustili, njen protest proti rasni segregaciji pa je prerasel v bojkot avtobusnega prometa. Ta je trajal vse leto, kar je transportno družbo spravilo tik pred propad. Vrhovno sodišče je leto dni po uporu Rose Parks vsako rasno razlikovanje razglasilo za nezakonito.

Dedek vnuku pripoveduje o času, v katerem je odraščal, ko so morali temnopolti hoditi v svoje šole, svoje lokale, svoja javna stranišča, živeli so vzporedno življenje z življenji belcev. Pa tudi o dnevu, ko je Roso skušal prepričati, naj se presede. "Tistega dne je zgodovina šla mimo mene in bila je avtobus, oplazila me je, jaz pa nisem znal stopiti vanjo. Še več, videl sem Roso, kako stopa vanjo, in sem jo skušal odvrniti od tega. Mislili smo, da je nora, v resnici pa smo bili nori mi, ki smo bili vajeni sklanjati glave in nikoli ničesar zavrniti."

Spremembe pridejo z odzivnostjo
Rosa Parks je nekoč z vsem dostojanstvom obsedela in na ta način v resnici vstala, pravi urednica Tjaša Koprivec. Na zanimiv paradoks pa je na predstavitvi knjige opozoril Seku M. Conde. Tisti, ki so leta 1955 pripravljali bojkot, niso imeli ne telefona ne interneta, pa so deloma spremenili miselnost. Danes vse to imamo, a včasih ni mogoče sklicati niti hišnega sveta, pravi. "Imperializem - in dandanes je ta pretežno ekonomski - je zmeraj mogoč, če je na drugi strani neodzivnost, če ni nikogar, ki bi stopil v bran izkoriščanim. Poleg tega tisti, ki imajo možnost, da se zoperstavijo določenim nepravičnostim, tega ne storijo, ker se tovrstne stvari vedno dogajajo "nekje daleč stran", a v resnici se dotikajo vseh nas," pravi.

K sporočilu slikanice podporno pristopa tudi slovenski Amnesty International, ki po besedah direktorice Nataše Posel v Rose Parks vidi eno izmed svojih vzornic. "Parksova je bila kot tajnica lokalne mreže za rasno enakost politično angažirana in ozaveščena, prav ozaveščanju, izobraževanju in usmerjanju ljudi pa omenjena organizacija posveča veliko svojega dela."

Tistega dne je zgodovina šla mimo mene in bila je avtobus, oplazila me je, jaz pa nisem znal stopiti vanjo. Še več, videl sem Roso, kako stopa vanjo, in sem jo skušal odvrniti od tega. Mislili smo, da je nora, v resnici pa smo bili nori mi, ki smo bili vajeni sklanjati glave in nikoli ničesar zavrniti.

Iz knjige