Knjige
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.8 od 24 glasov Ocenite to novico!
Vladislav Bajac
V Beogradu rojeni Vladislav Bajac je pesnik, pisatelj in prevajalec, avtor dveh pesniških zbirk, dveh zbirk kratke proze in sedmih romanov, obenem pa ustanovitelj založbe Geopoetika in podpredsednik srbskega PEN-a. V slovenščini lahko poleg Hamama Balkanije prebiramo tudi Knjigo o bambusu. Foto: MMC RTV SLO / A. J.
       Kot pisatelj preprosto ne morem privoliti v idejo, da je velike zgodovinske osebnosti, o katerih pišem, gnala želja po uničevanju ali samo uničevanju. Trdim, da je kaj takega nemogoče.       
Hamam Balkanija sicer ni najenostavnejše čtivo, ki ga lahko vzamete v roke, a je vredno vloženega napora. Foto: Založba Sanje
       Upam, da so teme, ki jih načenjam, univerzalnejše od zgolj vprašanja Srbov.       
Bajac je tik pred prihodom v Ljubljano v Nišu prejel nagrado Ramonda Serbica za življenjski prispevek k literaturi in kulturi. Foto: MMC RTV SLO / A. J.
"Janičarje so neusmiljeno izkoriščali, kot bi bili brez korenin, družine ali kakršnih koli lastnih razlogov za življenje. Vse iz prejšnjega življenja je bilo izbrisano, da bi se v novo lahko vtisnil samo nagon po služenju sultanu. Dobro izurjeni so se v skladu s tem tudi obnašali: ne glede na bojno taktiko poveljnika so na osebni ravni vedno znova prekoračili meje poguma in se dobesedno na slepo poganjali v bitke, s tem pa tudi v smrt. Po drugi strani pa jih je to slepo poganjanje v boj tudi reševalo; ko jih je sovražnik videl, je popustil v boju, se pogosto taktno umaknil, neredko pa tudi brezglavo zbežal. Tako jih je Alah ali prejšnji Bog (ali oba hkrati) varoval pred lastno norostjo. Zato so bili v zmagah objestni. Izkoriščali so daljnosežni glas o lastni neustrašnosti ter pogosto kradli, posiljevali, mučili in ubijali skoraj vse, kar se jim je zahotelo." - Odlomek iz romana Hamam Balkanija, str. 90, prev. Višnja Fičor
       Kako težko je bilo ne sprejeti islamske vere in ostati podanik svoje lastne. Še težje pa je bilo ne odreči se lastni veri in stopiti v službo tuje! S strani je bilo to videti kot popolno koristoljubje! Toda kaj je preostalo na izbiro? Je ostati živ postalo nenormalno? Sramotno? Je treba umreti, da bi obstajal? Iztrebiti ves narod, da bi se nato razmnožil? Kako pa se to dela?       
 odlomek iz romana Hamam Balkanija (prev. Višnja Fičor)
Beograd
"Sulejman I. Zakonodajalec je Belemu mestu, Beogradu, dal islamsko ime Darul-Džihad, v zameno pa je od sovražnikov dobil ime Veličastni. Resnica je bila naslednja: za turško cesarstvo je bilo to mesto imenitna odskočna deska za vsako novo osvojitev in bližanje h končnemu cilju, torej Dunaju, evropskim silam, združenim proti Otomanom, pa je pomenilo zaželeno mejo z žrtvami, ki niso bile njihove. Srbi so bili na idealnem položaju za interese obeh strani, tako islamske kot krščanske: gnetljiva zmes, zbita in stlačena med kladiva in nakovala." - Odlomek iz romana Hamam Balkanija, str. 71, prev. Višnja Fičor Foto: Reuters
"Pisateljev problem, eden izmed neštetih, je tudi to, da pogosto meša stvarnost z domišljijo. Od tod tudi to slavno brisanje meja med tistim, kar se mu je zgodilo, in tistim, kar je doživel. Tako sem začel časovno enačiti srečanja s svojimi bližnjimi; hočem reči, tiste, ki so živeli pet stoletij pred menoj, sem približal lastni dobi, sebe in svoje prijatelje (alki like, vseeno) pa sem z lahkoto prestavil v življenja, stoletja starejša od nas samih." Foto: MMC RTV SLO / A. J.
       Moram priznati, da mi pisanje samega sebe kot lika ni bilo težko - najbrž zato, ker sem edini vedel resnico o njem.       
VIDEO
Vladislav Bajac na obisku...
VIDEO
Srbski pisatelj Vladislav...

Dodaj v

Srbski pisatelj Vladislav Bajac: "Srbsko se je učil celo Sulejman Veličastni"

Intervju ob izidu romana Hamam Balkanija
27. september 2012 ob 15:28,
zadnji poseg: 28. september 2012 ob 09:31
Ljubljana - MMC RTV SLO

"Še pred tridesetimi leti so v politiki vladale velike osebnosti - zdaj ostajajo le še zbledele sence, najnavadnejši birokrati, nekakšna kolektivna bitja brez individualnih lastnosti," ugotavlja srbski pisatelj Vladislav Bajac. Sam je politično in diplomatsko veličino našel pri svojem rojaku iz 16. stoletja - sužnju, ki je vladal turškemu imperiju.

V Ljubljani se je nedavno ustavil Vladislav Bajac, eden v tujini najbolj poznanih sodobnih srbskih pisateljev, Slovencem ljub predvsem zaradi svoje s filozofijo zena navdahnjene Knjige o bambusu. Tokrat je prišel zaradi izida slovenskega prevoda sicer čisto drugačnega romana, Hamam Balkanija - knjige, ki je Bajacu med drugim leta 2008 prinesla balkaniko (priznanje za najboljši roman na območju Balkana), v istem obdobju pa še hit liber, srbsko nagrado za najbolje prodajano knjigo leta.

Hamam Balkanija, ki je v prevodu Višnje Fičor izšel pri založbi Sanje, je velikopotezno epski, temeljito raziskan zgodovinski, na trenutke metafizično filozofski, ves čas pa preprosto fascinanten roman. Bajac nas vzporedno vodi skozi dva svetova: na eni strani se razprostira otomansko cesarstvo 16. stoletja, imperij v zenitu svojega razmaha, ki ga kot veliki sultanov vezir de facto vodi janičar srbskega rodu in krščanske vere, Bajica Sokolović, v svojem novem življenju znan kot Mehmed paša Sokolovič. Iz napete zgodbe o njegovem počasnem vzponu po hierarhiji turškega cesarstva nas pisatelj v izmeničnih poglavjih "zdrami" s poročili o svojih pogovorih z Orhanom Pamukom, osebnim prijateljem in najmočnejšim literarnim glasom sodobne Turčije, pa tudi z anekdotami in spomini na velikane, kakršni so (bili) Allen Ginsberg, Leonard Cohen, Jorge Luis Borges, Juan Octavio Prenz, David Albahari in drugi. Obe rdeči niti sta spretno prepleteni v roman, ki ni le srečanje dveh civilizacij, ver in jezikov, Istanbula in Beograda, pač pa pomeni tudi soočenje dveh osebnosti, ki sta prisiljeni bivati v enem samem človeku. Bajac se v romanu Hamam Balkanija vživi v kožo pravoslavcev, ki so morali živeti na prepihu 16. stoletja in z grožnjo turškega vpada na obzorju, z navidezno lahkoto na novo napiše posamezna poglavja srbske zgodovine' in nam pomaga razumeti kruto usodo janičarjev.

Več o romanu pa morda kar v besedah njegovega avtorja.

Roman Hamam Balkanijana napravi zasuk od "uradne" interpretacije pomembnega poglavja balkanske zgodovine: Srbov, ki so pod prisilo otomanskega cesarstva prestopili v muslimansko vero, ne odpiše kot zgolj slabičev ali izdajalcev lastne kulture, pač pa njihovim odločitvam vnese kompleksnost in večplastnost. Je tak, širši pogled poleg kritiške hvale v Srbiji naletel tudi na kako obsojanje?

To je dobro vprašanje. Moram priznati, da sem, ko je knjiga še nastajala, pričakoval, da bodo tisti aktivnejši desničarski politiki in organizacije reagirali negativno – konec koncev vendarle relativiziram resnice, ki smo se jih še kot otroci učili v šoli pa tudi pozneje. Sam zgodovine nikoli ne jemljem za sveto, ker se je do zdaj že ogromno "splošnih resnic" izkazalo za sumljive. Pričakoval sem torej negativne reakcije, a se ni (vsaj javno) pojavila niti ena. Dan pred prihodom v Ljubljano sem se dobil s knjižničarko iz Kanade, ki mi je povedala, da so nekateri Srbi v diaspori precej negativno reagirali na moje "izkrivljanje" resnice. Ampak to je konec koncev precej postranskega pomena.

Knjiga je bila lepo sprejeta; mislim, da je do danes doživela že šest ali sedem ponatisov in kritike so bile pohvalne – ampak tudi to ni tako zelo pomembno kot to, da je bila očitno všeč ljudem. Mislim, da so, podobno kot jaz, prepričani, da stvari pač niso vedno takšne, kot so videti na prvi pogled.

Roman ponuja tudi zelo samosvoj pogled na temo spreminjanja posameznikove identitete. Zato, da lahko uspejo v novem okolju, osrednji liki prostovoljno odvržejo svojo vero, jezik, pravzaprav svojo celotno kulturo, obenem pa na to spremembo gledajo kot na nikoli dokončan proces. Tako dojemanje življenja kot nenehne preobrazbe se mi zdi zelo moderno ali pa vsaj povezano z vzhodnjaško filozofijo. Je to življenjski nazor, ki bi bil lahko lasten tudi podaniku otomanskega cesarstva v 16. stoletju?

Veste kaj? Nimam pojma. Vem, da je to moj. (Smeh) To je tako, kot če bi me vprašali, ali mislim, da sem moderen pisatelj. Ne vem.

Tako stališče je posledica mojega poglobljenega ukvarjanja s temo. Jaz sem to, čemur v angleščini pravijo "research writer" - ogromno časa porabim za brskanje med dokumenti, obiskovanje knjižnic, potovanje v vse kraje, o katerih pišem … Morda bo zvenelo pretenciozno, ampak to je moja služba. Na podlagi materiala, ki sem ga imel, sem prišel do zame neizpodbitnega zaključka - da je nemogoče, da bi človek, ki je doživljal tako temeljito preobrazbo svoje celotne osebnosti, do kakršne koli odločitve prišel na mah. Na začetku je seveda videti kot hipna odločitev – prisiljen si v edino izbiro, ki pomeni preživetje – a v resnici ni bilo tako. Tudi če na silo sprejmeš na primer vero, moraš to odločitev pozneje ponotranjiti in se s seboj pomiriti, sicer ne moreš živeti. Ta proces pa seveda traja dalj časa.

Da bi to lahko ponazoril, sem se naslonil na dve slavni zgodovinski osebnosti, ki sem ju uporabil za neke vrste garancijo, dokaz, da je proces, o katerem pišem, mogoče uspešno prestati. Moja teza je, da proces ponotranjenja, če je uspešen (včasih seveda ni bil), posameznika pripravlja na sobivanje: na čas, ko bosta v njem sočasno lahko obstajali dve identiteti, prejšnja in sedanja. To se zdi na prvi pogled nelogično, a je mogoče, kar je Mehmed paša Sokolović s svojim življenjem tudi dokazal. Služil je trem različnim sultanom, kar je že samo po sebi neverjetno; kaj podobnega ni uspelo nobenemu drugemu izmed 42 velikih vezirjev otomanskega cesarstva. Kot nekakšen premier je bil de facto vladar celotnega imperija (pa čeprav je bil uradno še vedno sultanov suženj). Ne pozabimo, da se je celo sultan Sulejman Veličastni učil srbščino - pa ni imel po rodu s Srbijo niti najmanjše zveze. Ampak to je že druga tema …

Pa še ena zanimivost: ko je Sokolović hodil na srečanja s sultanom, je bil njegov glavni "advokat", nekakšna garancija za njegovo poštenost in podpornik njegovih predlogov, sam glavni osmanski imam, torej najvišja avtoriteta Sokoloviću tuje vere! Gotovo so za tem stali pragmatični cilji velikih vladarjev, a to samo dokazuje, da je bil turški imperij velik in močan – podobno kot svoj čas avstro-ogrski.

Svojega protagonista, Mehmeda pašo Sokolovića, velikega vezirja Sulejmana Veličastnega, predstavite kot izjemno napredno, kozmopolitsko osebnost; z današnjim besediščem bi mu verjetno rekli diplomat. Ste na podlagi svojih raziskav prepričani, da je tak tudi v resnici bil, ali pa ste takega za svojo zgodbo potrebovali?

No, gotovo sem zanj malo navijal. Do tega imam navsezadnje pravico, saj gre za moj glas in ne za glas kolektiva. A vseeno: čeprav obstajajo dokumenti, ki o njem pričajo kot o velikem vojskovodji, sem našel tudi vire, ki ga citirajo, češ da si je vedno želel, da se mu ne bi bilo treba bojevati. Jaz sem, tako kot prejle vi, to poimenoval diplomacija, čeprav takrat tega izraza še niso imeli. Ves čas pa je bil nekakšen svetovalec, celo psihološka opora in steber sultanom. To, da je bil vladar, za seboj seveda potegne določeno mero nasilja, ne bi pa rekel, da je bil eden tistih krvoločnih, grozovitih vladarjev; od tolikšne grobosti se je skušal odmikati. Ampak kakor koli že – vi dokazov o nasprotnem nimate. (Smeh.)

Zdi se, da je roman, ki tematizira vprašanje identitet, še posebej relevanten za pripadnike naroda, ki smo se rodili v državi, ki danes ne obstaja več, katere celo uradni jezik ne obstaja več, kot izpostavite v knjigi. Je ta izkušnja pri vas v nekem obdobju pripomogla k občutku izgube identitete? Ali nase gledate v prvi vrsti kot na Srba ali kot na državljana izginule dežele?

Upam, da so teme, ki jih načenjam, univerzalnejše od zgolj vprašanja Srbov. Prav tako bi se lahko pogovarjala, kako se počutijo Slovenci, obdani z večjimi kulturami in jeziki, kako se ta hip počutite v Evropski uniji … Nič od tega ni črno-belo ali enoznačno dobro. Ne vem, pod kakšno nesrečno zvezdo je bil rojen srbski narod, da je imel tako turbulentno zgodovino – gotovo krvoločnejšo od Slovenije ali še katerega drugega naroda – ampak vprašanje državnosti in obstanka jezika je skupno vsem. Jezik je simbol vsega, kar smo.

Zato se mi v romanu zdi pomemben tisti del, kjer opisujem skrivnostni vzporedni petjezični slovar iz 14. stoletja, ki sem ga dejansko sam našel in v katerem je poleg turškega, perzijskega, arabskega in latinskega tudi stari srbski jezik. Predstavljajte si, da odkrijete dokument, ki na laž postavlja do takrat veljavno zgodovino! Ker nisem zgodovinar, sem to odkritje doživljal kot pisatelj – so pa zato strokovnjaki pozneje napisali cele knjige o tem slovarju, ki sem mu na sled prišel samo zato, ker sem slutil, da je najbrž obstajal. Izkazalo se je, da je srbščina v tem slovarju zastopana kot eden izmed štirih glavnih jezikov otomanskega imperija. To pomeni, da je bila tudi srbščina pomembna za Turke (in niso bili samo Srbi tisti, ki so se morali naučiti turško, če so hoteli obstati). Sam sicer nisem preveč naklonjen nacionalnim temam, in skušal sem paziti, da to v knjigi ne bi delovalo kot nekakšna proklamacija srbskega naroda in jezika. A vseeno mislim, da je to pomembno odkritje ne samo za našo kulturo in zgodovino, ampak morda še za koga drugega.

Roman bralca napeljuje tudi k razmisleku o razmerju med resničnostjo in fikcijo. Na obeh ravneh romana, zgodovinski in sodobni, vpeljujete resnične osebnosti - kot V. B. Nastopate celo sami. Ampak ta V. B. v hipu, ko stopi v pripoved, seveda ne more biti več tisti "pravi" Vladislav Bajac, ampak avtomatično postaja fiktivni junak. Enako najbrž velja za Orhana Pamuka. Ste si njiju morali "izmisliti" v enaki meri kot določene plati 16. stoletja?

Zanimivo vprašanje. Moram priznati, da mi pisanje sebe kot lika ni bilo težko. Zdajle pravzaprav prvič razmišljam, zakaj je tako. Najbrž zato, ker sem edini vedel resnico o njem. To človeka navdaja z zelo prijetnim občutkom posesivnosti, zavestjo, da nadzoruje situacijo in da gre lahko v to ali v ono smer, ne da bi lahko kdo podvomil v to, ali govori resnico. Ker pa je v življenju vse tako ali tako strašno relativno, pa je tako ali tako nepomembno, ali sem jaz s Pamukom o določeni temi v resnici govoril. Bajac in Pamuk v knjigi govorita o celi vrsti pomembnih tematik in vsak bralec bi sklepal, da sta resnično dobra prijatelja – kaj pa, če bi vam zdajle povedal, da se ni nič od tega zgodilo?

No, v resnici v knjigi nisem uporabil nikogar, ki ne bi bil tudi v resničnem življenju moj prijatelj ali znanec – morda bo to izpadlo kot neke vrste posesivnost ali postavljanje ("Poglej, kako se pisatelj važi, koga vse pozna!“), ampak seveda ne gre za to. Izbral sem ljudi, za katere vem, da mi zaradi svoje preteklosti in stvari, s katerimi so se kdaj ukvarjali, imajo kaj povedati, če jih uporabim kot junake v knjigi. Leonard Cohen je denimo omenjen v enem samem stavku – a že sama omemba njegovega imena odpira toliko vrat asociacij, da več niti ni bilo treba reči. (No, njega hranim za posebno, samostojno knjigo, ker je človek, ki si jo tudi zasluži.)

A vendarle se da vleči vzporednice med prijateljstvom Mehmeda paše Sokolovića in glavnega sultanovega arhitekta Sinana v 16. stoletju ter Orhana Pamuka in vas v enaindvajsetem. Ampak roman torej ni (tudi) poklon vajinemu prijateljstvu?

Seveda se lahko tako bere; to vzporednico sem potegnil namenoma. Sinan se mi je zdel zanimiv predvsem zato, ker je Mehmed paša šele ob njem prišel na misel, da bi se morda lahko odrekel vojskovanju. Sinan je imel na fronti namreč zanimivo nalogo: moral je rušiti utrdbe in mostove krajev, ki so jih osvajali – samo zato, da jih je, ko so Turki vzpostavili oblast, začel obnavljati in na novo graditi, in jih nato pustil v vojaškem varstvu. Zakaj bi se torej boril, če lahko za seboj pustim nekaj trajnega, je tako ugotovil Sokolović.

Kot pisatelj preprosto ne morem privoliti v idejo, da je velike zgodovinske osebnosti, o katerih pišem, gnala želja po uničevanju ali samo uničevanju. Trdim, da je kaj takega nemogoče. Ne gre več niti za stvar značaja: veliki zgodovinski osebnosti sta Sokolović in Sinan lahko postala šele, ko sta se dvignila nad povprečna stremljenja – in to ju tudi ločuje od politikov v današnjem pomenu besede.

Danes se politika spoprijema z velikim problemom: še pred dvajsetimi ali tridesetimi leti so vladale velike osebnosti, imena z veliko začetnico, za katera smo slutili, da zastopajo nekaj večjega od sebe. Zdaj ostajajo le še zbledele sence, najnavadnejši birokrati, ki opravljajo vsakdanje naloge, kot nekakšna kolektivna bitja brez individualnih lastnosti. Veliki, kompleksni politiki - seveda s tem ne mislim vojnih zločincev - so izjemno pomembni, saj so sposobni s svojimi dejanji relativizirati resnice, ki so pred njimi veljale za črno-bele.

V izvirniku roman ne preklaplja samo med stoletji, ampak tudi med pisavo v cirilici in v latinici – kar se z vsakim prevodom seveda v hipu izgubi. Vas zavest, da prevod nikoli ne more biti enakovreden (ali pa vsaj enak) izvirniku, in da v jezikih, ki jih ne govorite, nad njim nimate nadzora, kdaj frustrira? Je zaradi dejstva, da ste tudi sam prevajalec, to težje ali lažje?

Predvsem mi je žal. V srbskem jeziku je na žalost – ali pa srečo – prisotna ta shizofrenija dvojne pisave. No, za jezik je to nedvomno bogastvo. Podoben "štos", kot je uporaba dveh pisav, ki ilustrira dvojnost identitete junakov romana, je tudi izvirna srbska naslovnica knjige: na ilustraciji imajo janičarji namesto orožja v rokah glasbila. Danes bi jim rekli bend (Smeh.) Hotel sem narediti simbolično gesto, pokazati, da vse to, kar nas uči zgodovina, le ni bilo storjeno v imenu zla in nasilja, ampak da je pod površjem obstajalo bogatejše, bolj razvejano življenje.

No, naj odgovorim na vaše vprašanje: ne čutim kakih silnih frustracij, žal mi je le v kolektivnem smislu, da so majhni narodi in "majhni" jeziki oškodovani zaradi neokolonialne drže angloameriške literature. Po svetu je toliko izjemne književnosti, Američani pa v svojo letno kvoto izdaj vključijo samo tri odstotke iz drugih jezikov prevedenih del. Od 200 jezikov! Taka nerazgledanost je skoraj neverjetna, še posebej na kulturnem področju.

Obenem pa se moram pohvaliti, da je bil pravkar dokončan prevod Hamama Balkanije v arabščino. To se mi zdi fenomenalno. Predstavljajte si, knjiga bo v teoriji dostopna 24 arabskim državam. To je hipotetično na stotine milijonov ljudi.

Kako si torej razlagate dejstvo, da ste se prav vi kot eden redkih sodobnih srbskih piscev uspeli skozi to skoraj neprepustno opno prebiti na angloameriški knjižni trg? Gredo zasluge le univerzalnosti tem, ki jih načenjate, ali pa tudi morda spletu okoliščin, temu, da ste bili na pravem kraju ob pravem času?

Hitro sem dojel, da ameriški založniki, ki berejo moje knjige, vse skupaj vzamejo zelo resno, morda celo preresno. Trenutno pregledujejo vse, kar sem kdaj napisal, da bi se odločili, kako bi me – to so njihove besede, ne moje – "začeli predstavljati" v Ameriki. Povsem razumem, da je ta knjiga morda pretežka, da bi me z njo poskusili ponuditi širši ameriški javnosti. Imam pa neko drugo, ki bi bila za njih idealna: zgodba o Srbu, ki je postal Američan; naslov ji je Bekstvo Od Biografije: Život U Osam Imena in tematizira obdobje formiranja ameriške države. V tem romanu sem prav tako črpal iz ogromne količine preverljivih zgodovinskih podatkov.

Je vaša založba, Geopoetika, kdaj izdala kakšne slovenske avtorje oziroma ali so kakšni, ki bi si jih želeli predstaviti srbskim bralcem?

Bilo jih je nekaj, pa se načrti niso iztekli. Pogosto pa slovenske pisce priporočam drugim založnikom; na primer Aleša Štegra sem priporočil najboljšemu, svojemu založniku (Smeh.) Izdaja se nekaj poezije – ni veliko, ni pa tudi nič.

Kljub vsem pretresom, ki jih je Beograd doživel v devetdesetih letih, v nekaterih pogledih ostaja kozmopolitsko, intelektualno odprto in radovedno mesto – pa čeprav ne bo nikoli več tak, kot je bil. Zanimiv je denimo podatek, da so v Beogradu podružnice odprli vsi največji hrvaški založniki, v Zagrebu pa še niti en srbski. Ampak nima se smisla frustrirati; določenih stvari se ne da doseči naenkrat in na silo. Mi je pa ta odprtost Beograda, ki je nobene pretekle težave niso mogle uničiti, izjemno ljuba.

Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
hrgotax
# 27.09.2012 ob 21:06
Večina ljudi nezavedno hrepeni po avtoriteti, nekomu, ki jim bo pokazal smer v življenju, očetovski figuri. Močne, karizmatične osebnosti so kot balzam za njihovo dušo, zato imajo tako pomembno vlogo v zgodovini.
ZeK
# 27.09.2012 ob 19:53
hvala bogu, da imamo v tej naši Sloveniji tudi sodržavljane, ki imajo korenine od drugod.

se vsaj malo prelufta ta zatohli podalpski prostor.
help
# 27.09.2012 ob 22:45
Branko57
Odvisno kaj razumeš pod "karizma". To lahko pomeni tudi demokratičnega politika, ki pa odločno brani nek program, neko idejo, neko politično filozofijo (Ok razen če ne poziva na nasilje in ukinitev demokratičnih institucij ko pride na oblast) v nasprotju z opurtunističnimi hoštaplerji, ki se jim gre samo za stolček in govorijo tisto, kar bi ljudje v tistem momentu radi slišali.
monfalcone
# 27.09.2012 ob 19:50
Branko,

potem so banana republika tudi ZDA z Obamo, VB s Cameronom, pa Nemčija z Merklovo itd., tudi njim so pomembni karizmatični voditelji.

Sicer pa se zdi, da tvoje stališče izhaja iz nekih bolj iracionalnih področij človekovega duha.
Poskolc
# 28.09.2012 ob 12:16
Tudi Kekec in Rožle sta znala srbsko
Mojca pa ni znala brati
Je pa zbirala dr.romane
urkeman
# 28.09.2012 ob 11:47
Zelo zanimivo, sicer pa tudi jaz ne razumem, zakaj zopet neke frustracije folka, ki nima kej druzga počet v lajfu očitno.

Kakorkoli, prav zanimivo bo prebrati knjigo.
Glede na to, da sem vodil turiste po Balkanu sem prebral že kar nekaj knjig na temo otomanske vojske. Dejansko sem jih predtem vedno imel za divjake, posiljevalce, skratka saj veste tiste zadrogirane turke, ki so masakrirali vse kar jim je prišlo na pot.
No, takšen je bil in je pač pogled "svetega katoliškega sveta", ki pa je v celi zgodovini naredil v primerjavi z njimi veliko veliko več gorja.

Turški Devširme je pomenil, da si se lahko odločil ali boš sprejel vero in te bodo pustili na miru ali pa če je ne boš, bo tvoj sin moral med janičarje oz. boš moral plačati davek. To je bila edina prisila. V katoliški veri takšnih kompromisov niso poznali, ko križarji šli na svoj pohod in pobijali tudi za zabavo.

Kakorkoli, preberite si knjigo, da vidite, kakšen kulturni vpliv je imelo otomansko cesartvo na regijo in predvsem da vidite, da so v nekaterih pogledih bili veliko bolj človeški kot si mislimo, saj je bilo med njimi dejansko bolj malo tistih tapravih turkov.
biancocelesti
# 28.09.2012 ob 09:15
Večina komentarjev je sramotanih in to pod rubriko KULTURA, kjer naj bi bili komentarji na ravni nekega višjega nivoja in ne na ravni vaške gostilne, kdo komu greje posteljo, katera nacionalnost je superiornejša,...
Tema je izdaja kot kaže zelo uspešne in kvalitetne knjige tudi v slovenščini. V tej knjigi se zaradi podobne zgodovine očitno lahko poistovetijo vsi manjši narodi, ki so v preteklosti bili del večjega imperija in vseeno preživeli, pa naj bo to Slovenec, Srb, Hrvat, Slovak, Irec,...a očitno nikakor ne spodbuja sovraštva do kakšnega drugega naroda.

Komentatorjem, ki so tukaj nacionalno nastrojeni predlagam da gredo na rubriko NOVICE SVET in čakajo da bo kakšna novica o Srbiji in naj tam pljuvajo ali pa povzdigujejo Srbe...

Sam si bom kupil to knjigo ter jo z užitkom prebral.
Peacemaker
# 28.09.2012 ob 08:14
Sicer pa itak: vsakemu je potrebno omogočit, da izraža svojo kulturno ali nacionalno pripadnost...ampak za to ti ni potrebno imeti status manjšinca...
Peacemaker
# 28.09.2012 ob 08:08
Mislim...kaki komentarji v "kulturi"...
Ena ženska
# 27.09.2012 ob 23:11
Hanibal

prepotentni so tisti Slovenci , ki so očitno " čudno ravnali " z državnim denarjem , kar se na veliko raziskuje ...od slovenskih sodnikov in stečajnikov , NLB , PATRIA itd itd .....Toliko o POHLEPU tistih Slovencev, ki so bilii pri koritu te države , ki je zdaj v totalni zmedi , ker so jo vsak po svoje iz svojega konca ......o pravem in iskrenem domoljubju mnogih pri koritu ( spoštovanju javnega premoženja ) ni v resnici ne duha ne sluha
Realno
# 27.09.2012 ob 21:40
hrgotax...

Podpis
Ena ženska
# 28.09.2012 ob 18:38
Herr Flick ( nadimek je čuden )

meni je jasno marsikaj , glede na to , da imam izobrazbo na ljubljanski univerzi, lahko utemeljeno zaključim, da dokaj dosti znanja premorem in zavedanja kaj je prav in kaj ne.

Nasvidenje
darko56
# 02.10.2012 ob 18:33
pozdravljam multikulti, sem pa iz razprave prišel do potrditve, zakaj pogovorna slovenščina ni več takšna kot smo je bili vajeni pred tridesetimi leti. zato, ker se je ne govori doma. sem poslušal mladino na vlaku med vožnjo v šolo in mi je bilo takoj vse jasno. ja, slovenski državljani in nič več. tudi Goran Vojnović pravi isto. pravzaprav imam občutek, da jim bolj odgovarja to, da je RS članica EU. bomo videli ko bo cel Balkan del te €vro institucije, če bo do tega sploh kdaj prišlo...
darko56
# 02.10.2012 ob 18:00
Jurij Kozjak, slovenski janičar...
nimam prav
# 28.09.2012 ob 21:02
Branko
Prebrati zgolj naslov članka in par okrepljenih vrstic pod njim te ne nardi kredibilnega za komentiranje. Verjetno do knjige ne boš nikdar prišel, (ali) nimam prav?
Bajac med drugim v okrepljenem tisku pravi tudi:
"Upam, da so teme, ki jih načenjam, univerzalnejše od zgolj vprašanja Srbov."

Pa še pravilna raba slovenskega jezika ti, kot vidim, ne gre dobro od rok.
Naslednjič raje:
-preberi
-premisli
-komentiraj
-še enkrat preberi in vstavi vsaj velike začetnice, če ti že ločila ne grejo

Z impulzivnostjo na dolgi rok ne boš nikamor prišel.
Ena ženska
# 28.09.2012 ob 16:02
HerFlick

Dokler mi vsi delamo za našo slovensko blagajno, smo vsi državljani enaki, ne glede na to v kakšnem jeziku doma postrežem večerjo , saj za svojimi lastnimi zidovi lahko govorim kakor mi paše do mile volje. Izven zidov pa govorim drago slovenščino, hodim na slovenske volitve, KUPUJEM NAJRAJE SLOVENSKE IZDELKE , pohvalim slovenske zadeve itd itd....

Moj oče , srbske narodnosti , pa je leta 1991 bil v slovenski teritorialni obrambi in storil vse kakor mu je bilo rečeno , danes lahko vsakemu pogleda v obraz in živi mirno , s svojimi slovenskimi sosedi .

slovenska državljanka srbske narodnosti in davkoplačevalka
Ena ženska
# 28.09.2012 ob 11:37
Her Flick

vsak narod po vseh državah sveta ima pravico do nege svoje kulture in narodnostne identitete ( skozi razna društva, folklorna društva itd itd ). NIKOLI nihče ne more nikomur odvzeti narodnosti . Pošteno živim v Sloveniji , ampak vem , da sem srbkinja in to ostanem dokler sem živa.Izven doma govorim slovensko , kar je prav . Po narodnosti pa sem srbkinja in večno bom, kakor je Slovenec večno Slovenec kjerkoli v tujini . Opredeljevanje narodnosti je ustavno varovana pravica .NE POZABIT , da se veliko Slovencev in Slovenk poroči s Srbi, muslimani ,hrvaškimi državljani itd ......

ZAHVALJUJEM SE RADIO TELEVIZIJI SLOVENIJA, da poskrbi , da so neprimerni in žaljivi komentarji izbrisani .

Davkoplačevalka srbske narodnosti
ales24
# 28.09.2012 ob 11:00
Tile Srbi se res precenjujejo. Saj drugač so v redu, ampak ga pa pihnejo....
Branko57
# 28.09.2012 ob 00:36
help se strinjam s tabo, ampak tale možakar izpostavlja kot ideal politike izpred 30 letih?
Hanibal
# 27.09.2012 ob 22:38
Kot kontra lahko povemo da se je slovensko učil cesar Maksimiljan, tisti Habsburžan, ki je zaslužen, da so zavladali imperiju, v katerem sonce nikoli zašlo, toliko o srbski prepotentnosti !
Branko57
# 27.09.2012 ob 18:08
čim bolj blede so sence in manj individualnih lastnosti imajo bolje je za ljudstvo, problem so ravno ti ki se jim bajac klanja. tipična balkanska mentaliteta, majhno ljudstvo ki potrebuje velike voditelje, na bruhanje mi gre.
HerrFlick
# 28.09.2012 ob 17:49
kaj tebi ni jasno Ena ženska?
HerrFlick
# 28.09.2012 ob 12:44
Ena ženska:

Nisi razumela bistva mojega komentarja. Generalno nasprotujem kakršnimkoli manjšinskim statusom, nikakor pa ne nasprotujem pravicam do kulturnih združevanj in gibanj. In s svojimi komentarji nisem bil žaljiv do nikogar, je pa kvečjemu moderator žaljiv do mene, ker mi oporeka pravico do izražanja mnenja in briše moje komentarje.
HerrFlick
# 28.09.2012 ob 11:28
biancocelesti:

Priseljenec in pripadnik manjšine ni enako. Pripadniki manjšine so del avtohtonega prebivalstva in se razlikujejo od večine po tem, da so drugega izvora oz. drugih korenin. Nemški in slovenski Avstrijci recimo so oboji avtohtoni, kulturno pa je, logično, prevladal nemški del, ker je v veliki večini. Srbi v Sloveniji pač niso del avtohtonega ljudstva ampak ekonomski priseljenci in dvomim, da so upravičeni do statusa manjšine po sedanjih merilih (ki jih tudi ne poznam). Da se razumeva, ne nasprotujem kulturnemu združevanju, ustanavljanju društev itd..., nasprotujem uradnemu priznavanju manjšin (katerihkoli) na državnem nivoju. Pripadniki italijanske manjšine so v mojih očeh Slovenci italijanskih korenin in ne Italijani. Če bi se tok zgodovine obrnil drugače, bi pač na današnjem ozemlju RS imeli Italijane slovenskih korenin (kakor tudi že sedaj imenujem t.i. zamejske Slovence v Italiji).
Branko57
# 27.09.2012 ob 20:26
monfalcone, ja tako funkcioniramo pač ljudje, vendar si ti ljudje na zahodu ne morejo dovolit kakšnih afer, ker bodo hitro leteli in ljudje jih ne bodo več volili, pri nas pa se to podzavestno čaščenje karizme povzdiguje in časti še na razumski ravni zato pa si lahko dovolijo vse, ker to očitno postane glavna vrednota/lastnost za kaj koga volit.
Kazalo