Vaša ocena: 
Ocena 5,0 od 13 glasov
Ocenite to novico!
| Drago je jezen, zelo jezen na cel svet. Ta gnev se v njem ves čas nabira. Odgovarja grobo, odrezavo, redko, izgublja se, kot se počasi izgublja njegov razum, kar na koncu že nakazuje na skorajšnjo živalskost, v katero je življenje v taboriščih pahnilo te otroke. | ||
| Kaja Širok | ||
Davide Toffolo je v nekonvencionalnem in minimalističnem stripu obudil spomin na približno 300.000 Slovencev, ki jih je fašistični režim od jeseni leta 1941 preganjal in zaprl v različna koncentracijska taborišča po Italiji.
Avtor je izhajal iz zgodbe o taborišču v furlanskem Ogleju, kjer je bilo v letu 1942 interniranih tisoče Slovencev, od intelektualcev, umetnikov, delavcev, učiteljev, starejših, žensk in otrok. Zgodbo o zamolčani italijanski zgodovini avtor pripoveduje skozi nedolžne in boječe oči in z besedami dveh otrok, ki v oglejskem taborišču vzpostavljata skupno prijateljstvo. “Knjiga ni kronika niti reportaža, ampak zgodba po resničnih dogodkih. Je refleksija o tragediji deportacije, o etničnem čiščenju, o norem italijanskem načrtu med drugo svetovno vojno. Gre za zgodovinska dejstva, ki jih podajam "filtrirana" skozi svojo domišljijo in ljubezni do stripa, ki je medij, kateri lahko pripoveduje resne zgodbe," je povedal Toffolo, ki je zgodovino tega kraja in časa predano raziskoval.
O taborišču sicer ne obstaja veliko fotografij, risbe mnogih slovenskih umetnikov, ki so bili zaprti v Ogleju, pa hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije. Del teh risb in drugih dokumentarnih materialov je tudi vključenih v knjigo.
Dvojna nekonvencionalnost: stripovska forma in srečevanje z zgodovino
“Stripovski avtorji vse bolj posegajo po temah, ki se jim zdijo ne dovolj raziskane in ne dovolj prisotne, z namenom, da bi o njih končno spregovorili,” je ob knjigi povedal urednik knjige Igor Prassel. Poudarja, da gre za nekonvencionialen pristop k stripu; avtor se odreka klasični obliki stripa z zgodbo v kvadratkih in na vsako stran postavi le risbo ali dve, pa tudi besedila je zelo malo, a učinkovito ustvarja atmosfero žalosti, tesnobe in shiranosti. "Kljub temu da strip preberemo zelo hitro, sporočilo zgodbe pride do nas in še dolgo ostane z nami,” pravi Prassel, ki je izrazil tudi željo, da bi "strip prišel v šole kot dodatno čtivo pri pouku zgodovine, saj je lahko odličen pripomoček pri učenju”.
Nekonvencionalne pristope k srečevanju mladih z zgodovinskimi temelji našega časa podpira tudi direktorica Muzeja novejše zgodovine Kaja Širok, ki je za knjigo prispevala spremno besedo: “Sem velika oboževalka del, ki mladim določene zgodovinske dogodke predstavijo na malo drugačen način. Ta knjiga ima moč, da mladim približa nekatera vprašanja, o katerih nato lahko naprej razpravljajo.”
Pogovor z avtorjem si oglejte v spodnjem videoposnetku.
Ni jih mnogo, ki so pripravljeni gledati na zgodovino odprte glave in odprtega srca ter dati človečnosti prednost pred nacionalnostjo.
Žal je tako, da ima vsak narod oz. vsaka tako velika skupnost tudi člane, ki so vpleteni in odgovorni za grozodejstva nad drugimi ljudmi.
Prav bi bilo, da si to kot narodi priznamo, vsak svoje zločine, ker tujih tako ni težko priznati.
Ni, da se mi zdi prav zganjati zdrahe zaradi reči, ki so se zgodile pred več kot pol stoletja, ampak prikrivanje vodi v večne zamere in nezaupanje.
Žrtve si pa tudi zaslušijo spoštovanje, ne glede na nacionalnost.
Kdor pozabi na zgodovino, je obsojen, da jo ponavlja.
Če pogledamo malo širše po svetu, vidimo, da se ponavlja vseskozi.
Na stran kritiziranje in teženje,a s takim pristopom (bolje da se ne spotikam preveč na tvoj nick)
deluješ kot infiltrant. No povej ti,kaj o kulturi,da vidijo ljudje,kaj bi pravzaprav morali brat. Meni se zdi to izjemen članek,nekaj slik in besed resnično pove več kot knjiga.
Resnično me zanima s katerih koncev si,da tako kritiziraš (le da lahko kaj napišeš mogoče?),kot je sicer omenjeno v prejšnjem postu.
V bistvu škoda trošit tipkovnico zate,a včasih je to treba. Zanimivo,da nisi napisal sveglia popolo,oz. še bolje bi bilo,devo svegliarmi(torej,zbudi se ti sam...ne zbujaj druge,ker očitno sebe pehaš v hipnotčni spanec).
Gledaš na tujino,ker je pač veliko bolj "pobarvana,reklamirana,glasnejša" in hkrati si megliš predstavo o sposobnostih ljudi,ki živijo v tej deželci. ČE se ti resnično zdi da se ukvarjamo z nepomembnosti(se šteješ tore-ironično-za novinarja,pisca člankov),potem pa ti res predlagam super buisness zadevo zate...pojdi v še bolj "negospodarske" države,ter jim prodaj svojo toplo vodo.
Oprosti,a praskaš brez nohtov.
Kaj takega lahko napiše samo nekdo, ki nima niti najmanjšega pojma o tem, kaj sploh piše v gornjem članku, še zdaleč pa ne pojma o kakršnikoli preteklosti ljudstva, ki mu sam pripada. Da vsaj minimalnega spoštovanju do umrlih žrtev ne omenjam.
Verjamem, da je danes mnogim nepomembno trpljenje Slovencev v fašističnih taboriščih navsezadnje tudi zato, ker niti ne vedo, kaj se je tam med leti 1941 in 1943 zgodilo. Fašisti so imeli med drugo svetovno vojno postavljenih več kategorij taborišč, bilo pa jih je nenavadno veliko. Delovala so vse od leta 1940 in večinoma do septembra 1943, nekatera pa tudi dlje.
Celo sami Italijani imajo do teh dogodkov bolj kulturen odnos in urejajo na krajih, kjer so bila postavljena ta taborišča muzeje v opomin današnjim generacijam.
Slovenci imamo na splošno o tej strani naše zgodovine še vedno premalo napisanega. Najbolj so nam znani dogodki iz Raba in Gonarsa medtem ko imamo o življenju taboričnikov, ki so bili internirani v različna taborišča v notranjosti Italije le nekaj redkih člankov in pičlo slikovno gradivo. Veliko več gradiva o tem hranijo po raznih arhivih v Italiji.
knjigo bi morali italijani šolarjem delit.
knjigo bi morali italijani šolarjem delit.
In čeprav imamo z italijani slab zgodovinski pojem sobivanja, verjamem da je tudi pri njih veliko pravih ljudi v pravemm pomenu besede, tako kot so pri nas in drugje.
Pa lep dan vsem takšnim ljudem.