Kathryn Rudy, predavateljica zgodovine umetnosti na britanski univerzi St. Andrews, je po poročanju BBC-ja s posebno napravo analizirala več srednjeveških molitvenikov in skušala ugotoviti, na katerih straneh so se največ zadrževali in katere so običajno preskočili.

Molitve proti kugi in za osebno odrešitev
Knjige so se izkazale za odličen način, kako s forenzično preiskavo pokazati, kaj je ljudi v tistih časih najbolj zanimalo. Rudyjeva je namreč kmalu ugotovila, da so od umazanije temnejše strani molitvenikov ljudje večkrat obračali in jih torej tudi večkrat prebrali. Najbolj umazane strani so bile tako verjetno najpogosteje odprte pred bogaboječim srednjeveškim bralcem, čistejše strani pa so bile bralsko zanemarjene. "Čeprav je pogosto težko raziskovati navade, zasebne rituale in čustvena stanja ljudi, nam ta nova tehnika omogoča, da pokukamo v misli ljudi iz preteklosti," je povedala Rudyjeva, ki je pri raziskavi uporabljala denzitometer, napravo, ki meri delež svetlobe, ki jo snov prepušča.

Denzitometer je največjo umazanijo (oziroma najmanj prepuščene svetlobe) pokazal pri rokopisu, posvečenem svetemu Boštjanu (ali Sebastijanu), h kateremu so pogosto molili za obvarovanje pred kugo. Prav tako so bile bolj umazane strani z molitvami za osebno odrešitev kot tiste s priprošnjami za odrešitev drugih ljudi. Knjige iz časa pred izumom tiska so bile cenjena lastnina posameznika, iz verskih knjig pa so molitve brali večkrat dnevno - in ob tem glede na izsledke raziskave včasih tudi omagali in zaspali. Rudyjeva je to ugotovila, ko je analizirala umazanost strani z molitvijo, ki so jo ljudje morali brati v poznih nočnih urah. Samo prvih nekaj strani molitve je bilo umazanih, kar kaže, da so knjigo na tisti strani večkrat odprli in začeli moliti, a jim ni uspelo končati. "Večina bralcev je zaspala na isti strani," čistost zadnjih strani molitve razlaga Ridyjeva.