Rokopis neprecenljive vrednosti, ki ga je po nareku Geoffreyja Chaucerja napisal njegov osebni pisec Adam Pinkhurst, so na spletu objavili prvič. Izvirnik sicer hranijo v valižanski Narodni knjižnici v Aberystwythu, kjer so poskrbeli tudi za spletno objavo dela.

Ko je Chaucerv viharnih letih 1386–87 ostal brez službe, se je lotil Canterburyjskih povesti; žal (za nas) je bilo pesnikovega prisilnega odmora kmalu konec in dela ni utegnil dokončati. Rokopis, znan pod imenom Hengwrt Chaucer, je bil prvi poskus, kako njegove zgodbe razširiti po Londonu.

Vse v zvezi z nastankom Chaucerjevih zgodb, ki jih pogosto primerjajo z Boccaccievim Dekameronom, ni popolnoma jasno. Zagotovo je to temeljno delo angleškega slovstva nastalo po letu 1372, ko je Chaucer romal po Italiji. Tam se je tudi seznanil z Dekameronom, katerega način upovedovanja je tudi prevzel. Tako kot v Dekameronu imamo tudi v Canterburyjskih zgodbah okvirno zgodbo, ki postavi okvir posameznih pripovedi. Okvir tako predstavlja popotovanje romarjev na grob sv. Tomaža Becketta v canterburyjski katedrali. Romarji si pot krajšajo s pripovedovanjem zgodb, v katerem tekmujejo. Te zgodbe so pomembne zato, ker je v njih Chaucer na ironičen način podal kritiko angleške družbe na prehodu 14. v 15. stoletje.

Začetek obdobja, ko začno ljudje misliti drugače
Prav ta kritična nota je zelo pomembna. Je namreč znak obdobja, ko se absolutna avtoriteta Katoliške cerkve kot edinega nosilca vedenja in kreposti začne rušiti. Chaucerjevi liki so znanilci novega relativizma v dojemanju tega sveta. Upajo si podajati kritiko razredne razslojenosti družbe in dvomijo o cerkvi, ki, na primer, kljub svoji zvezi z Bogom ni mogla preprečiti smrtonosne kuge, ki je v 14. stoletju opustošila Evropo.

Nadaljnji pomen Canterburyjskih zgodb je popularizacija pisanja v angleškem jeziku, ki je konec 14. stoletja počasi začel zamenjevati prej zapovedani latinščino in francoščino. Sicer nekateri strokovnjaki za srednjeveško literaturo dvomijo o tovrstnem pomenu Chaucerja, saj naj bi v njegovem času v pogovorni angleščini pisala vsaj še John Glower in William Langland, vendar pa naj bi bil vpliv Canterburyjskih zgodb med ljudstvom večji.

Canterburyjske povesti so v slovenščini izšle leta 2012 pri Cankarjevi založbi v prevodu Marjana Strojana.