Ameriški psiho je cinični portret družbe. Foto:
Ameriški psiho je cinični portret družbe. Foto:

Če bi reaganovska Amerika druge polovice osemdesetih let imela obraz in telo, bi bila streniran, negovan mlad urbani japi, določen s svojo politično brezbrižnostjo in z nenasitno potrošniško mrzlico. A to bahavo utelešenje ameriškega sna – tu vstopi Patrick Bateman, bankir z Wall Streeta podnevi, psihopatski morilec ponoči - je obenem tudi odsev banalnosti vsakdana privilegirane, bogate in nenazadnje bele Amerike. Neskončno natančni opisi vsega, od jedilnikov v prestižnih restavracijah pa do tega, kaj ima kdo oblečeno, nazorno pričarajo naveličano utrujenost, ki preveva svet ''lepih in praznih'' zveri urbane džungle. Zveri, ki svojo že davno izginulo identiteto iščejo v koktajlu drog, elitnih klubov, seksa, nasilja in denarja. Bateman, morilec iz naslova, je sposoben povsem hladnokrvno razsekati, razžagati, s kislino politi ali kako drugače zmrcvariti skoraj kogar koli, toda misel, da njegovi lasje niso negibno pospravljeni v popolnost, ga spravi na rob solza.

Pri Batemanu je najbolj strašljivo to, da svojega ravnanja ne utemeljuje z nobenim, še tako sprevrženim ali za lase privlečenim razlogom; ne žene ga ne želja po denarju ne ideološko utemeljeno sovraštvo do žensk in ne prekucuški odnos do od družbe vsiljenih norm. Ubija brez motiva, sledi trenutnim vzgonom in tako iz celega New Yorka dela svoje lovišče. Poslovni sodelavci, prijatelji, brezdomci, prostitutke, nekdanje dekle in živali - vsi so v nevarnosti, vsi so potrošno blago - so za Batemana bolj pogrešljivi kot nova Armanijeva kravata. “Moj jaz je ponaredek, odklon. Moja osebnost je nepopolna in neoblikovana, moja brezsrčnost gre globoko in je trdovratna. /…/ Kljub temu sem brez krivde. Vsak model človeškega vedenja naj bi imel nekakšno veljavo. Je zlo tisto, kar si? Ali pa je tisto, kar počneš? Moja bolečina je stalna in ostra in nobenega upanja nima po boljšem svetu za kogarkoli. Pravzaprav si želim, da bi svojo bolečino prizadeval drugim. Hočem, da se ji ne bi nihče izognil.”

Nikakor pa ne gre spregledati citata, ki ga je Easton Ellis postavil na začetek knjige. Navaja Dostojevskega in njegove Zapiske iz podpodja, v katerih lahko preberemo: “Oboje je kakopak izmišljeno, pisec teh zapiskov in tudi sami Zapiski. Navzlic temu pa taki ljudje /…/ ne samo morejo, temveč celo morajo živeti v naši družbi, če upoštevamo okoliščine, v katerih je sploh nastala.” Nadalje: kadar koli Patricka kdo vpraša, s čim se ukvarja, nekako preslišijo odgovor, da “večinoma z umori in usmrtitvami”. Ko svoji zaročenki Evelyn pri večerji hladnokrvno pove, da “Moje … moje potrebe po … morilskem obnašanju na množični ravni ni mogoče, hm, popraviti,” mu ta po krajšem premisleku odvrne: “Če boš spet začel s tem, zakaj bi morala imeti prsne vsadke, bom odšla.” Kasneje Bateman pokliče nekega svojega znanca in na njegovi telefonski tajnici pusti dolgo in natančno izpoved o svojih zločinih, a ta to vzame le za duhovito šalo. Patrickovih številnih žrtev nihče zares ne pogreši in razen krajše epizode z zasebnim detektivom njihovega izginotja nikoli ne raziskujejo. Krikov umirajočih deklet sosedje nikoli ne slišijo in, najpomembnejše, ena od njegovih žrtev se na koncu romana spet pojavi, še kako pri življenju. Zaradi vsega naštetega je dokaj upravičeno mogoče trditi, da v resnici ni bilo nobenega umora, da se vsa kri preliva le po bolnem umu glavnega junaka.

Če ne drugega, pa mora bralec Patu priznati vsaj zdravo mero smisla za (črn) humor. O dekletu, ki je z njim zanosila in jo je prisilil v splav, razmišlja: “Z Jeanette bi moralo biti vse v redu - pred seboj ima celo življenje (če seveda ne bo naletela name). Razen tega je najljubši film te punce Pretty In Pink, zdi pa se ji tudi, da je Sting kul, zato to, kar se dogaja z njo, nekako ni čisto nezasluženo, in človek se zaradi nje ne bi smel vznemirjati. To ni čas za nedolžnost.”

Roman je ob svojem izidu leta 1991, pravzaprav celo pred njim, doživel skoraj enoglasen medijski linč: zaradi pluralnosti glasov ameriške literature je bil to eden redkih romanov, ki ni dobil praktično nobene pozitivne recenzije. Ko je pred izidom knjige revija Time objavila uničujočo kritiko in jo pospremila z nekaj najbolj grafičnimi odlomki iz romana, so pri založbi Simon & Schuster (ki do takrat nad rokopisom niso imeli nobenih pripomb) sklenili, da “so se zmotili” in so od izdaje odstopili. Kot v spremni besedi slovenskega prevoda povzema Aleš Debeljak, je Ellisov tretji roman nato nemudoma pograbila založba Random House, ki pa je morala zaradi anonimnih groženj načrtovano avtorjevo turnejo ob izidu odpovedati. Ta splošni odpor in zgroženost še najbolj nazorno pričata o tem, da se je roman očitno dotaknil odprte rane na truplu findesieclovske kapitalistične družbe.

Ellis z bralcem ne ravna v rokavicah: popelje ga s seboj, prisili ga, da iz prve vrste in v živo doživi vsak umor, vsako posilstvo, vsako mučenje. Zamislite si najhujše, kar lahko človek naredi sočloveku in verjetno boste šele na pol poti do kolaža ekscesov Ameriškega psiha. V čem je torej smisel nesmiselnih umorov? Morda ravno v zavesti, da ne smemo in ne moremo odvrniti pogleda. Brutalnost, hladnokrvnost, razčlovečenost in odtujenost - te stvari so, hočeš nočeš, postale resničnost. V pisarnah, za računalniškimi ekrani: lepi, a brezizrazni in hladni obrazi; prazni pogledi votlih človeških lupin, lutk brez lutkarjev. Večinoma niso serijski morilci, toda ni presenetljivo, da je kakšen od njih prav to. Pisateljev prestop meje dobrega okusa nam pred oči postavi nevarnost popolnega razkroja človečnosti, ki je posledica stekanja denarja, moči in neodvisnosti v naročja peščice prepotentnih posameznikov. Bodimo iskreni: če se ne bi uklanjali omejitvam civilizacije in bi sledili vsem svojim nagonom, bi vsak od nas že koga ubil.

Ana Jurc