Ocena novice: Vaša ocena:

Ocena 4,4 od 37 glasov Ocenite to novico!

Goran Vojnović se je rodil leta 1980, po končani Bežigrajski gimnaziji se je vpisal na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo - smer filmska režija. Med drugim je treniral tudi košarko, od česar pa sta mu, po njegovih besedah, ostali le tipična košarkaška hoja in točnost. Foto: MMC RTV SLO

	Ne pa da mi model prbija s temi okroglimi usnji pa kazenskimi prostori pa prepovedanimi položaji pa čuvanjem mreže pa temi slovenskimi metaforami. Ko da gledam Prešerna, ne pa fuzbala.
Iz knjige Čefurji raus!

	Potem pač sediš pred blokom in nabijaš base. Slažeš šuplje po domače. Tri dni debatiraš o tem, ali je boljši tisti merđo, ki ga delajo nemški stroji, ali ferri, ki ga delajo ročno.
Iz knjige Čefurji raus!

Dodaj v

Tweet

Facebook

Čefurji raus!

"Posedanje pred blokom je fužinski nacionalni šport. Najbrž je tako v vsakem naselju, ampak na Fužinama je ta panoga razvita do maksimuma."

Zgornji citat je le eden izmed mnogih nazornih stavkov v romanu Gorana Vojnovića Čefurji Raus!, ki zelo zabavno opisujejo življenje na Fužinah (ali bolje - na Fužinama) ter odgovarjajo na takšna ali drugačna vprašanja, povezana s tamkajšnjim življenjem in 'Fužinci' (pri čemer gre oznaka Fužinci, ki je sicer ni najti v romanu, večinskemu prebivalstvu Fužin, v pogovornem jeziku pogosto označenem kot čefur/-ji). Prva stran knjige bralca najprej seznani z dvema citatoma, ki opredeljujeta pojem čefurja: prvi je vzet iz znane Magnificove pesmi, ki se začenja z vprašajem Kdo je čefur?, drugi pa izhaja iz etimološkega slovarja, kjer izraz - kljub danes pogosto drugačni rabi - velja za slabšalnega.

V središču zgodbe so sedemnajstletni Marko Đorđić, prvoosebni pripovedovalec in v marsičem pisateljev alterego, ter njegovi trije prijatelji Aco, Adi in Dejan. Vsak izmed njih je tipična fužinska zgodba o razbiti ali disfunkcionalni družni, kjer sicer tanke stene prenapolnjenega blokovskega naselja še kako močno stojijo med člani družine in zadržujejo neizrečene besede. Marko z vsem svojim bitjem pooseblja čefurja; to je tistega, ki se je tam nekje sredi 90. let prejšnjega stoletja iz obrobja (mesta) napol prerinil do središča (Ljubljane) in bil tedanji mladini že na prvi pogled razpoznaven po svojem slogu oblačenja (široka črtasta trenirka, čevlji točno določene znamke in 'gobičasta' frizura), predvsem pa so se ti mladci zadrževali v večjih skupinah.

Pa vendar je Vojnovićev pojem čefur mnogi širši kot le oznaka pripadnika neke subkulture; gre za prikaz priseljencev iz držav nekd anje Jugoslavije in potomcev teh priseljencev. V prevladujoči večini so to ljudje z nizko izobrazbo, ki opravljajo težaška fizična dela oziroma hodijo na poklicne šole, predvsem pa so slabo asimilirani, kar se kaže tudi v rabi srbizmov v govoru.

Marko je že druga generacija v Sloveniji, a njegovima staršema iz Bosne nikdar ni zares uspelo ujeti slovenskega načina življenja, Slovencem pa nikdar ni uspelo sprejeti južnega načina. Kar se močno pozna tudi na najstniku, ki ima že tako ali tako dovolj težav s svojo identiteto: "Nimam svojega fuzbal kluba! Od vsega mi gre to v bistvu najbolj na kurac. Če bi živel v Beogradu bi navijal za Crveno zvezdo in bi bil Zvezdaš … Mogoče je res problem v tem, da sem čefur. Ampak zato, ker sem čefur, me pa tudi mori to, da nimam kluba. To imam v krvi."

Poistovetenje z identiteto čefurja je za Marka pravzaprav edina rešitev, sploh potem, ko ga vržejo iz njegovega košarkaškega kluba, očetu Radovanu, ki je vse svoje upe stavil na sinovo treniranje košarke, pa ne upa povedati, da je z njegovo kariero košarkarja konec, v šoli pa mu tako ali tako ne gre. Zadeve se še bolj zapletejo, ko se s prijatelji do mrtvega napije, pristane na policiji in se v končni fazi kot priča zaplete v pretep voznika avtobusa, ki je kriv za to, da so fantje sploh pristali na policiji. Da bi ga rešil pred tipično usodo čefurja v Sloveniji, Radovan Marka pošlje v Bosno, kjer se zgodba tudi konča. Marko pa iz tega, da je bil čefur v Sloveniji, preide na to, da je Janez v Bosni: "Kdo bo zdržal v tej Bosni? Ni Bosna za nas čefurje. Biti čefur v Sloveniji, to sem vsaj navajen, biti Janez v Bosni pa je cela nova jeba."

Odlike romana ne gre iskati v njegovi sicer zelo dramaturško dovršeni in cinematični zgodbi (avtorju se pozna, da je končal študij filmske režije na ljubljanskem AGRFT-ju, romanu pa, da je bil sprva napisan kot scenarij), temveč v resnično pretanjenem prikazu fužinskega okolja in predvsem v jeziku – svojevrstni mešanici slovenščine in pouličnega slenga z domovanjem (tudi) na Fužinah, t. i. čefurščini. Prav jezik, s katerim operira Vojnović, je zaslužen za uspešen posnetek fužinskega vsakdana, polnega zgodb socialnega dna, ki se vtisnejo v srce bralca, a so povedane in prikazane tako, da se jim ta nasmeji (skozi solze).

Jezik, kjer kar mrgoli izrazov in besednih zvez, kot so bumbo, trunto, nabijaš base, slaže šuplje, pripišalo se mu je, v rok od takoj, skakutat, glumit gljivo, kje so si to izmislili, da mi je vedet idr., se tako zlije z neosebnim slengom in avtorjevo lastno domiselnostjo, ki prida čefurščini tuje izraze (npr. monstrum) ter tako postane bogata zakladnica živega pisateljskega jezika. Bralec tako opazuje stereotipne podobe skozi oči in besede tistega, ki ta stereotip pooseblja, in pri tem naleti na marsikatero zabavno domislico. Ena izmed takšnih je tudi razmišljanje o ločenih čefurjih, ki spričo prevladujoče patriarhalne miselnosti po vsej verjetnosti drži: "Ločenec je pa za čefurje enako kot najveće siroće. To, da te žena pusti, je za njih največja sramota od vseh. "Kako si joj to dozvolio? Jado jadni. Ko te učio u životu?" Po mojem lahko v Bosni ločenci uveljavijo status invalida in dobivajo podporo od države. Ostavila ga žena! in Ostao bez oboje ruke!, to ti je nekje ista stvar."

Prvenec mladega pisatelja in filmskega režiserja Gorana Vojnovića je na slovensko literarno sceno pripeljal novo in sveže branje, kot ga do zdaj pravzaprav še nismo poznali. Kajpada so čefurji in liki čefurjev v našem prostoru prisotni že precej dolgo; bodisi prek črne kronike bodisi na pač malo bolj zabaven način v Magnificovi pesmi Čefur in kopici televizijskih likov, ki jih lahko uzremo na malih zaslonih skoraj vsak večer. Pa vendar je Vojnoviću uspelo nekaj, česar v vsej tej poplavi različnih 'štosov' na račun 'južnjakov' pri nas še ni bilo – nekakšna enciklopedija vseh, ki živijo 'na Fužinama' in se pogosto identificirajo z nogometom, ali pa kar katerim koli športom, ki ne diši po slovensko (smučanja, tekanja po Golovcu in hribolazenja vsekakor izpadejo s seznama) in nas seznanja s 'kaj in kako' čefurjev.

Lejla Švabić