Bunke iz betona in pozlačene medenine, ki so nastale po navdihu Peklenskega dvorišča Križank. Foto: Osebni arhiv
Bunke iz betona in pozlačene medenine, ki so nastale po navdihu Peklenskega dvorišča Križank. Foto: Osebni arhiv

Mlada oblikovalka unikatnega nakita Martina Lončar v Steklenem atriju Mestne hiše predstavlja nakit, ki je nastal pod vplivom del arhitekta Jožeta Plečnika. V vsakem delu je mogoče najti naslon na Plečnikove genialne rešitve, pa naj gre za arhitekturo ali detajle, ki jih je premišljeno oblikoval za svoj dom.

Tako denimo Transformer, ki je obenem ogrlica, obesek ali prstan, po namembnosti spominja na večnamenski stol v arhitektovi kuhinji. Bunka nosi spomin na luči Peklenskega dvorišča ljubljanskih Križank, Hertz pa odseva blišč in mistiko njegovega sakralnega okrasja.

Hertz, pozlačena medenina, emajl, LED-vezje, 2015. Foto: Osebni arhiv
Hertz, pozlačena medenina, emajl, LED-vezje, 2015. Foto: Osebni arhiv

Tako kot Plečnik, ki je pogosto posegal po nekonvencionalnih materialih, tudi Martina Lončar v svojih delih plemenite kovine združuje z nevsakdanjimi materiali, kot sta cement in električno vezje.

V Plečnikovem duhu recikliranja in vnovične uporabe je nakit razstavljen v starem pohištvu, s čimer poskuša postavitev prispevati k domačnosti, ki jo je umetnik tako cenil. Da bi čim bolje predstavila vez med unikatnim nakitom in arhitektovo kulturno dediščino, je oblikovalka k sodelovanju povabila vizualni umetnici Dorotejo Marinko in Nežo Dali Novak, ki z umetniško fotografijo in videom vstopata v dialog z njenimi deli.

Ravnotežje: Trnovski most, 2019 (posneto s staro Praktico fx na 36-milimetrski črno-beli film). Foto: Doroteja Marinko
Ravnotežje: Trnovski most, 2019 (posneto s staro Praktico fx na 36-milimetrski črno-beli film). Foto: Doroteja Marinko
Manšetni gumbi Ravnotežje, srebro, terazzo, sintetični korindon, 2019. Foto: Osebni arhiv Martine Lončar
Manšetni gumbi Ravnotežje, srebro, terazzo, sintetični korindon, 2019. Foto: Osebni arhiv Martine Lončar

Martina Lončar je svoje življenje zapisala oblikovanju nakita. V Ljubljani je doštudirala umetnostno zgodovino, v oblikovanju in izdelovanju nakita pa se je izpopolnjevala na uglednih šolah v Milanu in v Firencah, kjer je delala tudi z dvema priznanima draguljarjema, Alessandrom Darijem in Marcom Garezzinijem. Sodelovala je na številnih kuriranih razstavah nakita v Sloveniji in po Evropi, med drugim v Ljubljani, Mariboru, Izoli, Milanu, Firencah, Rimu, Miljah, Amsterdamu, Eindhovnu in Bratislavi.

Ogrlica Večna luč, baker, bakrov oksid, LED-vezje, 2019. Foto: Osebni arhiv
Ogrlica Večna luč, baker, bakrov oksid, LED-vezje, 2019. Foto: Osebni arhiv

Pred odprtjem razstave Plečnik v zrcalu je oblikovalka za MMC odgovorila na nekaj vprašanj.

Kako se je rodila zamisel, da bi ustvarili kolekcijo nakita, prežeto z vplivi Jožeta Plečnika?
Rojena sem v Ljubljani in večino časa sem preživela v osrčju Ljubljane, zato se s Plečnikovimi urbanističnimi rešitvami srečujem že od malega, poleg tega sem kot študentka umetnostne zgodovine delala v Plečnikovi hiši, kjer sem imela edinstveno priložnost spoznati tudi tiste fine detajle, ki naredijo veliko razliko.

Ste se dela lotili s študijem Plečnikovih del ali bolj nagonsko, ste se jim pustili nagovoriti?
Večino del sem naredila, ne da bi se namenoma naslanjala na Plečnika. Vsega, česar sem se med študijem naučila in kar sem ponotranjila, pa tudi ne morem izbrisati. Tako sem po študiju oblikovanja nakita začela eksperimentirati, iskati nove forme in z malo časovne distance sem v izbranih delih zasledila Plečnikov vpliv.

Verižica Transformer, srebro, belo zlato, perle, oniks, 2015. Foto: Osebni arhiv
Verižica Transformer, srebro, belo zlato, perle, oniks, 2015. Foto: Osebni arhiv

Nekaj del sem ustvarila prav za razstavo, ampak tudi pri teh se nisem odločila, da bi iskala neposreden vpliv. Bolj sem se posvetila raziskovanju in razumevanju, kako je Plečnik dosegel "vzdušje" mističnosti in svetega z uporabo svetlobe in barvnih lučk, kar je blizu obema.

Posebno pozornost sem posvetila tudi uporabi materialov. Izdelujem sodobni nakit, za katerega je značilno eksperimentiranje z najrazličnejšimi materiali: za to sem tokrat začela raziskovati materiale, ki so bili tudi Plečniku se posebej blizu: pozlačeno medenino, baker, terrazzo, cement, polkrožno brušene kamne – cabucon.

Sorodna novica Foto: Sprehod po Plečnikovem vrtu in postanek v njegovem ateljeju

Naslanjate se tudi na detajle, ki jih je oblikoval za svoj dom ...
Jaz Plečnika razumem kot vsestranskega, tudi kot dobrega oblikovalca. Za svoj dom je narisal trezne kose pohištva, je pa posebno pozornost namenil funkciji. Tako stol, ki ga je imel v kuhinji pri štedilniku, ni samo stol, ampak je tudi miza in obenem tudi mala omara.

Ali odločitev, kam je postavil umivalnik v kuhinji – v kot – in s tem izkoristil prav ves prostor. Pa omara v kopalnici, na katero je namestil tudi zložljivi polici, ki ji postaviš po potrebi. In še in še bi lahko naštevala. To so rešitve, ki me poleg formalnega Plečnikovega jezika tako nagovorijo ...

Ste nakit ustvarjali pretežno z razstavo v mislih ali je namenjen tudi nošenju?
Večina eksponatov je unikatov, so pa nedvomno vsi nosljivi. Kakšni prav za vsak dan, spet drugi za posebne priložnosti. Kakšen kos bo zagotovo nagovoril mimoidoče, spet drugi bo tiho govoril svojo zgodbo.

Kaj je vaša prva asociacija ob besedni zvezi "Plečnikova dediščina"?
Poleg celotne urbanistične zasnove, s katero je Plečnik spremenil naš vsakdan v središču Ljubljane, je gotovo pustil veliko nesnovnega, med drugim idejo, da lahko z vnovično uporabo in poceni ter dostopnimi materiali narediš nekaj mogočnega in večnega.

Razstava Plečnik v zrcalu bo na ogled do 10. aprila.

Kultura bivanja: Martina Lončar