Na svojih treh studijskih albumih je Charles Bradley združil nostalgične balade o ljubezni in obžalovanju z energičnimi pesmimi o radosti in preživetju v težkih okoliščinah. Foto: AP
Na svojih treh studijskih albumih je Charles Bradley združil nostalgične balade o ljubezni in obžalovanju z energičnimi pesmimi o radosti in preživetju v težkih okoliščinah. Foto: AP
Charles Bradley
Leta 1962 ga je sestra peljala na koncert Jamesa Browna v legendarnem gledališču Apollo. To je bil večer, ki mu je pozneje Bradley pripisoval zasluge za svojo glasbeno kariero. Foto: AP

Bradley je bil dolga leta znan predvsem kot imitator Jamesa Browna; svetovna slava in ugled sta ga dohitela šele v zrelih letih.

Nikoli ni prepozno: prvenec pri 62 letih
Svoj prvi avtorski album No Time For Dreaming je tako izdal šele leta 2011, ko je imel že 62 let - in revija Rolling Stone ga je tisto leto uvrstila med najboljše izdaje leta. Prijel se ga je celo vzdevek "kričeči orel soula". Album No Time For Dreaming in njegov naslednik, Victim of Love (2013), sta Bradleyja uvrstila med novodobne ikone soula; njegova glasba je nostalgičen glasbeni spomin na šestdeseta, kljub temu pa tematsko obravnava aktualne skrbi vsakdanjih ljudi. Lani je izšel Bradleyjev tretji in očitno zadnji studijski album, Changes.

Potem ko je lani zbolel za rakom, se je bolj ali manj umaknil očem javnosti. Letos je nato znova začel nastopati in se podal na turnejo, ki pa jo je bil prisiljen predčasno končati. Diagnozo raka na želodcu so mu zdravniki postavili lani, pred kratkim pa je izvedel, da se je bolezen razširila tudi na jetra. "Rad vas imam, vse, ki ste uresničili moje sanje," je zapisal v izjavo za javnost, s katero je odpovedal letošnje nastope. "Ko se bom vrnil, se bom vrnil okrepljen z božjo ljubeznijo."

V življenju je sicer Bradley opravljal vrsto različnih del kot priložnostni delavec (med drugim je bil kuhar v psihiatrični ustanovi v Mainu). Pred tem je bil nekaj časa celo brezdomec, prisiljen spati na ulicah in vlakih podzemne železnice v New Yorku: zaradi slabega odnosa z mamo je od doma odšel pri rosnih 14 letih. "Kot mulec sem tri leta živel na ulici in nisem vedel, od kod bo prišel moj naslednji obrok," je leta 2012 povedal v enem izmed intervjujev. "Ampak odločen sem bil, da ne bom samo posedal in opazoval, kako moje življenje nazaduje. Poskušal sem in upal, da me bo kdo našel. Nikoli nisem obupal. Treščil sem na glavo in se pobral nazaj." V devetdesetih ga je v globoko depresijo pahnila tudi smrt starejšega brata Josepha, ki ga je ustrelil eden izmed družinskih članov.

A kljub vsemu Bradley nikoli ni obupal nad ustvarjanjem glasbe, v katero se je zaljubil daljnega leta 1962, ko se je še v najstniških letih znašel na koncertu Jamesa Browna.

O njegovi zanimivi življenjski poti so ob izidu prvega albuma posneli dokumentarni film Charles Bradley: Soul of America. "Več kot 42 let sem se skušal prebiti v industriji," je med drugim povedal med kamero. "Pri 62 letih šele počasi začenjam videti pot. Nikoli nisem zaslužil dovolj, da bi se lahko preživljal z glasbo, ampak upam, da se bo s tem albumom to spremenilo ... Včasih se vprašam, zakaj je trajalo tako dolgo, ampak ne moreš se spraševati o tem, kdaj hoče Bog kaj narediti."