Po premieri v pariškem Théâtre de Babylonu (režiser Roger Blin) so številni francoski kritiki zapisali, da še nikoli niso videli česa podobnega in da to ni gledališče, kot so ga poznali do tedaj. Dve leti pozneje je mladi Peter Hall igro režiral v Arts Theatru v Londonu. Britanski kritiki so bili glede uprizoritve nekoliko bolj zbegani kot francoski, ki so bili podobne vrste eksistencialne drame že vajeni, a so kljub temu množično pisali o igri in ji pripisali moč, da je spremenila gledališka pravila in način, kako ljudje razmišljajo o gledališču.
Odločilna je bila tudi Beckettova režija v Schillerjevem gledališču v Berlinu desetletje pozneje. Beckett je veliko pozornosti namenil kostumom in nenaravnemu "skiciranju" igre, uprizoritev, ki so jo opisovali kot zelo baletno produkcijo, pa je zaokrožila tudi po tujih odrih.
Revidiranje teksta ob režijskem delu
Po prvi uprizoritvi igre je Beckett napravil tudi številne spremembe v igri. Kot pravi strokovnjakinja za Beckettovo dramatiko in profesorica za gledališče na Univerzi v Readingu Anna McMullan, Beckett ob začetku svojega pisanja sploh ni vedel veliko o gledališču. V gledališče je hodil kot mlad moški, nekateri njegovi prijatelji so sodelovali v gledališču, a poklicno je delo v gledališču spoznaval šele med obiskom vaj svojih iger v 50. Sam je začel svoje igre režirati v 60. in v tem času je opaziti tudi spremembo v njegovem pisanju za gledališke odre. Med procesom za uprizoritev Godota v Schillerjevem gledališču je spremenil kar nekaj odlomkov igre in napravil številne opombe.
Vsi popravki pa niso vključeni v pozneje objavljene izvode igre in med strokovnjaki, ki preučujejo Becketta, poteka tudi zanimiva razprava o tem, katero besedilo lahko razumemo kot "tisto pravo". Kot dodaja McMullanova, je bil Becket izjemno natančen pisec in režiser, ki ni želel, da bi gledališki ustvarjalci popravljali njegove tekste. Lahko pa se poglobijo v avtorjeve poznejše revizije in razmišljanja, objavljena v seriji beležk, v katerih je založba Faber and Faber objavila opombe in razlage, ki jih je Beckett pisal med režijo svojih lastnih del.
Vrhunec dramatike absurda
Igra, ki govori o Vladimirju in Estragonu, ki se dnevno srečujeta na cesti poleg drevesa in čakata na Godota, ki nikoli ne pride, je slika absurdnega obstoja v opustelem svetu, pokrajina človeške tesnobe, upanja in obupa, pričakovanj in strahov. Nenehno ponavljanje motivov, nesmiselni pogovori in prazno besedičenje utrjujejo občutek absurdnosti in brezizhodnosti človeškega bivanja. Za McMullanovo pa je bistveno, tako kot za Becketta, ne govoriti o pomenih, ki jih igra prinaša, ampak v izkustvu odrskega "dogajanja" - čakanja: "Karakterji pred tabo čakajo, in medtem ko čakajo, si delimo isti čas, isti prostor in gledamo človeška bitja v interakciji. Opazujemo trenutke nežnosti in trenutke krutosti, in kar nas najbolj zadene, je temeljno dejstvo človeške eksistence."
Eno izmed variant uprizoritve Čakajoč Godota si lahko ogledate tudi na spodnjem posnetku.