Zgodba tragedije, ki so jo v Atenah prvič uprizorili 415 pr. n. št., se dogaja ob koncu trojanske vojne. Pred gorečo Trojo so ženske in otroci poražencev, ki na čelu s kraljico Hekabo objokujejo žalostno usodo svojega mesta in sebe ter čakajo na odhod v grško suženjstvo.

Hekabina hči Kasandra bo priležnica mikenskega kralja Agamemnona, snaha Andromaha Ahilovemu sinu za ženo, hčer Polikseno bodo žrtvovali na Ahilovem grobu, kraljica sama pa bo sužnja Odiseju. Neizprosni zmagovalci tudi Andromahinemu otroku, ki je zadnje upanje Trojancev za obnovo mesta, določijo, da mora umreti. Za vse zlo Trojanke obsodijo lepo Heleno, ki jo je princ Paris brez težav speljal špartanskemu kralju Menelaju, začetniku te vojne.

Evripid je z zgodbo, postavljeno v okoliščine mitske vojne, najverjetneje podal komentar na takrat aktualno peloponeško vojno, v kateri so se Atene bojevale s Šparto, ali morda tudi na atenski pohod na nevtralni otok Melos ter poboj ali zasužnjenje tamkajšnjega prebivalstva.

"Glede na to, da je danes beguncev na našem planetu največ v zgodovini človeštva, po nekaterih ocenah več kot 60 milijonov, je tematika Trojank zelo aktualna. Pripoveduje o spregledanih žrtvah vojne, o tistih, ki največ utrpijo, v tem primeru o ženskah, ki so izgubile svoje može, tudi veliko svojih otrok, svoje mesto, kulturo, jezik, civilizacijo," razmišlja Koceli, ki je prvič režiral na odru SNG-ja Nova Gorica.

Težko uprizorljiva ekspresivnost človeške žalosti
Z zgodbo o Trojankah antični dramatik brezkompromisno in brez olepševanja spregovori o človeški neumnosti, pohlepu in o posledicah tega pohlepa, je še pojasnil režiser prve slovenske uprizoritve te drame, ki pa je, kot je priznal, težko uprizorljiva. Z ustvarjalci so želeli kar najbolje prikazati ekspresivnost globoke človeške žalosti, za katero verjamejo, da v gledalca intenzivno vstopi tudi prek glasbe.

Z univerzalnim jezikom glasbe
Petje in glasba sta zato pomemben del predstave, v kateri nastopa 20 ljudi, od teh je 12 pevk, ki so jih izbrali prek avdicije in so kot zbor ves čas navzoče na odru. Ob igralcih domačega ansambla (Marjuta Slamič, Patrizia Jurinčič Finžgar, Arna Hadžialjević, Ana Facchini in drugi) sodelujejo tudi zunanji ustvarjalci z različnih področij. Med njimi so glasbenica Raiven, plesalec Siniša Bukinac in politična pesnica sirsko-palestinskega rodu iz Dubaja Farah Chamma.

Zabojnik kot sodobni ekvivalent grškim ladjam z zasužnjenimi Trojankami
Dramaturginja je Ana Kržišnik Blažica, kostumografija je delo Branke Pavlič, avtor glasbe je Miha Petric, scenograf pa Darjan Mihajlović Cerar. Ta pravi, da je eden osrednjih scenografskih elementov ladijski zabojnik, ki predstavlja nekaj sodobnega in prepoznavnega, s katerim se bodo lahko gledalci poistovetili, obenem je modul svetovne trgovine. Navezuje se na grške ladje, na katere so kot vojni plen natovarjali Trojanke.

Drama je obsodba nepravičnih vojn, sprašuje se o odgovornosti in krivdi zanje, zato je razumljivo, da je bila večkrat uprizorjena v kontekstih aktualnih političnih razmer. Najbolj znana je priredba Jeana Paula Sartra, ki vsebuje implicitno kritiko evropskega imperializma v Aziji. Leta 1971 pa je bil posnet film režiserja Mihalisa Kakogiannisa s Katherine Hepburn v glavni vlogi.