Igrajo Neda R. Bric, še Anja Drnovšek k. g., Željko Hrs, Uroš Maček, Janja Majzelj, Maruša Oblak, Robert Prebil, Ivan Rupnik in Matija Vastl. Prevod podpisujeta Matej Venier in Urban Belina, glasbo in režijo zvoka Bojana Šaljić Podešva, scenografijo in kostumografijo Irena Pivka. Foto: Slovensko mladinsko gledališče/Nada Žgank
Igrajo Neda R. Bric, še Anja Drnovšek k. g., Željko Hrs, Uroš Maček, Janja Majzelj, Maruša Oblak, Robert Prebil, Ivan Rupnik in Matija Vastl. Prevod podpisujeta Matej Venier in Urban Belina, glasbo in režijo zvoka Bojana Šaljić Podešva, scenografijo in kostumografijo Irena Pivka. Foto: Slovensko mladinsko gledališče/Nada Žgank
Kako nas danes nagovarja zgodba, ki je pred petdesetimi leti zaživela pod režijsko taktirko enega najpomembnejših kronistov tedanje (Zahodne) Nemčije? Katera vprašanja, povezana z psihološkimi, političnimi in ekonomskimi vidiki/mehanizmi delovanja skupnosti, razpira? Kaj se skriva pod rdečo preprogo? Foto: Slovensko mladinsko gledališče/Nada Žgank

istjan ni./Tam dol je ena sama golazen!/Tujci so slabi ljudje./Kriminalec, to vsi vejo."

To so replike, ki odzvanjajo v delu Grešni kozel Rainerja Wernerja Fassbinderja, filmskega in gledališkega ustvarjalca, deloholika, upornika, ki je bil enfant terrible novega nemškega filma. Avtorja, čigar življenje je bilo umetniško delo in umetniško delo življenje.

V Slovenskem mladinskem gledališču (SMG) bo drevi ob 20.00 premiera zvočne predstave z neposrednim prenosom na 3. programu Radia Slovenija - programu Ars, ki je koproducent predstave. Prvo slovensko uprizoritev Grešnega kozla je režiral Alen Jelen.

Grešni kozel (Katzelmacher) je bila prva Fassbinderjeva igra za gledališče. Napisal jo je leta 1968 in zanjo prejel ugledno nagrado Gerharta Hauptmanna za dramatiko. Zgodbo je prelil v filmski scenarij, po katerem je v naslednjem letu v pičlih devetih dneh posnel svoj drugi dolgometražni film.

Spoj filmskega in dramskega dela Katzelmacher
Ta eksperimentalni, avantgardni projekt, v katerem je Fassbinder sam odigral ključno vlogo, in sicer grškega priseljenca Jorgosa, ki zamaje skoraj letargično rutino soseske v predmestju Münchna, je na filmskem festivalu Mannheim-Heidelberg prejel kar sedem nagrad in postal eden njegovih finančno najuspešnejših projektov. Po besedah dramaturginje Saške Rakef je predstava spoj filmskega in dramskega dela Katzelmacher.

Kot je na novinarski konferenci povedal režiser, so morali prizore, ko so jih postavili, prevesti v "naš notranji svet, slepi svet, ki se nam bohoti, ko dobimo zvok". To je po njegovih besedah tudi tisto, kar je čar radijske igre: "Radijska igra je načeloma slepa umetnost, ki potrebuje svoj notranji oder."

Najprej so postavili sliko, nakar so jo prevajali in iskali zvočne komponente. Gledališko igro so prilagajali mikrofonom, tehničnim zahtevam, zvoku in ustvarjanju zvoka ter prišli do stvari, ki so "čudne za oder, ampak odlične za zvok". Gledalec bo lahko v gledališču zaprl oči ter se prepustil zvoku in zgodbi, ki bo prihajala vanj samo skozi besede, glasbo in zvoke, je povedal. Dodal je, da bo občinstvo v gledališču na neki način videlo, kako nastaja radijska igra.