Ionescova naturalistična komedija Jacque ali Podrejenost tematizira problem osebne svobode in – po besedah Jana Kotta – pri tem izkoristi
Ionescova naturalistična komedija Jacque ali Podrejenost tematizira problem osebne svobode in – po besedah Jana Kotta – pri tem izkoristi "stari vzorec komedije nravi o dveh družinah, boječem fantu, grdi gospodični, ženitnem posredniku, zaroki, poroki in pričakovanju potomca. Toda ta komedija se kaj hitro spreminja v karnevalsko farso, skoraj v živalsko farmo." Foto: MGL / Barbara Čeferin
Miloš Lolić
Mednarodno uspešni, mladi srbski režiser Miloš Lolić skozi svojo uprizoritev dokazuje, da je družina država v malem. Torej so hierarhije in avtoritete znotraj družin lahko tudi metafora državnih ureditev. Foto: STA
Jurij Drevenšek
Jurij Drevenšek bo Jacques, čudak in nehvaležni sin, ki zavrača osnovne življenjske ideale, rituale in najljubša načela svojih staršev. Foto: STA
Na oder MGL-ja se vrača Ionesco

V MGL-ju so na veliki oder postavili naturalistično komedijo Jacques ali Podrejenost romunskega "kralja absurda" Eugena Ionesca; premiera bo nocoj ob 20.00. Preprosta osnovna zgodba je po besedah direktorice in umetniške vodje MGL-ja Barbare Hieng Samobor prispodoba represije sistema nad posameznikom v širšem pomenu besede.

Brez navezav na aktualno politiko
Uprizoritev v režiji Miloša Lolića se odreka vsem vulgarizmom, aktualizacijam in posploševanjem ter pred gledalca postavlja hitro skico dela naše evropske stvarnosti. Humor v predstavi je zelo pretanjen, poanta pa je, tako vsaj upajo v gledališču, celo jasnejša kot pri Ionescu samem.

Stari motiv ženitnega posredovanja, obrnjen na glavo
Jacques je čudak in nehvaležni sin, ki zavrača osnovne življenjske ideale, rituale in najljubša načela svojih staršev. Ti se v želji po nadaljevanju "vrste" dogovorijo za poroko z Roberto. Po dolgem in vztrajnem pritisku družine se Jacques le vda v usodo in se poroči z njo. A proti pričakovanju in željam obeh družin se Jacques in Roberta zapleteta v iskren in pristen ljubezenski odnos. Njuna čustva družini sprejmeta kot nezaželena, saj ta ne dajejo konkretnih rezultatov, prihodnost pa je vendar le v reprodukciji in konformističnem prilagajanju normam in zahtevam vrste, so o predstavi zapisali v gledališču.

Po besedah dramaturginje predstave Eve Mahkovič Ionescova absurdna enodejanka nadvse duhovito problematizira konflikt generacij, tradicijo, proces osvobajanja in osamosvajanja. Gre za vedno in še posebej danes aktualno besedilo. Jacques, ki na začetku zavzame pasivno držo, dobro ponazarja današnjo mlado generacijo. Poleg tega Ionesco vpelje tudi močno dramaturgijo jezika. Končna pomiritev oziroma razrešitev situacije tako odseva tudi na ravni jezika.

Srbski mladi val
Predstavo je režiral že omenjeni srbski režiser Miloš Lolić, ki je tudi scenograf predstave. Kostumografka je Maria Jelesijević, za glasbo pa je poskrbel Luka Ivanović. Trije mladi ustvarjalci iz Beograda po besedah Hieng Samoborjeve sodijo med njene najmodernejše in najbolj mladostne sogovornike do zdaj, pri čemer pa, kot je poudarila, svoje mladosti ne podčrtavajo. V Lolićevem in Ivanovićevem svetu so ljudje vseh starosti, skušata jih razumeti in jih imata rada. Ker ni izključevanja, iz tega raste zelo posebna poetika. Ena izmed značilnosti predstave je tudi tesna prepletenost zvočne podobe in režije, ki je vseobsegajoča v smislu odgovornosti.

Jezik je oblikovala Maja Cerar, ki je prevod Aleš Bergerja označila za izvrsten. Vendar pa je po njenih besedah govor le en del, ki skupaj z drugimi sestavlja partituro celotne predstave, po kateri je odigrana uprizoritev.

V naslovni vlogi nastopa Jurij Drevenšek, ob njem pa še Viktorija Bencik, Nika Rozman, Primož Pirnat, Mirjam Korbar Žlajpah, Janez Starina, Judita Zidar, Uroš Smolej in Tjaša Železnik.

Več kot le avtor Plešaste pevke
Na začetku petdesetih let se je v Romuniji rojeni Ionesco zapisal med najpomembnejše dramatike 20. stoletja in ob Beckettu postal utemeljitelj dramatike absurda. Njegovo kritično stališče do tedanjih gledaliških praks je vplivalo na razvoj novih dramskih in uprizoritvenih načinov. Njegovo prvo in še danes najuspešnejše delo je Plešasta pevka (La Cantatrice chauve), svetovno slavo pa je leta 1960 doživel z uprizoritvijo Nosorogov (Les Rhinocéros). Jacques ali Podrejenost (1955) je nastala v dramatikovem zgodnjem (in obenem najpomembnejšem) obdobju enodejank, ki jim je govoril tudi anti-drame (fr. anti-pièce).

Na oder MGL-ja se vrača Ionesco