Oder
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.6 od 42 glasov Ocenite to novico!
John Malkovich
Igralec se zaveda, da "biti John Malkovich" ni najtežja služba na svetu. "Vem, da imam veliko srečo. Veliko ljudi je nima." Foto: BoBo
       Konec koncev ni zelo pomembno, kakšen sem v resnici, vsaj ne meni. Obstaja samo moje delo in to, kar skušam doseči. Kar sem jaz osebno, ni preveč zanimivo. V tej koži sem že 63 let - ni tako zelo fascinantno, verjemite.       
 John Malkovich
John Malkovich
John Malkovich, rojen leta 1953 v ameriški zvezni državi Illinois, je zaigral v več kot 70 filmih (njegov priimek nam zveni "domače", ker so njegovi stari starši hrvaškega rodu). Znan je po ekscentričnih vlogah v filmih, kot so Nevarna razmerja (1988), Na ognjeni črti (1993), Mary Reilly (1996), Letalo prekletih (1997), Preberi in zažgi (2008) ter Biti John Malkovich (1999). Dvakrat je bil nominiran za oskarja, obakrat za najboljšo moško stransko vlogo v filmih Places in the Heart ter Na ognjeni črti. Foto: BoBo
       Gledališče je organska, minljiva oblika, tako kot življenje - in za razliko od filmov, ki so absolutno neorganski in neminljivi. Gledališče in oziroma te hibridne predstave z glasbo so žive oblike umetnosti, v čemer uživam.       
John Malkovich
Malkovich je že pred leti odkupil pravice za ekranizacijo Sabatovega romana Grobovi in junaki, iz katerega "bere" v gostujoči predstavi. A nato ni uspel rekrutirati nobenega večjega studia, pa še zapiske je izgubil. Zdaj pravi, da projekt uradno ni mrtev, da pa snemanje filmov "traja predolgo". Foto: BoBo
John Malkovich
Velik del občinstva v Unionski dvorani je bil navdušen predvsem nad tem, da je v prisotnosti hollywoodske zvezde, ne glede na to, v kakšni vlogi. Ne ravno diskretnega fotografiranja prav tako ni manjkalo. Foto: RTV SLO
John Malkovich
Več kot stostransko Poročilo o slepcih je igralec za potrebe nastopa skrčil na "štiri kratke strani", kot se je izrazil. Originalno besedilo mu je pred več kot dvajsetimi leti poslala univerzitetna profesorica, ki je pravilno ocenila, da ga bo zanimalo. Foto: BoBo
VIDEO
John Malkovich z italijan...
VIDEO
Par besed Johna Malkovich...
VIDEO
Kaj trenutno bere John Ma...

Dodaj v

John Malkovich v Ljubljani: "Prezaposlen sem, da bi me zanimala politika"

Slavni igralec v malo drugačni vlogi na Festivalu Ljubljana
21. julij 2017 ob 08:59
Ljubljana - MMC RTV SLO

Ga je katera igralska vloga v karieri posebej zaznamovala? "Niti ne." Podaljšani vokali, rahlo pojoča intonacija. Res je prav v glasu Johna Malkovicha nekaj, kar mu daje pridih aristokratskega, morda ne ravno oholega, a prav gotovo nedostopnega človeka.

Sam sicer vztraja, da mu njegov glas ni pretirano všeč. Pa čeprav si je v otroških letih vbil v glavo, da se bo pridružil Dunajskim dečkom, ki jih je videl na televiziji. "Bil sem še zelo majhen in sem mislil, da lahko mogoče izpolniš kako prijavnico. Starše sem vsako leto spraševal, če so me prijavili in če je prišel kak odgovor. Smo, ampak te nočejo, so mi govorili vsako leto. Ampak seveda ni bilo nobenega obrazca." Senca nasmeška in zamišljeno svaljkanje sive bradice med prsti dajeta slutiti, da si je Malkovich anekdotico morda na licu mesta izmislil. Ali pa tudi ne - celotno dopoldansko srečanje hollywoodskega zvezdnika s četico slovenskih popkulturnih novinarjev je minilo v tonu ležerne distanciranosti.

Prav tako gost ni izgubljal časa s klasičnimi puhlicami o tem, kako lepa se mu zdi Ljubljana in kako z veseljem si jo bo ogledal. "Verjetno ne bom imel časa, da bi videl veliko. Turneje so delo, ne pa priložnost za turistične oglede." Kakšnih nasmejanih fotografij iz Lipice torej ne pričakujte.

Malo drugačen solist na klasičnem koncertu
Vseeno pa Malkovich v Ljubljani ni gostoval (samo) v vlogi filmske zvezde. V dvorani Grand hotela Union je pod okriljem Ljubljana Festivala nastopil eden najvidnejših italijanskih komornih orkestrov, I Solisti Aquilani, ki se mu je v drugem delu programa pridružil Malkovich. Z orkestrom in pianistko Anastasjo Terenkovo je njegov monolog pospremil Koncert za klavir in godala nemško-ruskega skladatelja Alfreda Šnitkeja.

Luksuz nezanimanja za politiko
Igralec nikoli ni bil eden tistih, ki bi v času predsedniških predvolilnih kampanj svoj glas in vpliv posojali eni ali drugi politični opciji. Še več, že od leta 1972, ko je Richard Nixon premagal Georgea McGoverna, po lastnih besedah sploh ne voli več. Zato se tudi ne pusti zvleči v razpravljanje o trenutnem razpoloženju v Hollywoodu v povezavi s Trumpovo administracijo. "Ne pogovarjam se o teh stvareh. Ne moreš kar dvigniti telefona in poklicati 'Hollywood'. V resnici nimam pogosto pogovorov o teh temah in nisem pozoren nanje. Vem, da bi ljudje radi, da bi bil. Ampak sem prezaposlen."

In če je Malkovicheva drža verjetno povezana z njegovim privilegiranim življenjem – bogat hollywoodski igralec si pač lahko privošči, da ga politika "ne zanima" - je izbira interpretiranega odlomka vseeno zanimiva. Argentinski pisatelj (in fizik) Ernesto Sábato je v Poročilu o slepcih ubesedil paranoično blodnjo lika Fernanda Vidala, da slepci vladajo svetu; tako Argentinčeve besede kot tudi Šnitkejeva glasba tematizirata strah pred neznanim, pred preganjanjem in nadzorom. "Zdelo se mi je, da se besedilo dobro ujema s Šnitkejevo glasbo, v kateri je ogromno paranoje, repetitivnosti, obsesije … in nekaj razkritja," na glas razmišlja igralec. Vseeno pa nedvoumno zavrne moje iskanje vzporednic s trenutno paranojo v svetovni politiki (ali, če hočete, z vladavino slepcev). "Žalitev za Ernesta Sábata in za njegovo delo bi bila, če bi iskali relevantnost v na splošno idiotskem svetu politike in interpretacijah politike na družbenih omrežjih. Sabato je bil resen pisec in nisem prepričan, da bi svetovni politiki pripisal to lastnost.“

"Pazljiv moraš biti, ko se lotiš glasbe: nobena druga umetnost je ne dosega"
Poročilo o slepcih
je na presečišču s Šnitkejevim Koncertom za klavir in godala hibridna umetnina, ki krhko ravnotežje lovi med avtonomnima svetovoma pisane besede in glasbe. Malkovich se zaveda, da terja poseben pristop, da ne zdrsne bodisi v recitacijo z glasbeno spremljavo ali pa v koncert s "podnapisi". "Edine stvaritve v tem mediju, ki me resnično zanimajo, so take, ki so v celoti integrirane. Rad bi ustvaril vtis, da sta bila glasba in besedilo napisana skupaj, da obstajata skupaj. Zelo moraš biti pazljiv, ko se začneš ukvarjati s klasično glasbo. Glasba ima moč, ki je druge zvrsti umetnosti ne dosegajo. Dobro odigrana klasična glasba ima prvinski naboj, kakršnega ne premore niti Rembrandtovo platno ali kaka druga mojstrovina. Zato moraš poiskati neko drugo pot, drug pristop k bistvu.

Če si vajen določene mere uspeha na odru (nasmešek), potem pa se lotiš klasične glasbe s predpostavko, da bo vse v redu, če boš počel to, kar počneš po navadi, bo izkušnja taka, kot da se ti je na glavo sesula hiša. Prilagoditi se moraš in se na novo orientirati. Vsekakor to, kar počnem, ni samo glasba z naracijo. V tem ne vidim pretiranega smisla." In čeprav je bila Malkovicheva sinočnja interpretacija seveda magistralna, je misel uhajala ravno k tej ključni besedi - integraciji. Težko bi z gotovostjo trdili, da nismo bili priča ravno dvema umetnostma, ki se bojujeta za prevlado, in končni zmagi (pre)močno ozvočenega igralca. Gotovo pa je markantno doživetje, prisostvovati tempirano stopnjevani blaznosti, ki sije iz "Vidalovih" oči: "Ko me bodo nasprotniki končno sežgali do smrti, takrat, res samo takrat bodo prepričani!," tuli. Težko govorim o hibridni umetnini, a gotovo smo bili v družbi igralske veličine.

Igralec je samo surfer, ki čaka tisti pravi val
Pravzaprav je imela publika po Malkovichevem prepričanju pri nastajanju sinočnje predstave ključno vlogo (težko je sicer razumeti, kakšno vlogo naj bi imeli ljudje, ki se jim je zdelo sprejemljivo med predstavo fotografirati in snemati, kot da so na rockovskem koncertu). "Gledališče je kolektivna umetnost: občinstvo je enako pomembno kot igralci in kot sama predstava. Vsak ima svojo nalogo. Sam pri sebi sem gledališče od nekdaj primerjal s surfanjem: na svoji mali deski se zaženeš na odprto morje, nastaviš hrbet soncu in čakaš na val. Val nisem jaz in tudi ne publika: val nastane v trku med publiko in predstavo, če je ta dobra. Če je zelo dobra, nastane val ob vsaki ponovitvi - moja naloga je samo, da ta val zajaham. Ne gre za to, ali je občinstvu všeč posamezna replika ali stavek, ki ga izrečem."

Film, ki ga najbrž nikoli ne bo
Malkovich je že pred leti odkupil pravice za ekranizacijo Sabatovega romana Grobovi in junaki, iz katerega "bere" v gostujoči predstavi. A nato ni uspel vpoklicati nobenega večjega studia, pa še zapiske je izgubil. Zdaj pravi, da projekt uradno sicer ni mrtev, da pa snemanje filmov "traja predolgo", on pa nikoli ni zares našel energije, da bi se izgubljenih zapiskov lotil še enkrat na novo.

"Infantilen kreten"
O tem, kako zelo ga svet še vedno enači z Vikontom de Valmontom, potnikom s Con Aira in nekaterimi drugimi liki, ki jih je igral, je Malkovich razmišljal že na dopoldanski novinarski konferenci. "Pred 20, 30 leti, ko je imela filmska umetnost še večjo težo v kulturi in je bila ta tudi manj razpršena, so verjetno filmi, kakršen je bil Nevarna razmerja, ustvarili določeno podobo o igralcu. V resnici nisem temu najmanj podoben, ampak nič hudega. Biti John Malkovich je ustvaril spet drugačno podobo, ki mi prav tako ni podobna.

"V resnici sem veliko bolj podoben liku, ki sem ga igral v filmu, ki ga ni najbrž nihče videl - Color me Kubrick. Tip hodi po Angliji in se pretvarja, da je Stanley Kubrick, ljudje pa mu verjamejo. Infantilen kreten ... Ampak ljudje pa še kar mislijo, da sem bolj podoben svojemu liku v Na ognjeni črti." (Nasmešek.)

"Ampak konec koncev ni zelo pomembno, kakšen sem v resnici, vsaj ne meni. Obstaja samo moje delo in to, kar skušam doseči. Kar sem jaz osebno, ni preveč zanimivo. V tej koži sem že 63 let - ni tako zelo fascinantno, verjemite."

Veliko več kot samo obraz z malih zaslonov
Na stičišču glasbe in gledališča je v preteklosti ustvaril že več projektov. "Gledališče je organska, minljiva oblika, tako kot življenje - in za razliko od filmov, ki so absolutno neorganski in neminljivi. Gledališče oziroma te hibridne predstave z glasbo so žive oblike umetnosti, v čemer uživam."

Leta 2002 so denimo z oskarjevcem Albertom Iglesiasom, enem od najbolj iskanih skladateljev v Hollywoodu, in umetnikom Juanom Muñozom, sodelovali pri konceptualni predstavi A Registered Patent - A Drummer Inside A Rotating Box (gostila jo je tudi galerija Tate). Že jeseni letos bo v Gentu gostoval s predstavo The Music Critic; vanjo je vkomponiral najbolj zlohotne in nemilostne kritike, kar so jih kdaj zapisali o velikanih tipa Beethoven, Brahms in Debussy. Med drugim je v predstavi The Infernal Comedy igral avstrijskega serijskega morilca Jacka Unterwegerja in se v mešanici opernega in dramskega gledališča preizkusil v vlogi legendarnega ljubimca Giacoma Casanove. Letos je v Hamburgu svetovno premiero doživela predstava Just call me God: A dictator's final speech. Na označevalec, da je znan predvsem kot filmski igralec, Malkovich zato reagira s tipično lakoničnostjo, ki meji že na zajedljivost: "Da, ljudem, ki hodijo v kino, sem res znan iz filmov."

Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
Altknight
# 21.07.2017 ob 11:37
A ni hotel nic kritizirat Trumpa? Ste novinarcki na suhem ostali hehe.
erny1
# 21.07.2017 ob 11:03
Politika ga je zanimala samo leta 1994, takrat ko je hotel ubiti ameriškega predsednika. (In the line of Fire). Pa še skoraj oskarja je fasu takrat.
ebdb
# 21.07.2017 ob 12:52
... bogat hollywoodski igralec si pač lahko privošči, da ga politika "ne zanima" ...

Ne razumem kako lahko to napiše novinar, sem pa odprt za pojasnila. Večina ljudi, ki sem jih spoznal v življenju namreč politika ne zanima!
evaevi
# 21.07.2017 ob 14:50
Vedno izjemni Malkovič.
Dopade se mi tudi, da ne omenja tukajšnjih prednikov, ki jih je pred desetletji iskal in tudi našel.
amenity
# 21.07.2017 ob 11:02
Miham: na tiskovni konferenci se mi je zdel v svojem svetu, kjer je on prvi in edini. Po moje se je z vsemi honorarji že zdavnaj postavil v pozicijo, ko mu puhloglavi hollywoodski projekti enostavno ne dišijo več. In drža, da se ne meša v politiko, je tudi posledica tega.

Ali je pač na kakšnih drogah in mu je popolnoma vseeno :D
qwatebriga
# 22.07.2017 ob 09:14
Sem mislil, da bom med komentarji prebral kaj od koga, ki je bil prisoten na dogodku... in kaj novega izvedel iz prve roke. Pa ste se oglasili v glavnem sami "sveznalci". Pretežno slovenceljni.

Kar sem jaz pokukal v reportažo in nekaj novinarske konference, sem navdušen. Človeka bi poslušal ure in ure, če bi le imel čas.

No, saj, vsake oči imajo svojega slikarja.
trolicnez
# 21.07.2017 ob 11:09
A je to ta, ki v johnny englishu igra kralja?
evaevi
# 22.07.2017 ob 12:39
tuintam,
a si ok?
tuintam
# 22.07.2017 ob 12:13
On je dejal, da se je v Ljubljani oglasil mimogrede ob turneji, naši festivalci pa, da je vrh festivala.
zamudnik
# 21.07.2017 ob 13:21
Ne in ne si pustiti dati na jezik, da je progresivec, da je Trump negativec in da se je treba v življenju samo še integrirati. Ti falot, ti! :-)
MythBuster
# 21.07.2017 ob 13:12
trolicnez> A je to ta, ki v johnny englishu igra kralja?

A je Google crknil? IMDB tudi?
janezvalva
# 21.07.2017 ob 22:07
meni je bolj všeč v filmih kot pa v ljubljani
Brokoli1976
# 25.07.2017 ob 08:13
@tuintam, všeč tvoje razmišljanje.
tuintam
# 22.07.2017 ob 14:41
čak mal noris

:) Očitno ga ne potrebuješ. Enkrat, petintrideset let nazaj, ko se me joint, ki sem ga poskusil, ni prijel, mi je nek starejši jointar dejal, da je to verjetno zato, ker sem ves čas zadet. :)

Drugače me pa seveda nisi dobro razumel. Je pač tako, da vsak razume, kar zmore in kakor ve in zna (odvisno od znanja). Mogoče tudi ne bereš drobnega tiska. Ne vem...

V ZRN so se leta 1993 (mislim, da Treuhand) spraševali, kako hudiča naj kaj pišejo kakšni družbi v korist, da se ne bi okoriščali samo upravitelji. Pa Oni ja; so se vprašali, če je socializem res priznal družbo, kakor se hvalisa. Mi ne. Npr. Več ne vem, če bo šlo... ? Veš, kako je dejal Kučan, ko je razlagal osnovo nove ustave? Pa je pravnik po izobrazbi. Da je najbolje, če bivši socialistični družbeni kapital ostane last upraitelja, pa da sedaj, ko se je upravitelj zamenjal in je upravitekj subjket Država, da se prenese nanjo. Ni bil družbeni. In socializem v bistvu družbe ločeno od oblasti oz. upraviteljev, kot NEUPRAVITELJA, a lastnika, kot upnika upraviteljem, ne priznava. Mi seveda pa tudi ne. Potem, ko vse po desno, oblastno takole gre, se pa sprašujemo, kako hudiča, je vse narobe in kako da družbe še vedno ne cenimo in upoštevamo. Kako le, če pa je z ustavo vzajemni kapital ostal v lasti upraviteljev, da bi ga (citiram) lažje sprivatizirali. Dobesedno isto govori desna in naša kao družbi naklonjena 'levica', ki to seveda sploh ni in nikoli niti bila ni. Socializem ni isto, kakor leva kapitalistična, družbi res naklonjena opcija. Eni kot drugi si želijo samo oblast in to da se nanje prepiše vse kar brez dela in brez vsake odgovornosti do tistega, ki to plača ... desnim in kvazi levim. Pri nas je vse desno, oblastno, da kar smrdi. Dobesedno ljudje smo taki..
čak mal noris
# 22.07.2017 ob 13:37
@tuintam

V bistvu je Malkovich država, ki pa društveno ni priznana, zategadelj nastopa, ne da bi kritiziral Trumpa kot Mr. Hollywood v Ljubljani in ga naš BDP v ultradesnem kapitalizmu z zaščito oblasti...ummmm......gnnnnnn.....kje je moj joint???
tuintam
# 22.07.2017 ob 12:04
evaevi
Vedno izjemni Malkovič.
Dopade se mi tudi, da ne omenja tukajšnjih prednikov, ki jih je pred desetletji iskal in tudi našel.

Ja, drži in dopade... To, kako je 'spizdil' in se sedaj občasno vrača, ne da bi mu kdo od očitno večno oblastne večine, še sploh kaj mogel ...

... Ne dojamemo, da če je z ustavo vzajemni kapital in identiteta celote kar predana upraviteljem (Državi itd.), da celote tako ločeno od njih, da bi fasala/i upnika, niti biti ne more. Pa da je tako ostalo od prej, da bi se ustreglo upraviteljem in se jim olajšalo čim prej 'upoštevati' družbo (celoto). V bistvu obratno.

Družba v kapitalizmu ni ščitena z oblastjo, pač pa tudi ona lastniško pravno in pred njo. Prizna in opredeli se jo (a ne kot upravitelja in ne kot akterja oblasti, kakor v socializmu ali ostalem desnem kapitalizmu) in vzajemni kapital se loči od Države in upraviteljev v ustavi. Celoto se pa pravno opredeli, da potem sploh lahko imaš javne interese (interese celote). Državni niso javni...
tuintam
# 22.07.2017 ob 11:45
Ni vedel, kako drugače bi se prilagodil ljudem, ko ga vprašajo, kaj misli Hollywood, kot da jim je odgovoril, da bi bilo fino, če bi lahko poklical Hollywood in ga vprašal "Mr. Hollywood, kaj vi mislite o Trumpu?" Raje je rekel, da čaka na val in da ga politika ne zanima... Ni pa to čisto isto, kot čer bi to dejal kakšen Škrabec, ki je dejal, da se druži s politiki, ker ga zanimajo privilegiji, ker je vseeno dejal, da vsak nima toliko sreče, kot jo je imel on...
osservatore
# 24.07.2017 ob 12:14
Preveč sem zaposlen, da bi me zanimal Malković.
3010eur
# 24.07.2017 ob 17:49
@Miham

Bravo! Tako se govori. Malo resnice ne bo škodilo našim ovčkam ...
ateistek
# 23.07.2017 ob 02:32
Nekdo, ki se zna dobro pretvarjati pred kamerami in je zato bogato, bogato plačan, dobi še slavo povrhu. Eh, ta svet....
Miham
# 21.07.2017 ob 10:48
John Malkovich v Ljubljani: "Prezaposlen sem, da bi me zanimala politika"

Ve se da je Malkovich libertarec, in da vsi ki so "pametni" (radi pri koritu) v Hollywoodu vedo, da jim vse kar povedo čez Trumpa prinaša pike in priložnosti za vloge...to je prva lekcija Hollywooda...

in če noče mimogrede kaj povedati čez Trumpa je to že slabo za njegovo kariero...(zato je tudi v Sloveniji, ne v kakem blockbusterju)

v Sloveniji imamo podobne situacije.
Koritništvo ne pozna meja.
Kazalo