"Kako lahko otroško gledališče sploh pristopi k naši polpretekli zgodovini? Za začetek tako, da na njo ne gledamo kot na polpreteklo in jo potisnemo v sfero popkulture. Gusarji, Trije mušketirji, Superman, Miki Miška. Če sledimo genealogiji katerega koli izmed teh likov, je vsak neločljivo povezan z vojno in propagando, pa vendar so postali kvintesencialni liki otroških iger in domišljije. Ljudje od prvih stvaritvenih mitov dalje mislimo svoje mesto v svetu skozi obraze nasilja in tega povsem ni uspelo izbrisati ne bratoma Grimm ne Disneyju. Vprašanje je le, koliko prikrito je, a prikrito često pomeni tudi zavratno, saj ubeži refleksiji, ponotranjimo pa ga še vedno," je predstavi na pot zapisal Simon Belak. Foto: Miha Fras

Za protivnost mi - oni je ključno, da drugega razosebimo, to je obrazec, ki je propagandi že dolgo znan. Bolj kot je drugi tuj in drugačen, bolj brezobličnega ga lahko naredimo. In ko nima več obraza, tudi človečnosti nima.

Simon Belak
Partizansko lutkovno gledališče,  Jurček in trije razbojniki
"To, da sredi vojne, sredi okupacije nastane gledališka predstava, je že samo po sebi pravljično." Foto: Miha Fras
Partizansko lutkovno gledališče; Pavliha z mulo, prizor iz igre Jurček v Črnomlju, 12. februarja 1945.
Partizanska mula v krstni uprizoritvi ni nastopila, pripeljali so jo v poznejših ponovitvah kot statistko. Foto: Stane Viršek, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Lutkovna predstava Jurček in trije razbojniki Alenke Gerlovič, ki je nastala v režiji Roberta Waltla, načenja temo partizanov in domobrancev. "Za protivnost mi - oni je ključno, da drugega razosebimo, to je obrazec, ki je propagandi že dolgo znan. Bolj kot je drugi tuj in drugačen, bolj brezobličnega ga lahko naredimo. In ko nima več obraza, tudi človečnosti nima," je zapisal dramaturg predstave Simon Belak.

Preprosti Janez z gruntom
Prav zato je po Belakovih besedah postaviti na oder Janeza s svojim gruntom, neuslišano ljubeznijo in petimi kravami neprimerno bolj človeška in tudi iskrena poteza kot uporabiti izraz domobranci. Jurček je že čisto literarno-dramaturško zanimiv, ker kljub vojni vihri, kljub formi otroške predstave, kljub arhetipskim likom v lutke zasadi iskre, ki jih naredijo iskrene in človeške.

Predstava je nastala sredi vojne, sredi okupacije. Njegove dokumentaristične poteze so zanimive, celo smiselne, le kolikor nam uspe ujeti ta duh predstave, je še zapisal dramaturg.

V predstavi, ki so jo pripravili v sodelovanju z Muzejem novejše zgodovine Slovenije in Lutkovnim gledališčem Ljubljana (LGL), igrajo in lutke animirajo Vesna Vončina, Tadej Pišek, Marko Ujc in Tines Špik.

Ste že slišali za partizansko lutkovno gledališče?
Ob predstavi so skupaj z Muzejem novejše zgodovine Slovenije, LGL-jem in Koroškim pokrajinskim muzejem pripravili tudi razstavo Partizanske lutke 1944-2015.

Leta 1944 so na pobudo lutkarja in kiparja Lojzeta Lavriča ustanovili Partizansko lutkovno gledališče, ki je sredi evropske vojne vihre predstavljalo svojevrsten kulturni fenomen.

Prva uprizoritev je bila v gasilskem domu v Črmošnjicah na silvestrovo leta 1944; na pomoč sta prišla izkušeni lutkar Klemenčičevega gledališča Milenko Doberlet in dijak Franci Divjak - Štef. Z marionetami sta znala igrati tudi Lojze Lavrič in Dušan Povh. Že konec decembra 1943 se je iz kosov lesa prvi nasmejal kurirček Jurček. V grafični atelje v dolini Starih žag pod Rogom je Lavrič prinesel štiri še neoblečene lutke. Nikolaj Pirnat je narisal osnutke za glave Hitlerja, esesovca, italijanskega fašista, belogardista in Pavlihe, lutke je izdelal Lavrič, obleke pa sešila šivilja Mima Pajk iz zavezniškega padala. Avtorji besedila so bili lutkarji sami. Pripravili so varietejski spored za odrasle s sedmimi kratkimi prizori.

Jurček leta 1945 - s pravo brzostrelko
Agitprop centralnega komiteja ni v celoti odobril besedila varietejske predstave lutkovnega gledališča za "širšo javnost". Alenka Gerlovič je zato napisala pravo lutkovno igro v štirih dejanjih za otroke. Naslov je dobila po lutkovni spevoigri Jurček in trije razbojniki, ki so jo pred vojno pripravili v Novem mestu. Avtorica besedila je igrico tudi režirala. V zadnjem prizoru osvobajanja taborišča so za odrom streljali iz prave brzostrelke. Odmori so bili dolgi, saj so bile zamenjave kulis zamudne, medtem je Janez Kuhar igral na harmoniko. Vaje so bile v župnišču, premiera pa v gasilskem domu v Črmošnjicah januarja 1945.

Za protivnost mi - oni je ključno, da drugega razosebimo, to je obrazec, ki je propagandi že dolgo znan. Bolj kot je drugi tuj in drugačen, bolj brezobličnega ga lahko naredimo. In ko nima več obraza, tudi človečnosti nima.

Simon Belak