Tri vloge so tri resnične zgodovinske osebnosti, ki so doživele grozo soških bojišč. Osrednji lik je oficir Albin Mlakar, ki ga igra Kristijan Guček. Mlakar je bil oficir avstro-ogrske vojske, vodil je inženirske enote. Guček je ob študiju te vloge povedal: "Albin Mlakar je zlezel v skrite prostore mene samega in odkril stvari, ki jih prej nisem zaznal. Zato pravim, da mi igralci ne obujamo likov, pač pa da liki obujajo nas, igralce."

Druga vloga po resnični zgodbi je grofica Lucy Christalnigg, bogata plemkinja z Goriškega (v nekdanjem dvorcu zakoncev Christalnigg na Ajševici je danes gostišče Šterk), prostovoljka Rdečega križa. Grofica Lucy je bila prva civilna smrtna žrtev prve svetovne vojne na naših tleh … Ko se je leta 1914, trinajst dni po začetku 1. svetovne vojne, torej 10. avgusta 1914, vračala z avtomobilom iz Celovca, sta jo vojaka na cestni zapori na Brezovem pred Srpenico ustrelila. Danes je tam spomenik. Lucy Christalnigg je na novogoriških odrskih deskah upodobila Andrijana Boškoska Batič, k.g.

Tretja resnična osebnost v predstavi Krvava gora pa je novinarka oziroma vojna poročevalka Alice Schalek, ki jo igra Helena Peršuh. Peršuhova je povedala: "Alice je kot vojna poročevalka skupaj z vojaki preživela v strelskih jarkih, bunkerjih in kavernah kar štiri mesece. O vseh grozotah vojne kalvarije je zatem napisala tudi knjigo, bogato z vojnimi fotografijami. Opisovala je predvsem navadne vojake, njihov strah in željo po preživetju." Igrajo še Nejc Cijan Garlatti, Andrej Zalesjak in Žiga Udir.

Vojna skozi oči udeležencev
Ustvarjalci novogoriške predstave prikazujejo vojno skozi oči udeležencev soške fronte – vendar z ostrim, tudi satiričnim pridihom. Kot so napisali v spremnem gledališkem listu: "Sporočilo je jasno: Vojna – vsaka vojna!!! - je nesmiselna in grozna." Predstava je multimedijska, saj igralci na malem odru uporabljajo različna izrazna sredstva: ples, film, gib, petje, v nekaterih prizorih je predstava celo kabaretska.

Na veliki maketi obsoških gora šesterica protagonistov tudi z lutkami obuja prizorišča krvavih bitk in življenje vojakov v jarkih. Lutke so narejene iz predmetov, najdenih na bojiščih prve svetovne vojne. Tu so ogromno pomagali sodelavci gledališča, sicer tudi vneti zbiralci ostalin soške fronte: Simon Kovačič, Boro Vujičić, Aftero Kobal in Branko Drekonja.

Pograjc prvič v novogoriškem gledališču
Režiser Matjaž Pograjc je nad študijem za predstavo navdušen. To je njegova prva režija v novogoriškem gledališču: "To besedilo je bilo zame izjemen izziv. Z vsako vajo pa me je bilo tega izziva manj strah, šesterico igralcev pa vse bolj. Toda skupaj smo naredili velik hommage fantom na enem najbolj krvavih bojišč. Resda gre tu za zgodovinska dejstva in resnične osebe, vendar smo jih v predstavi nadgradili. Jemljemo jih kot domišljijske like. Z njimi se igramo, jih razstavljamo, jih na novo sestavljamo ... Vse to, da bi podali ključno sporočilo: smrt!"

Kdo je režiser vojn?
Andrej Zalesjak, mlad igralec, se po študiju predstave (bil je res dolgotrajen, saj so prve vaje začeli že junija) sprašuje: "Srhljivost sporočila naše Krvave gore je v tem, da se po stoletju ni pravzaprav nič spremenilo. Da znova drvimo v vojni vrtinec!" Dramaturginja Ana Kržišnik Blažica ob tem poudarja nemoč malega človeka, pahnjenega v krvavo vojno vihro: "Vse se režira pred našimi očmi. Tudi vojne. Iz nekega centra prihajajo ukazi – ukazi za igro, za krvave premike na odru življenja. Mi smo brez vpliva. Smo le lutke, ki jih nekdo režira. Zato smo del srhljivega neustavljivega gledališča. Stalno smo v vojnah!"

Zato je novogoriška Krvava gora še toliko bolj pomenljivo postavljena v tem času – ob stoletnici soške fronte in ob vojnem vsakdanu vsepovsod. In vse bližje nas. Krvava gora opozarja na vse vojne: pretekle, sedanje in – prihodnje!