Očetje osvojijo novo deželo, nato pa kar ne vedo, kaj bi z njo. Foto: SNG Drama Ljubljana/Peter Uhan
Očetje osvojijo novo deželo, nato pa kar ne vedo, kaj bi z njo. Foto: SNG Drama Ljubljana/Peter Uhan
SNG Drama Ljubljana: Osvajalec
Nekdanji bojevniki izdajo svoje ideale, zato se sinovi, spodbujeni z bojevitim Baltasarjem, odločijo za upor, ki pa privede do splošnega propada. Foto: SNG Drama Ljubljana/Peter Uhan
SNG Drama Ljubljana: Osvajalec
Ko izgubijo vse, jim preostane vsaj ženska. Četudi Indijanka, jim zagotovi preživetje. Foto: SNG Drama Ljubljana/Peter Uhan
Konkvistadorji na odrskih deskah

Besedilo Andreja Hienga je namreč metafora resnice, da vsako osvajanje nujno privede do uničenja; gre za resnico, ki je vedno bolj prezentna v sodobni kaotični politični in gospodarski situaciji in ki jo spoznavamo na odru ljubljanske Drame. Pod režijskim vodstvom Dušana Jovanoviča je glavno vlogo mladeniča osvajalca Baltasarja naštudiral Marko Mandič, ob katerem nastopijo tudi Bojan Emeršič, Matija Rozman, Maša Derganc in Radko Polič.

Ista drama 40 let pozneje
Še posebej Polič besedilo kar najbolje pozna, saj je nastopil že v njegovi prvi postavitvi v SNG Drami Ljubljana. To je bilo v sezoni 1970/1971, ko je v svetu vladala popolnoma drugačna politično-gospodarska situacija; predvsem pa popolnoma drugačno vzdušje. Oziroma, kot je dejal režiser Dušan Jovanovič, se je od tedaj "zgodilo vse". Skoraj bi lahko rekli, da je propadel svet, kot smo ga poznali tedaj. Zato je tudi zelo verjetno, da bodo gledalci novo postavitev razumeli drugače, kot so jo tisti izpred skoraj 40 let.

Večne teme slovenskega časopisja
Pa čeprav so se menda ustvarjalci v Drami ognili konfrontaciji z realno politiko. V ospredju naj bi bile tako predvsem morala in nam danes dobro znane teme genocida, pokolov, krivde in brisanja spomina. Naslednja tema, s katere predstavitvijo se je poleg Jovanoviča ubadala tudi dramaturginja Katarina Pejovič, je tudi konfliktnost na 'nižjem redu družbene organizacije'. Gre namreč tudi za upor sinov očetom. Ti, nekdanji revolucionarji, so namreč 'izdali revolucionarne ideale', kar mladeniče razkači in kar je tudi povod za vrtoglavo in samouničevalno Baltasarjevo akcijo.

Boga pa kar od nikoder
Obenem načenja drama Andreja Hienga tudi vprašanje kulturnega imperializma. Don Felipe, goreči borec v imenu (edine prave) vere, si z maloštevilno vojsko podredi deželo. V zadnji bitki so njegovi možje v želji, v novo deželo zanesti pravo vero in pravo kulturo, pobili kar 3.000 Indijancev v enem dnevu. A ko so boji pri koncu, prevelike prešernosti ne izkazujejo zmagoviti vojščaki. Uprava ne deluje, dežela je opustošena, Boga ni od nikoder ... Končni udarec za Don Felipeja nastopi, ko mu sporočijo, da je španski kralj za podkralja v Ameriki imenoval nekoga drugega. Nekoga, ki se ni tako goreče boril za nova španska ozemlja.

Dušanu Jovanoviču je uspelo k produkciji pritegniti zares imenitne sodelavce. Drama se namreč dogaja na scenografiji kiparja Mirsada Begića, ki se je sicer tokrat povsem prvič poskusil v vlogi scenografa. Igralci nastopajo v kostumih Jelene Prokovič, gibajo pa se ob glasbi Draga Ivanuša, ki ga je Jovanovič opisal kot "najboljšega glasbenega dramaturga".

P. B.
Konkvistadorji na odrskih deskah