SNG Drama Ljubljana je približno 40 let po prvi uprizoritvi na oder ponovno postavila igro Vrnitev domov, eno temeljnih del angleškega dramatika in Nobelovega nagrajenca za književnost Harolda Pinterja. Novi prevod je prispevala poznavalka njegovega opusa Darja Dominkuš, ki je opravila tudi nalogo dramaturginje; predstavo režira Matjaž Zupančič. Predstava je na ogled v Mali drami.

Ujetost v urbanem svetu
Drama Vrnitev domov je nastala sredi 60. let, ko se je Pinter že uveljavil kot "dramatik enigme", ki raziskuje človekovo ogroženost in kaže položaj posameznika v urbanem svetu, kjer je vse prej kot varen, čeprav ne ve natančno, od kod prihaja nevarnost. Vrnitev domov je pravzaprav družinska drama, ki je razburjala med svojim nastankom, še danes pa zaradi odsotnosti vsakršnega moralnega stališča včasih sproža ostre polemike.

Na glavo obrnjeni odnosi
V drami spoznamo Teddyja (igra ga Uroš Fürst), profesorja filozofije na eni izmed ameriških univerz, ki se po šestih letih vrne domov s svojo soprogo Ruth (Polona Juh), da bi jo predstavil družini, v kateri so sami moški (Ivo Ban kot Max, Jernej Šugman kot Lenny, Janez Hočevar kot Sam in Rok Vihar v vlogi Joeya). Ruth nato ostane pri družini kot neke vrste prostitutka.

Lovljenje ravnotežja v moškem svetu
Zgodba se po besedah Darje Dominkuš giblje med moško predstavo o ženski (stereotipom ženske kot svetnice/matere na eni in prostitutke na drugi strani) ter med nekim feminističnim principom, ki glavno junakinjo razume kot novodobno Noro, žensko, ki se osvobodi in gre drugačnemu življenju naproti. Igra pokaže tudi na omajano vlogo moškega v sodobnem svetu: Pinterjev moški za svoje preživetje ne potrebuje ženske kot partnerice in kot človeka, ampak žensko kot stereotip, ki bo izpolnil njegove fantazije.

Po besedah ravnatelja Drame Janeza Pipana se v likovni podobi uprizoritve manifestira nova interpretacija drame, tudi z oblikovanjem prostora, ki je "polemično v razmerju do tistih slovenskih uprizoritev v zadnjem obdobju, ki novo razlago Pinterja vidijo v absolutnem realizmu". Režiser in scenografka sta skušala ustvariti prostor, ki ne bi bil preveč poveden, ki ne bi bil definiran tako, da ga gledalec "prečita", ampak skuša ostati neopazen in omogoča likom, da govorijo tudi o prostoru, ne le o sebi.