Vaša ocena: 
Ocena 4,2 od 15 glasov
Ocenite to novico!
Shakespeare je verjetno vedel za Poljsko, še preden je bila Poljska seznanjena z njim in njegovim delom - kar pa je bilo pravzaprav zelo zgodaj, še v času njegovega življenja.
Poljska je v Shakespearovih časih veljala za eno izmed baltskih, če že ne evropskih velesil. Pod kraljem Sigismundom III. Vaso (1566-1632) je bila resna grožnja Angliji, ki je tedaj svoje politično oko obračala tudi na to regijo, bila v navezi s Habsburžani in se borila proti islamu, kar jo je ustoličilo kot močan branik krščanstva. Paradoksalno pa velja, da je bilo prav v renesančni Poljski mogoče najti tako britanske katoličane kot pripadnike takih in drugačnih protestantskih vej.
Z (igralskim) trebuhom za kruhom
Vse to govori v korist temu, da jo je Shakespeare moral poznati, čeprav je v svojih delih omenjal predvsem njene mrzle zime.
In vse to govori tudi v korist temu, da je bila Poljska eno izmed kulturnih središč, kjer so se zbirali številni učenjaki, tja pa so zahajali tudi gledališčniki, ki so v Angliji zaradi 'gledališke prenasičenosti' kot posledice vzpona elizabetinskega gledališča in rivalstva med gledališči ostali brez dela. Zato so se podali na pot. Skupine angleških igralcev so tam nekje od leta 1580 naprej potovale po Evropi in sprva igrale v svojem maternem jeziku, kar pa se je izkazalo za precej neprikladno, in na svoj repertoar uvrstile nemške prevode Marlowa, Shakespeara in drugih. Njihovi nastopi so ostali dokumentirani v Leidnu, Frankfurtu, Dunaju, Pragi, dosegli so celo Rigo, kjer so se sicer pritoževali predvsem zaradi snega. Za skupino, ki je leta 1586 nastopila v Elsinorju na Danskem, mestu, v katerega je umeščeno dogajanje Hamleta, pa je bojda izvedel celo Shakespeare sam.
Poljska - 'meka' za igralce
Angleški igralci so obiskali tudi Gdansk, takrat eno izmed najbogatejših evropskih mest. Prvič naj bi tja prišli leta 1587 in letno nadaljevali svoje obiske vse do leta 1650, vmes pa tam postavili gledališče po vzoru londonskega gledališča Elizabethan Fortune theatre. Na mestu, kjer je nekdaj stalo pravo elizabetinsko gledališče, pa zdaj raste novo gledališče, ki sledi obliki svojega približno 500 let starega predhodnika, pravzaprav edinega tovrstnega gledališča, ki je stalo zunaj Anglije v času dramatikovega življenja. Fascinantno pri tem pa je tudi to, da so v njem igrali izključno angleški igralci.
Vendar pa ni naključje, da so igralci za svojo glavno postojanko izbrali prav Gdansk. Tam se je namreč izoblikovala močna angleško govoreča manjšina, kar je bila posledica že omenjenih politično-trgovskih interesov Anglije, poljske obale pa so bile tudi idealen cilj škotskih verskih prebežnikov. Gledališče pa ni privlačilo le angleško govorečega občinstva, saj drugače igralci pod vodstvom Johna Greena, Richarda Jonesa, Arona Askena in Roberta Reynoldsa ne bi vsako leto odigrali številnih ponovitev Hamleta, Sna kresne noči, Veselih žen Windsorskih ter drugih.
Nov dom Shakespearovega festivala
Že sprehod po Gdansku priča o njegovi bogati gledališki preteklosti; poleg bogato okrašenih renesančnih vrat stoji dvorana, kjer so prvič igrali 'angleški komedijanti', renesančno gledališče, o katerem je govora, pa je po vsej verjetnosti stalo do začetka 19. stoletja. Takrat so ga podrli in na njegovem mestu zgradili sinagogo, to so potem med nacistično okupacijo podrli, na njenem mestu po drugi svetovni vojni zgradili hiše, v današnjih dneh pa na ostankih gledaliških temeljev stoji parkirišče. Pravzaprav je trenutno na tem mestu že gradbena jama. V roku dveh let bo novozgrajena stavba postala dom dobro znanega Shakespearovega festivala, ki vsako leto poteka v Gdansku.
In koliko je Shakespeare sploh vedel o Poljski?
Shakespeare je vsako svojo veliko tragedijo (pa tudi komedije) postavil v drugo okolje, pri čemer ne gre odmisliti stereotipnih predstav o državi, v kateri so dogodki potekali; Romeo in Julija sta postavljena v romantično Verono, Hamlet v mrzli danski Elsinor, pretkani Beneški trgovec v Benetke, Milo za drago na razvratni (čeprav ni čisto jasno, zakaj) Dunaj in tako naprej. Ob upoštevanju tega si Poljska sicer ni zaslužila popolnoma svoje igre, je pa na nekaterih mestih mogoče najti reference na državo, ki pričajo, da je angleški dramatik moral brati o Poljski ali pa vsaj slišati zanjo (in njeno vreme).
Sodeč po njegovem pisanju, je, če nič drugega, slišal ali prebral kar nekaj o mrzlih poljskih zimah, ki zahtevajo kupe drv, da osvetlijo temačnost in ogrejejo prostor, kot poljsko zimo predstavi v Komediji zmešnjav. V Hamletu pa poleg tega, da danski princ sreča čete, ki so namenjene na Poljsko, da bi osvojile košček zemlje (kar je že bolj politično-osvajalski namig), omenja tudi poljske sankače. V Milu za drago pa Knez ne spregovori o poljskem vremenu, ampak samo omeni, da je poljsko obiskal, kar so številni razumeli kot dejstvo, da je Shakespeare poznal geografijo Evrope.
