Plesalca Hribarjeva in Luštek v plesnem projektu nadaljujeta niz uspešnih plesnih duetov, ki sta jih začela razvijati ob osmi obletnici njune skupne umetniške poti. V projektu nadaljujeta začrtano os, ki temelji na samoizpovedni liriki, intimi, raziskavi gibalnega in kinetičnega polja, ki ga "v totaliteti ponuja ženska in moška pisava znotraj elementov ljubezenskega diskurza in izčiščeni plesni dinamiki", obenem pa je predstavo navdihnil balet Lok, ki sta ga Mlakarja ustvarila leta 1938.
Plesni projekt po konceptu, koreografiji in kompoziciji popolnoma sodoben, deluje pa kakor svojevrsten učbenik za plesalca. Hkrati izhaja iz tradicije Rudolfa von Labana, pri katerem sta se šolala tudi Mlakarjeva. Gibalno izhodišče projekta je "večplastna raziskava gibalnih sublimnosti, ki soočajo na horizontali pomenoslovje sodobne plesne artikulacije in algebre sodobnega baleta, na vertikali pa tematizacijo, ki jih ponuja moški in ženski kinetični podpis v peskovnike civilizacije". Plesalca poskušata "kontinuirano reflektirati dozdajšnje izkustvo dueta Hribar-Luštek v navezavi na baletni diskurz, njunega pas de deuxa, obogatenega z dediščino velikega slovenskega baletnega para, ki nosi v sebi neskončno strast, avantgardnost v gibalni kompoziciji, gestusu in koreografiji kot totaliteti interpretacije univerzuma ter provokacijo".
Predstava vključuje odlomke iz del Pina Mlakarja, Srečne zgodbe bolečine (Slovenska matica, Ljubljana, 2005) ter Ples kot umetnost in gledališče (Mohorjeva družba, Celje, 1999). Dramaturginja predstave je Andreja Kopač.