Deklica z zahoda je opera o iskanju prave ljubezni v težki realnosti življenja rudarjev s kalifornijskega pogorja Cloudy Mountains. Foto: Tiberiu Marta
Deklica z zahoda je opera o iskanju prave ljubezni v težki realnosti življenja rudarjev s kalifornijskega pogorja Cloudy Mountains. Foto: Tiberiu Marta
Deklica z zahoda
Dirigent Arturo Toscanini je Deklico z zahoda imenoval kot 'veliko simfonično pesnitev'. Foto: Tiberiu Marta
Deklica z zahoda
V glasbi Puccinijeve Deklice z zahoda se zrcalijo vplivi skladateljev, kot so Debussy, Stravinski in Richard Strauss. Te vplive pa je Puccini spretno prelil v lasten enkraten in melodično-ekspresiven slog. Foto: Tiberiu Marta

Opera, ki se opira na dramo Deklica z zlatega zahoda (The Girl of the Golden West) ameriškega dramatika Davida Belasca, slika garaško in nepredvidljivo življenje kalifornijskih rudarjev s pogorja Cloudy Mountains v času zlate mrzlice. Puccini se je na Belascovo pisanje oprl že pri komponiranju opere Madama Butterfly. Čeprav sta prostor in čas opere postavljena v veristični okvir, ki je tedaj vsaj v Italiji veljal za nov operni trend, gre za nadaljevanje tipično romantičnih tematik. Zgodba se tako vrti okoli iskanja prave ljubezni, ki se razvname med rudarjem Dickom Johnsonom in lastnico točilnice Minnie.
V Deklici z zahoda stopajo na oder Rebeka Lokar, Jure Počkaj, Renzo Zulian, Miro Solman, Martin Sušnik, Marko Mandir, Darko Vidic, Lovro Čučko, Tomaž Planinc, Maks Feguš, Mihael Mikluš, Bogdan Stopar, Dušan Topolovec, Matjaž Vezonik, Sebastijan Čelofiga, Alfonz Kodrič, Dada Kladenik, Valentin Pivovarov, Bojan Hinteregger, Tomaž Planinc, Lovro Čučko ter operni zbor in simfonični orkester SNG-ja Maribor.
Bogata orkestracija in večja melodična povezljivost
Puccini je Deklico z zahoda ustvaril leta 1910 na libreto Guelfa Civininija in Carla Zangarinija. Čeprav sodi med manj pogosto izvajana Puccinijeva operna dela, je cenjena predvsem zaradi bogate in barvitejše orkestracije ter večje melodične povezljivosti kot v njegovih prejšnjih delih. Velik uspeh je delo doživelo že po praizvedbi v newyorški Metropolitanski operi decembra 1910. V Mariboru so jo prvič uprizorili v sezoni 1970/1971, režiral jo je Emil Frelih, glasbeni vodja predstave pa je bil Vladimir Kobler.

V italijanskih rokah
Tokrat je taktirko prevzel Italijan Francesco Rosa, ki je bil od junija 2004 do julija 2008 glasbeni direktor in drugi dirigent neapeljske opere San Carlo, od leta 2008 pa je stalni gostujoči dirigent v Operi v Sofiji. V zadnjih nekaj letih sodeluje z mariborsko Opero, kjer je med drugim dirigiral pri koprodukciji Aida.
Režiser Pier Francesco Maestrini, ki je leta 1995 opozoril s svojo inovativno gledališko estetiko s produkcijo Rossinijeve opere Seviljski brivec za Japonsko operno fundacijo v Tokiu, je za mariborsko Opero že režiral Verdijevo opero Moč usode, v sezoni 2011/2012 pa Donizettijevo komično opero Ljubezenski napoj. Prav tako je sodeloval pri inscenaciji Verdijeve velike opere Aida ter Rossinijeve komične opere Italijanka v Alžiru v sezoni 2013/2014.