Drago Jančar je v romanu Katarina, pav in jezuit zaobjel čas 18. stoletja, čas velikih vojn in številnih romanj. Foto: SNG Drama Ljubljana
Drago Jančar je v romanu Katarina, pav in jezuit zaobjel čas 18. stoletja, čas velikih vojn in številnih romanj. Foto: SNG Drama Ljubljana
Katarina, pav in jezuit
Ko se prepletejo zgodbe treh popotnikov... Foto: SNG Drama Ljubljana
Katarina, pav in jezuit
Kaj žene glavne junake v svet? Foto: SNG Drama Ljubljana

Za dramatizacijo obsežnega romana, katerega zgodba se odvija v 18. stoletja, ko so staro celino zaznamovale velike vojne in sovražnosti na eni in intenzivna verovanja ter s tem povezana številna romanja na drugi strani, je poskrbel sam Jančar. Predstavo je na oder postavil Janez Pipan, ki se je predstavil kar v trojni vlogi; poleg režiserja še kot umetniški vodja in soavtor dramatizacije. Glavne junake romana, Katarino Poljanec, stotnika Franca Henrika Windischa in jezuita Simona Lovrenca, so upodobili Nataša Barbara Gračner, Jernej Šugman in Branko Šturbej.



Trojno iskanje izgubljene vere
Tako v romanu kot v dramskem delu predstavlja Jančar usode treh ljudi. Katarine Poljanec, ki se odloči zapustiti očeta in rodni dom na Dobravi ter se odpravi na veliko romanje v Kelmorajn k Zlati skrinji. Pred davnimi leti izgubljeno vero išče na istem romanju jezuit Simon Lovrenc, svojo pot pa mora prehoditi tudi stotnik Franc Henrik Windisch, ki je namenjen na čelu avstro-ogrske vojske poraziti Pruse in jih pognati v Severno morje. Vsi junaki morajo prehoditi svojo pot preizkušnje, na koncu te pa jih čaka nekaj čisto drugega od tistega, po čemer so hrepeneli.

Predstava je po besedah Jančarja in Pipana razdeljena na tri dele; prvega zaznamuje slikovitost in prostodušnost ljudske igre, v drugem nastopi drama, v tretjem pa se usode posameznikov prepletejo v tragedijo.

Rojstvo nove drame
Roman Draga Jančarja je izšel leta 2000, Janezu Pipanu pa se je ideja o postavitvi na oder porodila približno pred dvema letoma. Obema avtorjema dramatizacije se je zdelo sprva ugledališčenje romana povsem nemogoče, nato pa se je v romanu vendarle izrisala zgradba z dramskimi razsežnostmi. Ob tem je Pipan poudaril, da se pri tokratnem spreminjanju v dramsko formo ne more govoriti o klasični dramatizaciji, ampak gre pri igri Katarina, pav in jezuit za novo slovensko dramo, ki pa je ohranila temo in duha romana.

Tragična uresničitev želja
Kot temeljni problem drame je Pipan izpostavil vprašanje, kaj žene junake, da zapustijo dom in se podajo v svet. Po njegovih besedah ne gre le za hrepenenje, ampak jih vodi želja po radikalni spremembi lastnih življenj. Tragedija pa je po njegovem prepričanju prav v uresničitvi njihovih želja.