V okviru cikla Glej, čez mejo gledališče Glej skupaj z Društvom za promocijo žensk v kulturi - Mestom žensk gosti flamsko umetnico in režiserko Marijs Boulogne s predstavo Lekcija anatomije - forenzična pravljica. Umetnica je v Sloveniji v okviru festivala Mesto žensk gostovala že leta 2005 s predstavo Endless Medication, leto pozneje pa je avtorica skupaj s Simono Semenič pripravila slovensko adaptacijo Večna medikacija. Leta 2009 je Marijs Boulogne v sodelovanju s slovenskimi performerji, izbranimi na petdnevni delavnici v Ljubljani, v Stari elektrarni predstavila še ad hoc projekt Marcipan ali pleksi. Domačemu občinstvu tako avtoričin specifični gledališki svet – navidezno idealizirana metaforična pokrajina, v katero pronica otroško-naivna fantastična domišljija ter poetično naturalistični humor – ni nepoznan.
Izkopavanja – raziskovanje otroka iz vezenin in pletenin
Posebna zmes izredne senzibilnosti in grotesknosti odlikuje tudi Lekcijo anatomije - forenzično pravljico, ki jo Marijs Boulogne izvede s performerko Kajo Janjić. Predstava je del umetniškega cikla Izkopavanja, ki ga je Marijs Boulogne začela pred dobrim desetletjem z izdelavo pletene obleke za otroka, ki ni mogel živeti. Pozneje je iz pletenin in vezenin izdelala otroško lutko, ki v svoji notranjosti skriva vse telesne organe. Sedem faz razvoja tega otroka – od nosečnosti do imenovanja – je umetnica predstavila v ločenih performansih, po nekaj predstavah, ko je dele otroka sešila, pa je, kot pravi, ugotovila, da je ustvarila mrtvega otroka. Prav v tem času notranjih dilem, o katerih je razpravljala tudi s patologinjo, je dobila navdih za "predstavo o anatomiji".
Obdukcijska učna ura
Predstava poteka prav v takšni obliki, kot jo označuje naslov. Marijs Boulogne in Kaja Janjić, oblečeni v medicinske halje, opravljata obdukcijo umrle dojenčice, da bi ugotovili vzrok njene smrti in ali je dojenčica sploh doživela svoj vdih življenja. Natančno preiskujeta znamenja na njeni koži, zarežeta v njeno tkivo in si ogledata notranje organe, v skrite kotičke telesa in mehkih tkiv pa pogledata z endoskopom. Raziskava mrtvega telesa poteka kot učna ura študentom medicine, saj Marijs vse videno opisuje gledalcem, podobe, ki jih razkriva "endoskopsko oko", so prikazane na projekcijskem platnu, prav tako je približan pogled v notranjost telesa preko kamere. Marijs Boulogne kot glavni forenzik razkriva telo in razlaga gledalcem anatomske ugotovitve ter njihove pomene, Kaja Janjić prisostvuje kot njena asistentka, ki operira z endoskopom in snema postopek. V predstavi uporabljajo medicinski besednjak in nevtralno, skorajda hladno izrazoslovje, toda situacijo od realističnega postopka obdukcije ali anatomske lekcije loči ljubeč odnos do preučevanega objekta, ki mu prav ta senzibilnost nikoli ne dovoli, da bi postal samo objekt – mrtev dojenček na obdukcijski mizi ali še huje, pletena in vezena lutka mrtvega dojenčka.
Ljubeče sprejemanje življenjskega cikla
Sam postopek dela je zastavljen v paradoksu med objektivizirano znanstveno preiskavo in senzibilnim odnosom matere do svojega otroka. Ljubeč, a hkrati nevtraliziran in sproščen pogled na otroka – svojo stvaritev, v katero je očitno vloženo kar nekaj truda in časa – asociira tudi na nekakšnega vzhodnjaškega Stvaritelja, ki do ustvarjenega pristopa prijazno in sočutno, a brez patetike in pretirane navezanosti, ki mu ne bi dopustila svojega življenjske poti. Ustvarjenemu pušča "svobodo", da se dovrši njegova usoda, naravna pot, ki vse, kar je živo, popelje do propada in transformacije v večnem krogotoku življenja. Nekakšen budistični pogled je prežet s humorjem in samoumevnim sprejemanjem naravnega cikla rasti in umiranja, materialnega in duhovnega (božanskega), ljubezni in mračnega razpadanja.

Skozi takšen pristop v sicer preprosto situacijo vstopa vesolje kompleksno človeškega v vseh dimenzijah, od telesnega do čustvenega in duhovnega spektra, ki v gledališki dvorani tvori posebno vzdušje spoštljivosti do skrivnosti življenja in posebno občutje svetega. Tistega svetega, ki se prikaže le hipoma in le v fragmentih ter le takrat, ko k zadevi pristopimo stvarno, neobremenjeno in brez zadržkov.