Oder
()
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 5.0 od 10 glasov Ocenite to novico!

Poudarki

  • Stol(čk)i, 10. 1. in 11. 1. ob 20.00 v Mini teatru.
Predstava je konglomerat različnih slogov v okviru komedijskega žanra. Združuje vse od informansa do farse, burleske, klovnijade, stand-up komedije, rumenega gledališča a la Frljić ali performansa. Foto: Miha Fras
Predstavo Goršič začne kot Starka in v tej vlogi tudi sledi Ionescovem tekstu, seveda okrajšanem in le z njenimi besedami. Nato se preseli v vlogo Starca, ki pa hitro postane klovn, dvorni norec, on sam kot igralec in pa v množičnosti pogledov verjetno še kdo drug. Foto: Miha Fras
Stol(čk)i so avtorska predstava, ki izhaja iz dramskega besedila Eugѐna Ionesca. V dramaturgiji je Goršič popolnoma sledil Ionescu, ohranil je tudi poglavitne tematske linije, vsebino pa je konkretiziral in postavil v današnji čas – povezal jo je s Slovenskim mladinskih gledališčem, kjer je igral skoraj 40 let, in z zgodbo lastne kariere – ter uprizoritev zgradil v postmodernističnem slogu stilnega konglomerata. Foto: Miha Fras
"Ko je starec otrok, v njem zazveni nostalgija po otroštvu, izgubljeni sreči, in od igre preide v regresijo. Igralec se obnaša kakor otrok, otrok in klovn pa sta bitji, ki se čudita vsemu, kar se dogaja na svetu," je ob predstavi zapisal dramaturg Ivica Buljan, sicer tudi umetniški vodja Mini teatra. V predstavi najdemo tako klovna ali norca, kot otroka, ki ga Goršič še vedno ohranja v sebi. Foto: Miha Fras
V predstavi je prikazan tudi lesorez Goršičevega strica Franceta Miheliča z naslovom Obisk, iz leta 1957, ki uprizarja izvedbo rekviema in je neke vrste likovna upodobitev Ionescovih Stolov. Foto: Miha Fras
Ustvarjalna ekipa: režija: Nick Upper, igrata: Niko Goršič in Amadeus Mozart, dramaturgija: Ivica Buljan, gib: Rosana Hribar, scenografija: Nina Goršič, kostumografija: Rosana Knavs, video: Uršula Berlot, oblikovanje luči: son:DA, izbor glasbe: Niko Goršič (F. Milčinski - Ježek, Little Richard, Edith Piaf, Charlie Chaplin, Luis Armstrong, Amadeus Mozart). Foto: Miha Fras
Stol(čk)i so označeni kot ironični rekviem. Za septembrski festival Ex-ponto Goršič pripravlja še en ironični rekviem – Beckettov Krapov poslednji trak, ironični rekviem za igralca, v katerega bo vključil tudi več anekdot, ki jih pogosto rad vpleta tudi v pogovor. Foto: Miha Fras
Niko Goršič
Igralec, režiser, erudit, plesni in likovni kritik, strasten obiskovalec gledališča in razstav, filmofil, bralec, satirik. Po diplomi na AGRFT se je pridružil igralskemu ansamblu Slovenskega mladinskega gledališča, kjer je delal vse do upokojitve. Že v sedemdesetih letih se je pojavljal tudi kot performer in inoviral igralstvo z igralsko puzzle tehniko. Še danes predstavlja sinonim za alternativnega, raziskovalnega ustvarjalca. Ustanovil je Globalni teater, v okviru katerega raziskuje interakcijo dramskega in gledališkega performansa. Odigral je okoli dvesto vlog v gledališču, na filmu in televiziji ter zrežiral osemindvajset gledaliških predstav, v zadnjem času pa posveča oblikovanju kulturne paralele na Balkanu. Foto: Osebni arhiv N. G.

Stoli in stolčki: Šaljiva učna ura "človeka s pručko" oz. sodobni komentar na Ionesca

Niko Goršič o svoji avtorski uprizoritvi
10. januar 2013 ob 10:14
Ljubljana - MMC RTV SLO

Postdramska in večžanrska komedijska predstava Stol(čk)i je ironični rekviem, ki ga je Niko Goršič oz. Nick Upper ustvaril na podlagi tragične farse Eugѐna Ionesca Stoli.

Gre za priredbo Ionescovega besedila, ki je za slovensko povojno dramatiko predstavljal podporo njegovemu političnemu boju in "emblem, v imenu katerega je bila izbojevana presktrukturacija slovenske povojne dramatike " kot "avantgardnega, nekomformističnega, kritičnega in ideološko problematičnega gledališča ".

Niko Goršič oz. Nick Upper, kakor se igralec podpisuje v vlogi režiserja, je v svoji avtorski uprizoritvi Stol(čk)i, ki je bila premierno predstavljena 8. 1. v Mini teatru, Ionescovo igro posodobil in se od Ionescove tragične dekonstrukcije evropske metafizične tradicije in krščanskega idealizma premaknil v komično občutenje današnjega absurda ter Ionescov model konkretiziral kot osebni rekviem lastni karieri in "svojemu " gledališču, Slovenskemu mladinskemu gledališču, v katerem je bil član igralskega ansambla od leta 1970 do upokojitve v začetku sezone 2007/08. Gostje, ki jih v Ionescovih Stolih povabita Starka in Starec, da bi jim preko Govornika predala pomembno Sporočilo (čeprav teh gostov nikoli zares ne vidimo, Sporočilo pa tudi ni izrečeno), so pri Goršiču gledališki ustvarjalci, pomembni za zgodovino Slovenskega mladinskega gledališča, tako da Goršič ustvari tudi učni in osebni vpogled v zgodovino teatra, ki je v 80-ih letih prejšnjega stoletja veljal za enega najprodornejših in inovativnih teatrov nekdanje Jugoslavije.

Iz Ionescovih Stolov ste vzeli predvsem situacijo in obliko besedila, tematiko pa ste konkretizirali in povezali s Slovenskim mladinskim gledališčem (SMG).

Stol(čk)i so osebno nadaljevanje Ionescovih Stolov z avtorskim pristopom do Ionescovega teksta. Ionesco našteva na stotine oseb brez imen, ki pridejo v goste k Starčku in Starki, a danes ni več čas modernizma, da bi nastopale osebe, označene z družbenimi vlogami namesto imen. S porajanjem imen, ki bi stopila na oder, je nastala zgodba okrog Slovenskega mladinskega gledališča (SMG) in zgodba moje avtobiografije. Temo smo tako konkretizirali, v goste sem povabil realne osebe, ki so bile umetniško ali organizacijsko odločilne za delovanje SMG-ja. Nekateri gledalci jih bodo prepoznali, drugi ne, zato je to na neki način tudi učna lekcija po Ionescu, moja gledališka lekcija o našem postjugoslovanskem političnem teatru. Nisem prepričan, koliko je ta zgodovina uveljavljena, upam pa, da bo predstava zabavna in poučna. V uprizoritvi povem tudi deset avtorskih tez, ki so nekakšno razkrinkanje fenomena Slovenskega mladinskega gledališča. Ionesca sem tako posodobil in ga umestil v naš prostor.

Gre za nekakšno posvetilo in tudi obračun s SMG-jem, kjer ste delali skoraj 40 let?

In s sabo.

Po kakšnem principu ste izbrali prve goste, ki so imenovani z imenom in priimkom?

To je bilo srečanje "velikanov ", zato sem začel z največjimi. Dušan Jovanović in Ljubiša Ristić sta bila največja jugoslovanska režiserja tistega časa. Jovanović je bil enfant terrible, najboljši režiser v Jugoslaviji, čeprav zunaj jugoslovanskega prostora žal ni uspel, nato ga je nasledil Ristić. Oba sta ustvarila SMG kot eno najuspešnejših gledališč v 80. letih.

Gledališču in ljudem ste namenili tudi nekaj bodic.

Te bodice sem vključil zavestno. Lahko bi jih usmeril proti kateri koli ustanovi, ampak sam sem zavezan SMG-ju. Nenavadno se mi zdi, da si nekateri neupravičeno lastijo zasluge uspeha SMG-ja. Morda je v tem tudi kanček grenkobe v predstavi. Na podlagi prilaščenih zaslug so si zgradili tudi svoje kariere. Zasedali so stole in stolčke, sam pa sem v predstavi – z malo samoironije – človek s pručko. Okrog nekaterih se je vsekakor ustvarilo preveč fame glede na njihov dejanski vpliv.

A na to gledate bolj s komične plati kot s tragične?

Absolutno. Ne vidim razloga, da bi naokoli stresal jezo. Naučil sem se, da nekaterih navad ne moreš spremeniti ali nekaterih ljudi naučiti česa, sploh v umetnosti. Tisti, ki nimajo prirojenega okusa za umetnost, si ga ne morejo nikoli privzgojiti. Lahko si privzgojijo védenje, okusa pa ne.

Osnovno občutje, ki ga zasledujete, premaknete od Ionescovega nelagodja, obupa, nesmisla in razkrinkavanja iluzornosti v šaljivo in parodično razumevanje sveta.

Današnji odnos do absurda, vsaj moj, ni več tragičen. Mi ta absurd živimo, se ga zavedamo, včasih se tudi šalimo iz njega. Gre za popolnoma drugačen pogled na absurd in tudi svet je drugačen. V dramatiki 50. let, dramatiki Becketta, Ionesca, ki se je vpisovala v razhumanizirani svet po 2. svetovni vojni, ni bilo nobene vere, nihče ni verjel v človeka, ki lahko naredi kaj dobrega, ljudje so se razumeli le še kot del nekdaj celovitega človeka. V tej dramatiki ne nastopajo celovite osebe, ampak nekakšni klovni in tudi sam v Stol(čk)ih odigram klovna. V tem sem Ionesca malo oplemenitil z Beckettom.

V času po tej dramatiki je nastala tudi vrsta drugačnih uprizoritvenih slogov in sam upoštevam ta razvoj, ki je izhajal iz matrice avtorjev absurda, predvsem Becketta, ki je postal največji avtor 20. stoletja, in Ionesca, ki ga lahko postavimo poleg kot nekakšnega dvornega norca.

Res je, da je tudi današnji svet razhumaniziran, a na drugačen, kapitalistično-neoliberalen način. Svet v temelju ostaja vedno isti, zato so tudi besedila velikih dramatikov aktualna v vseh časih. Dramatiki absurda so postavili specifičen model sveta, šifro za 20. stoletje, ki jo danes že razumemo malo drugače in jo temu ustrezno dopolnjujemo, jo napolnjujemo z drugimi vsebinami in osebami, kar sem naredil tudi sam, na šaljiv način in hkrati kot osebni rekviem. Moja predstava je nekakšna parodija na Ionescovo besedilo, šaljiv komentar, ki upošteva strukturo besedila, a v uprizoritev vnaša sodobne vplive. Stoli so tragično besedilo, Ionesco je imel tudi strašno fobijo do smrti, v vseh dramah se ukvarja s smrtjo, sam pa je nimam (smeh). Sem čisto obraten človek.

Glede na kontekst 50. let in današnjega časa je torej razlika v branju in pomenu Stolov gromozanska.

Seveda, sam sem v Ionescov svet vstopil skozi občutja, ki so blizu našemu času in meni osebno. Na odru nisem le simpatičen, sem tudi zajedljiv in satiričen. Mislim, da lahko težave in očitke, ki so v naši družbi doleteli Ionesca, najdemo tudi v moji predstavi, a v šaljivi preobleki, včasih pa je bilo vse to zares. Absurdna dramatika, sploh francoska kultura, je predstavljala vdor v domači socrealizem tistega časa, ki ga socrealistična oblast ni mogla sprejeti. Partizani, ki so premagali Nemce, niso mogli razumeti intelektualcev po 2. svetovni vojni, ki govorijo, da ni ničesar, da je vse razrušeno … Med oblastjo in našimi največjimi pisci – Danetom Zajcem, Rudijem Šeligo, Gregorjem Strnišo, Dominikom Smoletom, Petrom Božičem – se je zgodil nesporazum generacij. Partizani so sprejeli pesnike štirih, saj je bil tudi Ciril Zlobec partizan, druge napredne intelektualce pa zasmehovali. Ti so "izrabili" francosko kulturo, da so sploh lahko delovali v našem prostoru, v smislu: "Saj to delajo tudi v Parizu". Problemi v našem prostoru so bili tudi s francosko poezijo. Prva dva filma Matjaža Klopčiča in Boštjana Hladnika sta nastala pod močnim vplivom francoske kinoteke, ko sta to pozabila, pa sam nisem več mogel gledati njunih filmov. Vpliv francoske kulture po 2. svetovni vojni je bil neverjeten.

Kot ste rekli, uprizoritveni način upošteva razvoj novih žanrov po Ionescu. Kakšne strategije ste uporabili?

Konglomerat različnih stilov predstavlja tudi številčnost pogledov, ki so nadomestili modernistični en pogled. Nekdo se zadevi smeje, drugemu se zdi tragična. Ohranil sem Ionescovo dramaturgijo, besedilo pa je avtorsko. Vsekakor upoštevamo avtorjevo zahtevo o antinaturalizmu. Vrhunski francoski režiser Luc Bondy je z režijo pred dvema letoma tako zgrešil, da so mu Ionescovi dediči po videni predstavi z argumentom Ionescove zahteve po nerealističnem uprizarjanju prepovedali režiranje Stolov. Mimogrede, to se je pri nas zgodilo samo Miletu Korunu, ko je režiral Strniševo besedilo; Korun je bil pač režiser provincialnih svetov, ne pa kozmičnega Strniševega. Sicer upoštevam vse poglavitne teme iz Stolov, tudi na primer njegovo travmo mladega umetnika, ki je svoje skeče igral v še manjšem teatru, kot je Mini teater, in razmišljal, da bodo na njegov pogreb, ko bo že slavna osebnost, prišli pomembni ljudje.

A gre za konceptualni pristop do uprizarjanja, ki uprizoritev gradi iz različnih slogov znotraj komedijskega žanra. Gre za pravo postmodernistično mešanico slogov in podžanrov. Z Ivico Buljanom (dramaturgom uprizoritve, op. a.) sva razmišljala, kako bi sploh natančneje označila žanr – uprizoritev združuje vse od informansa (po Živadinovu), do farse, burleske, klovnijade, stand-up komedije, rumenega gledališča a la Frljić, performansa.

Predstava je absolutna priredba, ki izhaja iz Ionescovega besedila, vsebina pa je konkretizirana in privatizirana ter osebe personalizirane. Tu se lahko spomnimo tudi Stolov, ki jih je v Koreodrami režiral Damir Zlatar - Frey – to predstavo omenim tudi v Stol(čk)ih. S Štefko Drolc in Pavlom Ravnohribom je delal en mesec ali še več in potem ugotovil, da to, kar delajo, ni dobro. Besedilo je zelo zahtevno in moreče, igrano v celoti traja več kot dve uri, kar je res težko gledljivo, če ni uprizorjeno z zanimivim režijskim pristopom. Potem je vse osebe oz. duhove oseb personificiral z osebami, ki na oder prihajajo kot zombiji skozi okna in vrata in iz Stolov je nastala predstava Prihajajo (premierno uprizorjena 29. 3. 1992). Tako je že Frey naredil velik premik v razumevanju besedila, sam pa sem tem osebam dal še imena.

Omenili ste podobo klovna, ki jo tudi sami zavzamete. Ta poudari igrivost, ki je z jezikovne ravni Ionescovega besedila prenesena na raven telesnosti in vizualnosti, igro z žanri, je lahkotnejša in bolj šaljiva ter dodatno poudari asociacijo na znamenito primerjavo odra in življenja.

Klovn je tudi moja osebna afiniteta; v življenju sem odigral kar nekaj klovnov. Klovn je na nek način kot otrok ali vsaj figura ki je otroku zelo blizu. Otrok v meni se je pojavil tudi v predstavi.

Ni klovn po neki podobi blizu tudi igralcu?

Je.

Pa gre za klovna ali dvornega norčka?

Figura je nastala kot klovn, ko se je v scenografiji pojavil nekakšen prestol, pa je klovn postal tudi dvorni norec. A če ima kralj norca, pomeni, da je tudi v njem nekaj norca. Tu se razpira mnogo vprašanj o oblasti in njeni kritiki. Če bi dvornega norca posedli na prestol in mu podelili oblast, bi bilo vse isto. Zanimiv se mi je zdel zapis o razlagi avtokratske vlade v arabskem svetu, ki razloge za despotizem najde v kolonialistični obliki vladavine. Tako so se obnašali Angleži in Francozi, domačini, ki so kolonialiste zamenjali, pa druge oblike vladavine niso poznali.

Zakaj ste kot soigralca izbrali prav Mozarta?

Konec pri Ionescovih Stolih je kompleksen za uprizoritev in mnogi ustvarjalci imajo z njim težave. Sam sem izbral soigralca, ki lahko najlepše zaključi tako Ionesca kot moj rekviem. Nisem si želel izmišljevati Govornika; teh je bilo že veliko. Mislim, da sem z Mozartom kot govornikom ob človekovi smrti, z njegovim rekviemom namesto jecljajočega Govornika Ionescu namenil lep hommage.

Tudi kot vašo poslanico, Sporočilo?

Točno tako. Slovo od življenja in pozdrav smrti pripraviti z vrhunskim umetniškim delom in umetnikom.

Nika Arhar

VIDEO
Premiera Stol(čk)ov v Mini teatru
Prijavi napako
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Kazalo