Po napovedih sodelujočih se obeta 'sveža, presenetljivo duhovita in razigrana uprizoritev Zajčeve drame'. Foto: Arhiv AGRFT/Željko Stevanič
Po napovedih sodelujočih se obeta 'sveža, presenetljivo duhovita in razigrana uprizoritev Zajčeve drame'. Foto: Arhiv AGRFT/Željko Stevanič
Zajčeva zgodba o Potohodcu je zgodba o posamezniku, ki išče samega sebe in se pri tem izgubi. Foto: Arhiv AGRFT/Željko Stevanič

Je zgodba o človeku, ki se sooča s smrtjo na različnih ravneh, od katerih je najhujša smrt živeti v sprijaznitvi. O človeštvu, ki so mu kot edini ideal ostale mile cerkvice na gričkih, kita nageljnov na okenskih policah in snažni kozolci. O civilizaciji, ki je pozabila sama nase in drvi svojemu razpadu naproti. In zgodba o potokih žganja.

Nepopisne grozote sprejemamo kot samoumevne, logične, edine mogoče. Del vsakdana. Še opazimo jih ne kot to, kar so: grozote. Ideologija neprenehoma oblaga sedanjost s preteklostjo, da bi iz naključnega naredila nujno.

"Jaz kot nepopolnost"
Herojska, mitična preteklost - in preteklost je vedno herojska in mitična - upraviči vse, poenoti vse in zatre vse. Neprenehoma nas z nemogočim nasiljem spreminja v odsev pričakovanj drugih. A ta odsev ni nikoli popoln in ravno tu, v tej nepopolnosti, se skriva jaz kot jaz. Obrazec "jaz kot nepopolnost" pooseblja razsvetljensko ideologijo in je mesto, kjer smo potegnili črto.

Produkcija VII. semestra študentov dramske igre, gledališke režije in dramaturgije na AGRFT-ju je konec tedna zaživela na odru Kosovelove dvorane Cankarjevega doma.

"Oboroženi z besedilom, ki je bolj poezija kot drama, in kabaretsko formo se skušamo kolikor se da izogniti zdresiranemu in pohlevnemu raciju ter neposredno nagovoriti divje, nereflektirano čutenje in doživljanje. Kajti le tu sem jaz jaz in ne samo še en brezimen proizvod zunanjih sil," so zapisali sodelujoči v predstavi.