Eden vodilnih sodobnih ameriških dramatikov, ki je z ostrim humorjem in temačnimi temami izzval gledališke konvencije, je umrl v petek na svojem domu v Montauku po kratki bolezni, je sporočil njegov osebni asistent Jakob Holder.

Edvard Albee (1928) velja za enega izmed stebrov moderne ameriške dramatike. Njegova kariera se je začela kmalu po smrti Eugena O’Neilla in po tem, ko sta Arthur Miller in Tennessee Williams že ustvarila svoja najbolj znana dela. Od teh velikih imen je Albee ponesel baklo ameriške dramatike v 21. stoletje. Eden vodilnih ameriških dramatikov svoje generacije je s predirljivim psihološkim vpogledom vrtal v problematične točke intime, prepad med iluzijami in resnico ter v obup, ki se skriva za fasado življenja. Občutljivo je zaznaval skrito nasilje in sovraštvo v ameriški družbi, nevarnost iracionalnosti seksualne privlačnosti, fluidnost človeške identitete in prisotnost smrti ter s takšnimi temami soočal obiskovalce gledališč.

Rojen je bil v Washingtonu 12. marca 1928 kot Edward Harwey, odrasel pa v predmestju New Yorku kot posvojenec premožnega para z očetom, ki je vodil verigo vaudevillskih gledališč. Kljub blagostanju doma je zaradi drugačnih pričakovanj skrbnikov že pri 20 letih prekinil vse stike z njimi. Po izključitvah z zasebnih šol in kolidža se je preselil k stari mami na podeželje.

Pri 30 letih je napisal prvo igro The Zoo Story (Zgodba iz živalskega vrta). Igra o dveh moških, ki se srečata na klopci v parku v New Yorku, je premiero doživela leta 1959 v Berlinu (v dvojnem večeru z uprizoritvijo Beckettovega Krappovega zadnjega traku), z nasilnim koncem pa je že vzpostavil ton naslednjih brezkompromisnih dramskih del.

Kdo se boji Virginie Woolf?
Med najprepoznavnejše dramatike svoje generacije ga je izstrelilo Kdo se boji Virginie Woolf?, eno ključnih dramskih del 20. stoletja, intimni portret praznega zakona in kritika ameriške družbe, ki skozi srečanje dveh parov s pomočjo alkohola razgrne njihove prazne iluzije in uničena upanja. Po krstni izvedbi leta 1962 na Broadwayu, nagrajeni s tonyjem, mu je drama prinesla svetovno slavo tudi po zaslugi filmske priredbe, v kateri sta leta 1966 nastopila Elizabeth Taylor in Richard Burton, oba nominirana za oskarja. Z ostrim humorjem in spustom v temačne dele človeške psihe in patoloških odnosov je Albee napovedal slog svojega pisanja, s katerim je v več kot 30 dramskih delih nato pod drobnogled vzel osrednja sidra ameriške kulture, od zakona do vzgoje otrok, od religije do meščanskega udobja. Neposredno in ostro. Krstno izvedbo drame Kdo se boji Virginie Woolf? so denimo v Daily Newsu označili "samo za prostaške ženske", film pa so zaradi prostaških izrazov opremili z opozorilom, da ga mlajši od 18 let lahko gledajo le v spremstvu odraslih. A Albeeja so po tem delu začeli postavljati ob bok Arthurju Millerju in Tennesseeju Williamsu.
Kot je povedal dolgoletni urednik Zdravko Duša, je Albee za svojo dramo Kdo se boji Virginie Woolf izjavil, "da je kot zlata medalja okrog vratu - lepa sicer, a obremenjujoča". Njen sloves sta po svetu s filmom razširila Taylor in Burton, a bi drama o zakonskem paru z univerze v srednje velikem ameriškem mestu tudi brez tega "sijala med ameriško dramatiko 20. stoletja," je poudaril Duša.

Drama kot protest, ki naj bi spreminjal ljudi
Albeejevo delo je sprožalo nemir. Želel je, da njegove drame izzovejo gledalce k prevpraševanju svojih razmišljanj in predvidevanj o družbi ter gledališču. "Drame so dejanje protesta, ki naj bi spremenil ljudi," je povedal v intervjuju za Star Tribune.

"Če boš zapravil 100 dolarjev ali več, da greš v gledališče, se ti mora nekaj zgoditi," je povedal za Charlie Rose pred desetimi leti. "Mogoče bi ti moral nekdo zastaviti nekaj vprašanj o tvojih vrednotah ali načinu razmišljanja o stvareh ali pa bi moral priti iz gledališča z nečim, kar se ti je zgodilo. Mogoče bi se moral spreminjati ali razmišljati o spremembi. A če greš v gledališče in te skrbi samo, kje si pustil svoj prekleti avtomobil, potem si zapravil svojih 100 dolarjev," je povedal Albee.

Razpadajoči odnosi in patološka občutja
V več svojih delih je obravnaval žalostno propadle družinske situacije, sovraštvo, maščevalnost, ki jih podpihujejo prevelika mera alkohola, občutek nepojasnjene anksioznosti, izgubljenega otroka kot povod za propad zakona. "Vsaka moja igra pripoveduje posebno zgodbo. Vse pa povezuje, da z njimi skušam povečati zavedanje ljudi o svojem življenju, o tem, ali živijo polno ali ne," je povedal leta 2001 za Santa Fe New Mexican.
Albee je, skupaj z Arthurjem Millerjem, med vsemi ameriškimi avtorji še najbližji evropski drami - in to le zaradi prve igre, Zgodbe iz živalskega vrta, ki ga je postavila v izhodiščni kontekst blizu dramatike absurda. Ameriški vsakdanjosti se je namreč zavezal manj in predvsem drugače kot denimo Williams in O' Neill ali pozneje David Mamet in Sam Shepard.

Njegov pristop je bolj distanciran, bolj odrski, njegovi junaki niso več interpreti južnjaških strasti in predsodkov in še ne glasniki pomoderne spektakelske družbe, je pojasnil Duša in dodal, da "je ostal analitik značajev, odrski mojster, ki mu je v fokusu odrskega žarometa balast vse razen spopadov njegovih junakov".

Svoja besedila je tudi večkrat režiral, s svojim pisanjem pa navdihnil naslednje generacije ameriških dramatikov. Za svoja dramska dela je Albee prejel tri Pulitzerjeve nagrade – za Kočljivo ravnovesje (A Delicate Balance, 1966), Seascape (1975) in Tri visoke ženske (Three Tall Women, 1994) – in tri ameriške gledališke nagrade tony, med drugim leta 2005 nagrado za življenjsko delo.