Ekipa Slovenskega mladinskega gledališča se je pravkar vrnila z odmevnega gostovanja v Washingtonu, kjer je med 26. in 30. avgustom petkrat zaporedoma odigrala predstavo in ob tem požela enoglasno navdušene kritike, kot so sporočili iz SMG-ja. Gostovanje je spremljalo razstavo Djagilev in Ruski balet 1909–1929: ko je umetnost plesala z glasbo v Narodni galeriji v Washingtonu.

Razstava ponuja poglobljen vpogled v dvajsetletno ustvarjanje skupine Les Ballets Russes, ki je s celostnim pristopom k baletni umetnosti in s koreografijami, med katerimi je nekaj najradikalnejših, denimo Favnovo popoldne in Pomladno obredje, ki ju je zasnoval prav Vaclav Nižinski, odločilno vplivala na sodobni balet.

Predstava Slovenskega mladinskega gledališča po drami Normana Allena in v režiji Marka Mlačnika je razstavo obogatila s svojim vpogledom v notranji svet verjetno največje zvezde Ruskega baleta, plesalca in koreografa Vaclava Nižinskega, ki ga je utelesil Primož Bezjak. Več o gostovanju lahko preberete tukaj.

"Tako veličastno, da si ne upaš dihati"
Nad njegovimi koreografijami so bili ameriški kritiki navdušeni: "Kajti zremo tako veličastno predstavo, da si komajda upamo dihati, " piše John Stoltenberg za DCMetro Theater Arts. "V posebni, sveži režiji in postavitvi je Marko Mlačnik ustvaril evokativno in izvirno pokrajino, za potovanje po kateri si je izbral idealnega izvajalca. Sodelovanje med Mlačnikom in Bezjakom mi je priklicalo v spomin odrske kreacije velikega poljskega gledališkega režiserja Jerzyja Grotowskega in njegovega prvega igralca Ryszarda Cieślaka. Če sem takrat, ko sem si ogledal njune izjemne stvaritve, pomislil, da 'ne bom nikoli več videl česa podobnega', sem se prekleto zmotil. Pravkar se mi je to zgodilo."

"Z vsem tem bi rada poudarila, da je to pomembna gledališka predstava," se strinja recenzentka za DC Theatre Scene. "V Washingtonu lahko le redko izkusimo nekaj tako prvinskega in čustveno resničnega. Jezo. Grozo. Poželenje. Vse je tu, in ali ni prav to smisel gledališča?"

In potem je tu še ugledni Washington Post, ki je predstavo ob koncu tedna uvrstil med najbolj izstopajoče kulturne dogodke: "Bezjak je v tem okolju neverjetno pogumen, obrača in vrti se z disciplino plesalca, medtem ko v vznemirjenem zanosu ali s tesnobnim mrmranjem podaja vročične monologe. […] A ker sta kontekst umetnost in spolnost, je koristno, da lahko o moški telesnosti premišljujemo od blizu, sicer pa nič ne megli silovitega vtisa, ki ga Bezjak naredi iz divjega talenta in čustvene nestabilnosti Nižinskega, ko Nižinski postane prvi plesalec sveta, pa čeprav takrat, ko psihološko doseže dno. Priredba, kakor bi lahko pošteno označili to predstavo (tukaj v sklopu razstave Djagilev in Ruski balet 1909–1929: ko je umetnost plesala z glasbo v Narodni galeriji) ne tekmuje z ostrino Allenovega izvirnika. Namesto tega ima svoj lasten manični, neverjetni pogon, ki ga ženejo Bezjakova muskularnost, eleganca in preračunana brezglavost."