Predstava Vzgoja stoika odpira tudi vprašanje, ali se je tesnobno občutje obdobja med obema vojnama preslikalo v našo dobo ali pa se je razpotegnilo skorajda čez celo stoletje in se danes le še enkrat intenziviralo. Foto: Borut Peterlin
Predstava Vzgoja stoika odpira tudi vprašanje, ali se je tesnobno občutje obdobja med obema vojnama preslikalo v našo dobo ali pa se je razpotegnilo skorajda čez celo stoletje in se danes le še enkrat intenziviralo. Foto: Borut Peterlin

Postal sem objektiven do samega sebe. Toda nisem mogel presoditi, ali sem se s tem našel ali izgubil.

Baron de Teive
Vzgoja stoika
Fernando Pessoa po besedah Matjaža Bergerja potuje po drugem toku in po Alainu Badiouju prinaša enega najboljših vstopov v osiromašeno stoletje, v katerem se nahaja svet. Foto: Borut Peterlin

Predstavo je po spisu portugalskega pesnika in pisatelja Fernanda Pessoe zasnovala in režirala Kaja Tokuhisa. Gre za pripoved o ustvarjalcu, ki po režiserkinih besedah zmaga s tem, da premaga samega sebe. Fernando Pessoa (1888-1935) je skozi prvoosebno izpoved Barona de Teive izrisal podobo človeka in ustvarjalca, ki si je zaradi razočaranja nad lastno neodločnostjo odločil vzeti življenje.
Razočaran je, ker se njegova življenjska želja, ustvariti celovito literarno delo, zaradi njegove nepopustljive samokritičnosti in stremljenja k popolnosti ni uresničila. Napisal je zgolj fragmente knjige, vendar ni premogel volje, da bi jih povezal v celoto. Hkrati pa se je boleče zavedal, da je tega sposoben.

Smrt kot soočenje s samim seboj
Pessoa je pisal v imenu več kot 70 izmišljenih posameznikov, predstava pa poteka kot nekakšen obred oziroma baronova priprava na smrt. Že naslov pove, da to ni smrt iz obupa, ampak se je zanjo odločil in je zanj edini način, da v svojem življenju zmaga. "Smrti ne pričakuje s strahom, temveč stoično in kot soočenje s samim seboj."
Ravnatelj APT-ja Matjaž Berger govori o stoikovi neizpolnitvi znotraj umetnosti in o njegovem sklepu, da se "sam, ker nima dovolj korenin in energije, da bi lahko ustvaril najpopolnejše knjižno delo, ukine". Pot do njegove samoukinitve je povezana z vrsto Pessoevih refleksij v odnosu jaz - mi in v odnosu do nekaterih pesnikov, ki so za svoje uresničenje potrebovali žensko muzo. Pessoa potuje po drugem toku in po Alainu Badiouju prinaša enega najboljših vstopov v osiromašeno stoletje, v katerem je svet, pojasnjuje Berger.

V predstavi igrajo Aleš Valič, Anja Drnovšek, Akira Hasegawa, Maruša Majer, Joseph Nzobandora - Jose, Lidija Sušnik in Žiga Udir. Dramaturginja je Mirta Zajc, scenografija je delo Marka Japlja, kostumografija Nataše Recer, koreografinja je Magadalena Reiter, pod glasbo pa se podpisuje Aldo Kumar.

Postal sem objektiven do samega sebe. Toda nisem mogel presoditi, ali sem se s tem našel ali izgubil.

Baron de Teive