Na Dafnijinih ustih se izrisuje značilni baročni nemi krik. Foto:
Na Dafnijinih ustih se izrisuje značilni baročni nemi krik. Foto:

Med največje mojstre prepričljivega zajetja metamorfoz v kamnu sodi zagotovo baročni kipar Gian Lorenzo Bernini, ki je uspel v svoji upodobitvi Apolona in Dafne zajeti vso dramatiko motiva.

Apolona in Dafne je eden največjih mojstrov marmorja vseh čaov izdelal med letoma 1622 in 1625, danes pa hranijo kip v Galeriji Borghese v Rimu. Kot večino umetnikov je tudi Berninija najbolj pritegnil tisti dramatičen trenutek, ko se Apolon dotakne Dafne, ta pa se začne spreminjati v lovorjev grm. Gre za motiv, s katerim so imeli do tistega trenutka umetniki največ težav, saj je lahko Dafne z vejami namesto rok (Antonio Pollaiuolo) ali nog (srednjeveške upodobitve) delovala nadvse komično, kar pa je seveda daleč od glavnega namena upodobitev. Načrtovan učinek te upodobitve je uspelo z vso svojo mehkobo ujeti Berniniju, ki je Dafne upodobil v značilnem baročnem nemem kriku z rokami, ki se ji spreminjajo v lovorjeve liste in nogami, ki prevzemajo podobo drevesne skorje. Skulptura je tako kar se da dramatična, z njo pa je Bernini dokončno dokazal, da je največji mojster marmorja v tistem času.

Beg pred puščico ljubezni
Dafne (ki izhaja iz grške besede za lovor) je bila hči rečnega božanstva Peneusa. Ko se je Apolon nekega dne norčeval iz Kupida, se mu je ta kasneje maščeval tako, da ga je ustrelil z zlato puščico ljubezni, Dafne pa s svinčeno puščico, ki je ljubezen onemogočala. Dafne je tako zavračala kakršnega koli snubca, saj je sovražila zakon in si je želela ostati sama. Nekega dne je Dafne bežala pred Apolonovo zapeljivostjo in prosila očeta za pomoč. In ravno v trenutku, ko je Apolon ujel svojo ljubezen, se je z očetovo pomočjo ta začela počasi spreminjati. Njena koža je postala lubje, lasje listje, roke veje, stopala korenine in obraz krošnja. Tako se je spremenila v prečudovit lovorjev grm, Apolon pa se je nato z njegovimi listi okronal.

Maja Kač