Ljubitelji slikarstva tega obdobja so najbrž takoj uganili, da govorimo o slikarju Casparju Davidu Friedrichu (1774-1840), ki je s svojo umetnostjo povsem ustrezal takratnim romantičnim težnjam v slikarstvu, a hkrati v slikarstvo vnesel tudi nekaj svojega.

Krajina kot cilj človekovih pogledov
Slika Menih na obali, ki zagotovo sodi med njegova najbolj znana dela in jo hranijo v berlinski Galerie der Romantik, sijajno zajema glavne značilnosti Friedrichove in romantične umetnosti. Pred nami stoji drobna človeška postava, ki na obali zre proti neskončnemu morju, pri tem pa jo obdaja brezčasna narava. Slikar je postavil meniha v naturalistično upodobljeno krajino, v kateri komaj zaznamo meje med morjem in nevihtnim nebom.

Brezmejna daljina in brezkončnost, ki jo začutimo v Friedrichovih krajinah, osamljenim protagonistom na slikah ne daje opora, ampak je nekakšen cilj njihovih pogledov. S krajino vstopajo v dialog, celotna slika pa deluje v nekakšnem religioznem duhu.

Razbito upanje
Podoben vtis nudijo tudi ostala Friedrichova dela, kot sta na primer Opatija med hrasti (1809-1810) in Hrast (1822). Preden pa zapustimo nemško romantično krajino, pa se ustavimo še pri enem, morda nekoliko drugačnem Friedrichovem delu. V letih 1823 in 1824 je naslikal Arktično morje oziroma Razbito upanje, ki skozi domišljijsko upodobitev arktičnega prizora simbolično zajema tesnobni občutek obupa. Če delo primerjamo s slikarstvom angleškega romantika Turnerja, opazimo tukaj bolj pasivno naravo, če pa imamo v mislih še ostala Friedrichova dela, pa zaznamo tudi skupno točko slikarstva obeh romantikov – pri obeh postane človek nepomemben opazovalec razpoloženj narave, pa čeprav je to Friedrichovo krajino (Razbito upanje) obarvalo človeško razpoloženje.

Friedrich je ustvarjal zlasti v Dresdnu, ki je bil tudi takratni pomemben kulturni center. Prav okoli njega pa so se zbrali dresdenski romantiki, kot so Carus, Kersting in Dahl.

M. K.