Razglednice preteklosti
(3)
Lujiza Pesjakova
Portret žene v belem Mihaela Stroja prikazuje Lujizo Pesjakovo okrog leta 1855. Foto: Narodna galerija
Lujiza Pesjakova
Pogled v matično knjigo ljubljanske stolne župnije, kjer so vpisali rojstvo (12. junija 1828) in krst (13. junija) Lujize Pesjakove, ki se je takrat imenovala še Aloysia Josepha Willhelmina Crobath. Foto: Nadškofijski arhiv Ljubljana
Lujiza Pesjakova
Alojzija Crobath s šest let mlajšim bratcem Evgenom. V tej dobi je deklico že poučeval pesnik Prešeren. Naslikal ju je njegov prijatelj Matevž Langus. Foto: France Kidrič:Prešernov album/Arhiv avtorja
France Prešeren, (1800-1849) po Goldensteinovi sliki iz leta 1852, je bil v letih od 1834 do 1846 koncipient Lujizinega očeta Blaža Crobatha. Foto: France Kidrič:Prešernov album/Arhiv avtorja
Lujiza Pesjakova
Vestička v Novicah 19. julija 1848 je oba enako presunila - Alojzija Crobath je izgubila očeta, pesnik Prešeren pa dobrega nekdanjega sodelavca in iskrenega prijatelja. Foto: Arhiv avtorja
Lujiza Pesjakova
Novice so 25. maja 1864 objavile prvo Lujizino, takrat še Lojzino, pesmico. Foto: Arhiv NUK
Gorenjski slavček
Letak za prvo uprizoritev Gorenjskega slavčka. Foto: Preslikava iz arhiva avtorja
Lujiza Pesjakova
Gorenjski slavček je še istega leta po prvi uprizoritvi izšel tudi v gledališki zbirki Slovenska Talija. Foto: Arhiv avtorja
Lujiza Pesjakova
Lujiza Pesjakova je že leta 1866 kot prva ženska pisateljica začela sodelovati z družbo sv. Mohorja. Posnetek je iz družbinega koledarja za leto 1872, ki je izšel v nakladi 17.395 izvodov. Foto: Arhiv avtorja
Lujiza Pesjakova
Lujiza Pesjakova v sedemdesetih letih 19. stoletja, ko je napisala libreto za Gorenjskega slavčka in še marsikaj drugega. Foto: Arhiv NUK
Lujiza Pesjakova
Pesniška zbirka Vijolice, ki je izšla leta 1889. Foto: Arhiv avtorja
Izvirnik iz Narodnega muzeja v Ljubljani, Gorenjski slavček
Plakat za predstavo opere Gorenjski slavček (sicer že četrto po vrsti) v nedeljo, 13. decembra 1896, ki je bila izrecno namenjena gostom iz Gorenjske. Foto: Izvirnik iz Narodnega muzeja v Ljubljani
Lujiza Pesjakova
Lujiza Pesjakova (12. 6. 1828-31. 3. 1898) na stara leta. Foto: Arhiv NUK
Lujiza Pesjakova
Lujizino smrt je oznanil tudi Slovenski narod 2. aprila 1898, ki ji je naklonil še nekaj poslovilnih stavkov. Foto: Arhiv NUK
VIDEO
Gorenjski slavček v izved...
VIDEO
Gorenjski slavček v izved...

Dodaj v

Lujiza Pesjakova - učenka velikega mojstra slovenske poezije

Gorenjski slavček Lujize Pesjakove in Antona Foersterja je prvič zapel pred 140 leti
17. junij 2012 ob 19:24
Ljubljana - MMC RTV SLO

Pomladna meseca marec in junij sta leta 1828 dva Gorenjca obdarila na povsem svojevrsten način. France Prešeren, doma iz Vrbe, tedaj pa še študent prava, je 26. marca na dunajski univerzi obranil svoj doktorat, odvetniškemu koncipientu Blažu Crobathu, po rodu iz Železnikov, pa se je dva meseca in pol zatem, točneje 12. junija, rodil prvi otrok.

Tadva, sicer nepovezana dogodka pomenita začetek dveh poti, ene poklicne in druge, življenjske, ki sta se pozneje srečevali na številnih križpotjih, obema 'udeležencema' pa prinesle mnogo prijetnih uric.

Blaž Crobath je bil tri leta starejši od Franceta Prešerna, zato je svoj študij zaključil že leta 1824 in se potem zaposlil pri ljubljanskem odvetniku Maximilianu Wurzbachu. V slovenski prestolnici je tudi srečal svojo izvoljenko, Poljakinjo Jožefino Brugnakovo, in se leta 1827 z njo tudi poročil. Stanovala sta v hiši Blaževega delodajalca in tam je 12. junija 1828 na svet prijokala tudi njuna prvorojenka, ki so ji dali ime Aloysia Josepha Willhelmina. Naslednjega dne jo je krstil stolni kaplan Blaž Potočnik, poznejši priljubljeni pesnik in glasbenik. Crobathovima pa so se potem v zakonu rodili še štirje otroci.

Blaž Crobath se je leta 1833 osamosvojil in odprl lastno odvetniško pisarno. Že naslednje leto, 1. marca 1834, pa se mu je kot pravniški pomočnik, koncipient, pridružil mladi France Prešeren, ki je dotedaj v Ljubljani opravljal razne začetniške službe, bil pa je tudi že znan po svojih pesmih, ki jih je priobčil v nemškem listu Illyrisches Blatt in v zvezkih Kranjske čbelice. Prešeren se je pri Crobathovih povsem udomačil in se navezal tudi na gospodarjeve otroke, posebno še na malo Alojzijo, ki je kazala vsestransko nadarjenost. Z njo se je spoprijateljil že v njenih najrosnejših letih. Takole se je sama pozneje spomnila tistih časov: "V veliki, svetli, z rumenkastimi vzorci poslikani sobani je stala velika miza, z zelenim suknom pogrnjena, vsa obložena s knjigami in pismi. Tamkaj je sedeval, zakopan v pravde. Vendar me je vselej ustavil, kadar sem sobo prehodivši šla k ljubemu očetu v dotično pisarno. Razgovarjal se je z mano, povedal mi kaj veselega ter smijal se mojemu smehu in mojim otročjim odgovorom tako, da so mu solze prihajale v oči." Mala Alojzija pa se je v tisti dobi prav v Prešernovi družbi tudi že seznanila s pesništvom, dejavnostjo, ki je pozneje zaznamovala vse njeno življenje:
"Prve poezije, to sta bila po dva ali največ po štiri kratki stihi, ki sem jih očetu ali materi govorila za god ali za novo leto, zložil je vselej on in on je bil tudi, ki me jih je naučil na pamet. Vidim ga še, stoječega poleg svojih roditeljev, zadovoljno se mi nasmihati, kadar sem svoje voščilce srčno deklamirala in ginenega, ko sem mater objemala in v njenem naročaji skrivala solzni obraz."

'Bravissima Luisa'
Izobraževanje deklic je bilo v tistem času na zelo nizki stopnji. Po navadi so hodile v šolo k sestram uršulinkam, starši pa so najemali tudi domače učitelje. Alojzijo pa so poslali v Froehlichov zasebni zavod, kjer je pouk seveda potekal v nemščini. Malo znanja pa je pridobila tudi s tem, ko je prebirala učno gradivo, ki ga je na gimnaziji uporabljal njen brat Ludvik. Sčasoma se je tako dobro izobrazila, da je namesto njega izdelovala tudi domače naloge. Ko je profesor Petruzzi to ugotovil, je nekoč k dobri oceni pripisal: "Bravissima Luisa". Toda vse to za malo deklico ni bilo dovolj. Njena radoznalost je bila namreč vsestranska. Zato jo je silno razveselilo, ko se je koncipient Prešeren očetu ponudil za njenega učitelja. Poučeval jo je o književnosti, dalje latinščini in celo angleščini ter pri tem pokazal tudi neverjetno vestnost in vztrajnost. Alojzija Crobathova, pozneje imenovana Lujiza Pesjakova, se spominja: "Ura kadar bi si bil imel odpočivati od truda in dela, posvetil je plemeniti mož izobraževanju mladega dekletca; in kako gorko, kako resno se je trudil o tem, kar je prostovoljno prevzel! Nikdar se ni ohladil v vnetosti svoji, nikoli ne zamudil ure, bodisi delavnik ali praznik, bilo mu je vse jedno, ali proti meni se je nosil s tako izborno nežnostjo, s tako - čestitljivo bi skoraj rekla - uljudnostjo, da sem se, četudi otrok, sama pred seboj čutila povzdignjena. Čestokrat je bil ljubi, nepozabni oča moj priča teh lepih ur, radostno je poslušal in z jedno roko potem stiskal prijateljevo desnico in z drugo ljubkovaje gladil žareče lice moje."

Tako se je mala Alojzija po Prešernovi zaslugi kar v domači hiši srečevala z raznimi učenimi vedami, ki jih ji je razlagal prostovoljni učitelj, očetov koncipient, Prešeren. V njihovo hišo pa so zahajali tudi drugi pomembni ljudje, kot na primer poljski politični pregnanec Emil Korytko, ki je pri njih nekaj časa tudi stanoval. Korytko je bivanje na Kranjskem skušal koristno uporabiti, zato je zbiral slovenske narodne pesmi. V ta namen se je kaj rad pridružil odvetniku Crobathu, ko je ta s kočijo po službenih opravkih popotoval po Kranjski, Koroški, Štajerski in celo na Hrvaško. Z njima se je večkrat peljala tudi Alojzija. Ta se je od mladega poljskega plemiča, materinega rojaka, navzela iskrenega domoljubja, ki je pozneje igralo veliko vlogo tudi v njenem življenju.

Tretji vzornik njenih mladih let pa je bil slovenski pesnik Stanko Vraz, ki pa se je pohrvatil in živel v Zagrebu. Ta ji je ob njunem prvem srečanju leta 1840, ko je z očetom Blažem obiskala Rogaško Slatino, celo posvetil drobno pesmico. Vzhičena nad to pozornostjo je potem na vožnji iz Podčetrtka v Rogaško tudi sama spesnila svojo prvo pesem, stara komaj dvanajst let.

Do smrti hvaležna Francetu Prešernu
France Prešeren, Emil Korytko in Stanko Vraz so bili torej možje, ki so Alojzijo Crobathovo v njenih najrosnejših letih popeljali v svet slovstva, umetnosti in znanosti. Še v pozni starosti jih je označevala kot svetle zvezde svoje mladosti. Od teh zvezd pa je najbolj sijala Prešernova, zato je pozneje odkrito priznala: "Hvaležna mu bodem do smrti in hvaležna rečem: On mi je bistril um. On prebudil, kar je prebujenja vrednega počivalo v duši moji; po njem sem se navzela ljubezni do domačega in tujih jezikov in do njih književnostij in njemu se imam zahvaljevati, da umejem znanstvo po vsi svoji vrednosti."

Ko je imela Alojzija 14 let, ji je Prešeren (21. 6. 1842 ob 6. uri popoldne) posvetil posebno pesmico za god. Bila je napisana v nemščini, saj so pri Crobathovih zaradi jezikovno mešanega zakona bolj težko 'shajali' s slovenščino. V tem času je tudi že sama začela pesniti, kajpada v nemščini. Tako je v letih 1843 in 1844 že napolnila manjši zvežčič svoje poezije. Ko je Prešeren izvedel za to, ji je odgovoril s posebnim nemškim sonetom An eine junge Dichterin (Mladi pesnici), kjer ji svetuje, naj se poezije loteva, le če čuti nagnjenje do tega poklica.

Poleti 1846 je Prešeren dobil samostojno odvetniško pisarno v Kranju in se odselil v to gorenjsko prestolnico. Decembra so bile tudi že natisnjene njegove Poezije. Enega izmed izvodov je - s posvetilom v slovenščini - poslal tudi Alojziji: "Blagorodni gospodični Alojziji Crobath se prederzne te bukvice poslati dr. Prešerin." Alojzija je iz bogate vsebine izvzela Prešernov sonet Izgubljena vera in ga prevedla v nemščino. Pesem je posredovala Mihi Kastelicu, uredniku Kranjske čbelice, ki jo je poslal Prešernu v Kranj. Ta je potem o prevodu izrekel iskreno pohvalo. Z Alojzijo pa sta se srečevala le še ob njegovih obiskih Ljubljane, posebno še julija 1848, ko je umrl njen oče in Prešernov prijatelj Blaž Crobath.

Slabe tri mesece po očetovi smrti se je Alojzija Crobath poročila z dvanajst let starejšim Simonom Pessiackom, iz bogate ljubljanske meščanske družine, ki se je ukvarjala s prevozništvom in trgovino z deželnimi pridelki. Imeli so tudi podružnice v Zidanem Mostu, Sisku in Nabrežini. Odtlej je vestno skrbela za moža in peterico svojih hčera, ki so polagoma prihajale na svet. Po stari navadi jim je omogočila poučevanje v domači hiši, kjer so se učile raznih jezikov in s slovenskimi dejavnostmi niso imele zveze. Doma so govorili nemško in francosko.

Pesnica, ki je ljubila Slovenijo
Stanje pa se je spremenilo, ko je bila koncem leta 1860 s cesarjevo 'oktobrsko diplomo' dana večja svoboda javnega delovanja. Na Slovenskem so se začele ustanavljati narodne čitalnice in val domoljubja je zajel tudi Pessiackove na Križevniški ulici v Ljubljani. Mati Alojzija si je tako za svoje hčerke omislila tudi učitelja slovenščine, ki se je je učila tudi sama, in počasi spoznavala lepoto domače govorice. Zaradi tega se je zdaj povsem obrnila v slovensko smer. Leta 1864 so tako Novice v sredo, 25. maja, prinesle njen najnovejši pesniški 'proizvod', ki ima naslov Prva moja pesmica slovenska in podnaslov Kar ljubim. Pesem se končuje z vrsticama: "Ljubim Sloven 'jo, ji roko podam. / Bog jo potrdi, in živi jo nam." Urednik Bleiweis pa je pod opombo dodal: "Dobro došla pesnica mila! Prosimo večkrat kaj."

Ni mu bilo treba dosti prositi, kajti Lojza Pesjakova, tako se je podpisala pod svojo pesmico, se je že v kratkem oglasila s posebnim sestavkom: Odprto pismice slovenskim materam. V njem je Lujza (že novi vzdevek) Pesjakova naročala materam ljubezen do slovenščine. Sestavek končuje z besedami:
"Dobro veste, ljube domorodkinje, da ste zvezane s tem jezikom, posebno pa čutite trdno to vez v tuji deželi, kjer vam gotovo neizmerna radost v srcu zaigra, kadar se vam nenadoma oglasi sladka beseda mile nam domovine. Vtisnite si torej v srce resni ta opomin ene zmed vas, kteri je bil ljubi domači jezik vedno sladak, ktera pa lepoto in milino njegovo še le zdaj pozna, ko se ga uči: ljubite in gojite ta jezik, ki je vednega lika in ljubezni visoko vreden; čislajte same sebe čislaje jezik predrage svoje domovine."

Alojzija postane Lujiza
Tako je torej slovenščina osvojila mlado gospo Alojzijo Pesjakovo, ki se je poslej pod svoje mojstrovine podpisovala kot Lujiza Pesjakova. Vse njeno delo, vsa stremljenja so bila odtlej posvečena slovenskemu slovstvu. Nanjo so se obračali znanci, kadar so potrebovali primerne pesmice ob raznih priložnostih in dogodkih, ona pa jim je prav rada ustregla. Pisala je pesmi, posamezne črtice, novele, romane, potopise, članke, dramske prizore in gledališke igre. Ker je dobro obvladala številne jezike; nemščino, italijanščino, češčino, francoščino in seveda angleščino, je tuja dela prevajala v slovenščino, domače slovstvo pa v nemščino. Pri tem se je v več kot desetih sestavkih in delih spomnila tudi pesnika Prešerna in tako tujejezični nemški javnosti omogočila, da spozna njegovo poezijo. Pisala je za Novice, Slovenski glasnik, dunajski Zvon, Ljubljanski zvon, Kres, Slovan, Vrtec, Besednik, Zoro, letopis Matice Slovenske, nemški Triglav in družbo sv. Mohorja, kjer je sploh kot prva ženska v množici moških vrstnikov objavljala svoje spise.

Gorenjski slavček ostane doma
Vrhunec njenega dela pa je bil libreto za opereto Gorenjski slavček, ki jo je uglasbil ljubljanski stolni organist Anton Foerster. Delo je nastalo na podlagi razpisa Kranjskega deželnega odbora in zanj sta ustvarjalca dobila tudi nagrado. Lujiza Pesjakova si je zamislila zgodbo o revnem gorenjskem dekletu Minki, ki jo je zaradi krasnega petja francoski turist na Bledu - pred letom 1848 - skuša zvabiti v Pariz, ki naj bi ji omogočil kakovostno šolanje. Njen izvoljenec Franjo pa se temu odločno upre in skupaj z domačini doseže, da gorenjski slavček ostane doma. Gorenjskega slavčka je slovensko gledališče prvič uprizorilo 27. aprila 1872.

Pri Narodni biblioteki, ki je izhajala v Novem mestu, je leta 1887 izšel njen roman Beatin dnevnik. Na pesniškem področju pa se je Lujiza Pesjakova leta 1889 odlikovala z izdajo samostojne zbirke Vijolice, ki predstavlja pregled njenega pesniškega dela za mladino. Kritika je ocenila, da so "njeno najbolj posrečeno delo. V njih je mnogo ženske nežnosti in otroške prisrčnosti."

Zaradi uvedbe južne proge od Dunaja do Trsta je prevozništvo na Slovenskem počasi začelo hirati in tako je tudi Pesjakova bogatija jela jemati slovo. Ob slabem gospodarjenju tudi na drugih področjih, posebno še v poslovnih špekulacijah, pa je bila v letih 1869-1870 ukinjena tudi njihova obrt. Leta 1878 je Lujizi umrl še mož Simon. Odtlej je bila obsojena na enolično življenje, na životarjenje ob skromni renti. Morala je na stanovanje jemati celo dijake. Sicer pa je po moževi smrti živela le še s hčerko Emo. V tej dobi jo je delno reševalo tudi pisanje za nemške časnike in časopise, leta 1885 pa je v Ljubljani izšla njena nemška pesniška zbirka Ins Kinderherz.

Zadrževala se je v glavnem doma. Zjutraj je po kopeli urejala gospodinjske zadeve, popoldne pa je brala, pisala ali pa se ukvarjala z ročnimi deli. V poletnem času se je preselila med kmete na deželo. Zadnja leta svojega življenja je tako preživela v osamljenosti in pozabi. V veliko zadovoljstvo pa ji je bilo, ko se je slovensko gledališče po preselitvi v novo stavbo jeseni 1896 znova odločilo za izvedbo Gorenjskega slavčka. Besedilo je temeljito preuredil češki libretist Emanuel Züngl, vendar je ohranil osnovno Lujizino idejo. Skladatelj Anton Foerster pa je nekdanjo opereto predelal v opero.

Premiera je bila 30. oktobra 1896. Tej sta sledili še ponovitvi 3. in 7. novembra. Veliko pozornosti pa je bila deležna že četrta predstava, v nedeljo, 13. decembra 1896. Bila je izrecno namenjena Gorenjcem - ti so se v velikem številu pripeljali v Ljubljano in potem v nabito polni dvorani uživali ob Lujizini zgodbi ter glasbi mojstra Foersterja. Posebno se jim je priljubil moški zbor Gorenjci ljudje smo veseli, ki se poje na začetku prvega dejanja.

Slovo Prešernove najbolj nadarjene učenke
Po tem ponovnem uspehu svojega besedila je Lujiza Pesjakova živela še dve leti. Bila je nekoliko bolehna, poleti 1897 pa jo je na počitnicah v Podbrezjah zadela rahla kap. Februarja 1898 je obležala, 31. marca pa svečano zaspala na svojem domu v Križevniški ulici (Deutsche gasse 6), stara nekaj manj kot 70 let. Stare gospe so se spomnili vsi trije dnevniki; Slovenec, Slovenski narod in Laibacher Zeitung (... war eine schülerin Prešerens), ter mesečnik Ljubljanski zvon. Slovenski narod piše: "Prešernova najnadarjenejša učenka, ... najboljša prijateljica, najodličnejša in najplodovitejša slovenska pesnikinja-gospa Lujiza Pesjakova, je umrla. Bila je duhovita, plemenita, izredno ljubezniva dama, in dasi ji niso položile Rojenice v zibel daru telesne lepote, bila je simpatična vsakomur, kdorkoli je imel srečo, da se je seznanil z njo ž njo pobližje ... Gospa Lujiza Pesjakova je dosegla visoko starost. Umrla je; a njen spomin bo živel še dolgo mej nami, ki ji hvaležno kličemo v jamo: »Počivaj v miru, blaga slovenska žena!"

Poseben hvalospev pa ji je namenil Ljubljanski zvon: "Ko so se jele vračati pevke s toplega juga, se je poslovila s slovenskega Parnasa ptica, ki nam je prepevala dalje, nego traje navadna doba človeškega življenja. V pesniškem vzdušju ji je klila mladost, saj se je sončila ob duševnih žarkih doktorja Franceta Prešerna, ki je bil koncipient njenega očeta dra. Chrobata … Ni nam mogoče danes opisati vrlin Lujize Pesjakove, njenih slovstvenih del, njenih zaslug za vzgojo slovenske mladine, njene velike ljubezni do umetnosti- to stori skoraj spretnejše pero- Ob njenem grobu priznajmo žalujoč; ločila se je od nas znamenita slovenska žena, kateri je za vsekdar zagotovljeno častno mesto v naši prosvetni zgodovini."

Lujizo Pesjakovo so pokopali pri sv. Krištofu v grob z nemškimi napisi, vendar na njem ni bilo njenega imena.

Pozaba in znova obnovljen spomin
Lujiza Pesjakova, verna naslednica svojega učitelja Franceta Prešerna, je v naslednjem stoletju skoraj docela utonila v pozabo. Že dvajset let po njeni smrti so zapisali: "Čeprav so njeni spisi danes skoro docela pozabljeni je Pesjakova vendarle zanimiv in ljubezniv pojav v naši slovstveni zgodovini, med našimi pisateljicami tiste dobe pa Lujiza Pesjakova gotovo zavzema eno prvih vrst. V slovenski slovstveni zgodovini se bo imenovalo vedno tudi njeno ime, v zgodovini slovenske žene bo pa ostalo vedno med najodličnejšimi, saj je bila prva Slovenka, ki se je docela posvetila javnemu delu in s tega vidika jo moramo tudi presojati."

Leta 1958 pa so se je spomnili in ji posvetili ulico v ljubljanskem savskem naselju. Ta povezuje Topniško in Savsko cesto. Žal nosi ponemčeno ime - Luize Pesjakove, ki pa ga lahko zasledimo tudi v nekaterih sodobnih spisih takih ali drugačnih 'strokovnjakov'. Tako se Lujiza Pesjakova pač nikoli ni podpisovala.

Njen neokrnjen spomin pa se vsakokrat vrne, kadar pride na vrsto kaka nova uprizoritev Gorenjskega slavčka. Ta je, kot kaže, nesmrten, saj se nam kmalu obeta nova izvedba. Če lahko verjamemo napovedim SNG Opera in balet, naj bi se to zgodilo prihodnjo pomlad, marca 2013. Kaj bi si pozabljena gospa Lujiza sploh lahko želela lepšega, potem ko se na delih številnih slovenskih pesnikov in pisateljev že dolgo nabira prah.

Andrej Mrak

Prijavi napako
Komentarji
ivanetich
# 18.06.2012 ob 08:36
ODLIČNO!!! Vse pohvale avtorju, še takih prispevkov :)
polo
# 18.06.2012 ob 09:04
"Ljubim Sloven 'jo, ji roko podam. / Bog jo potrdi, in živi jo nam."
_________________
citat za v okvir in ga postavit nad vhod v slovenski parlament !!!

::::::::::::::::::::::::::::::::
"Dobro veste, ljube domorodkinje, da ste zvezane s tem jezikom, posebno pa čutite trdno to vez v tuji deželi, kjer vam gotovo neizmerna radost v srcu zaigra, kadar se vam nenadoma oglasi sladka beseda mile nam domovine. Vtisnite si torej v srce resni ta opomin ene zmed vas, kteri je bil ljubi domači jezik vedno sladak, ktera pa lepoto in milino njegovo še le zdaj pozna, ko se ga uči: ljubite in gojite ta jezik, ki je vednega lika in ljubezni visoko vreden; čislajte same sebe čislaje jezik predrage svoje domovine."
__________________
citat za v okvir in ga postavit v vsako slovensko porodnišnico !!!
komplikator
# 18.06.2012 ob 07:48
Zanimivo za prebrat, pohvale g. Mraku.
Kazalo