Razglednice preteklosti
(5)
Novice leta 1849, ko so prinesle podobo novega – 18-letnega cesarja Franca Jožefa I., ki je prestol zasedel 2. decembra 1848. Foto: Arhiv avtorja
Valentin Vodnik, oče slovenskega časnikarstva. Foto: Arhiv NUK
Lublanske novice - prvi slovenski časnik, ki je izhajal le štiri leta. Foto: Arhiv NUK
Prošnja za slovenski list Slavinja, ki so ga leta 1824 želeli ustanoviti trije mladi slovenski duhovniki. Foto: Arhiv Republike Slovenije
Janez Cigler, eden izmed pobudnikov Slavinje, je leta 1836 napisal prvo slovensko povest Sreča v nesreči. Foto: Arhiv avtorja
Dunajski cenzor grof Josef Sedlnitzky je zavrnil prošnjo za slovenski list Slavinja in delal težave tudi snovalcem novega lista na koncu tridesetih in začetku štiridesetih let 19. stoletja. Foto: Arhiv avtorja
France Prešeren je bil določen za urednika Zore ali Zarje kot priloge Carniolii, potem pa tudi Ilirskega Merkurja, ki naj bi izhajal kot priloga Ilirskih novic. Foto: Arhiv avtorja
Andrej Smole je želel ustanoviti poltednik Ilirske novice z literarno prilogo Ilirski Merkur. Foto: Arhiv NUK
Slovenski pesnik Stanko Vraz, ki je živel v Zagrebu. France Prešeren ga je redno obveščal o slovstvenih dogodkih, tudi o zadevah glede Carniolie, Slovenskih novic ter končno o začetku izda Kmetijskih in rokodelskih novic leta 1843. Foto: Arhiv avtorja
Jožef Blaznik si je dolgo prizadeval za ustanovitev slovenskega tedenskega lista in ga dočakal šele leta 1843. Foto: Arhiv NUK
Jožef Blaznik je sprva le tiskal, potem pa tudi zalagal nemški poltednik Carniolia, ki ga je urejal Leopold Kordeš (Kordesch). Foto: Arhiv NUK
Blaznikova omemba na zadnji strani Carniolie. Foto: Arhiv NUK
V Blaznikovi tiskarni na Bregu poleg Ljubljanice se je tiskala Carniolia, za njo pa tudi Kmetijske in rokodelske novice. Foto: Andrej Mrak

Dodaj v

Nekoč so na Slovenskem prebirali "Novice" (1. del)

Ob 170-letnici priljubljenega slovenskega tednika
30. junij 2013 ob 16:38
Ljubljana - MMC RTV SLO

V petek, 5. julija 2013, bo preteklo natanko 170 let, kar je na svetlo prišla prva številka slovenskega tednika, ki se ga je oprijelo ime Novice, čeprav je imel sprva nekoliko daljši naslov.

Nič posebnega, si mislijo sodobne Slovenke in Slovenci in modrujejo: "Nekdo se je pač odločil, da bo zalagal lasten časopis. Od pristojnih oblasti si je pridobil potrebno dovoljenje. Navdušil je zadostno število prijateljev in znancev, ki so mu obljubili, da ga bodo redno zalagali s članki. Na koncu pa je še poiskal primerno tiskarno. In posel je stekel."

Tako se seveda dela danes, ko imamo na trgu poplavo raznih časopisov, časnikov in revij, v omenjenem času pa so bili slovenski tiski redke ptice na časnikarskem nebu. Tudi za Kmetijske in rokodelske novice, kot se je sprva imenoval novi tednik, se je bilo treba boriti vrsto, skoraj štirideset, let. In še potem je bila prava sreča – bolje rečeno splet srečnih naključij, da smo Slovenci končno le dobili časnik v svojem jeziku. Boj zanj je bil dolg in nemogoče ga je zajeti v enem samem zapisu, tako da bomo tokrat morali prositi za potrpežljivost bralstva kar v dveh obrokih.

Prvi poskusi Valentin Vodnik
Kmalu po tem, ko je leta 1796 Valentin Vodnik opustil službo župnika na Koprivniku in se preselil v Ljubljano, je Slovenija dobila prvi časopis v domačem jeziku. Vodnik je namreč 4. januarja 1797 začel izdajati Lublanske novice. Pravzaprav je bil to le manjši zvežčič na nekaj straneh, ki je poročal o domačih znamenitostih, sicer pa prinašal uradne objave in prevode iz nemških časopisov, največ iz uradnega lista Wiener Zeitung. Kot tak se ni mogel ohraniti dolgo, zato je že po štirih letih vzel slovo. Vodnik se sam pozneje ni več podajal v časnikarske vode, pač pa so ga skušali posnemati njegovi gimnazijski učenci Janez Cigler, Ignacij Holzapfel in Franc pl. Andrioli, ki so septembra 1824, pet let po njegovi smrti, deželno vlado prosili za izdajanje tedenskega lista Slavinja. Izhajal naj bi kot priloga ljubljanskega uradnega lista Laibacher Zeitung. S svojim prizadevanjem pa niso uspeli, ker se je škof Anton Alojzij Wolf, ki je bil povprašan za nasvet, izrazil, da možje, vsi duhovniki njegove škofije, ne bodo kos tej težki nalogi.

Čbeličarji
Pet let po neuspelem poskusu z listom Slavinja je ljubljanski knjižničar Miha Kastelic okrog sebe zbral peščico slovstveno navdihnjenih prijateljev in spomladi 1830 mu je uspelo izdati prvo številko pesniškega zbornika Krajnska Čbelica. Ta pa naj bi izhajala le enkrat letno, kar je sprva tudi uspevalo. Vendar pa se je zataknilo že po četrti številki, ki je izšla leta 1833. Kastelic je izgubil voljo zaradi preostre cenzure, njegovi prijatelji, ki so prešli že v zrela moška leta, pa tudi. Tako je po letu 1835 na slovenskem slovstvenem polju nastalo mrtvilo. Redki pesniški proizvodi so bili objavljeni v nemškem tisku. Na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem je namreč v prvi polovici 19. stoletja izhajalo nekaj nemških listov, kamor so se lahko zatekli slovenski pesniki in pisatelji. IIllyrische Blatt denimo je od leta 1819 izhajal kot priloga Ljubljanskega lista (Laibacher Zeitung), celovška Carinthia je začela leta 1811 itd. France Prešeren je tako leta 1827 svojo prvo slovensko pesem (skupaj z nemškim prevodom) objavil prav v Ilirskem listu.

Pri novem tiskarju Blazniku
Miha Kastelic s svojimi prijatelji in njihovimi Čbelicami prav gotovo ne bi dosegel takega uspeha, če v tistem času v Ljubljani ne bi bilo primernega tiskarja. A so imeli srečo, da je prav leta 1829 staro Retzerjevo tiskarno prevzel mladi Jožef Blaznik, ki se je tamkaj nekoč tudi izučil svojega poklica, potem se pa še malo razgledoval po podobnih zavodih v Avstriji in na tujem. Podjetni Blaznik se je dokaj hitro tudi denarno postavil na trdne noge, tako da se je že na koncu tridesetih let lotil novega podviga.

Od 1. maja 1838 se je pri Blazniku začel tiskati nov ljubljanski nemški list Carniolia. Naslov je predstavljal latinsko izpeljanko slovenskega imena za deželo Kranjsko. Založnik in urednik novega lista je bil Slovenec Leopold Kordeš, ki si je 6. marca tistega leta izprosil dovoljenje od deželne vlade (gubernija) v Ljubljani. Priglasitev je bila opravljena dokaj hitro ter brez vednosti in dovoljenja policijskega in cenzurnega urada na Dunaju.

Nemška Carniolia je redno izhajala dvakrat tedensko in številke so se počasi množile. To je Kordeša opogumilo, da je zaprosil še za izdajo novega slovenskega poljudnega političnega časnika, ki bi imel naslov Slovenske novice, in njegove posebne slovstvene priloge, ki bi se imenovala Zora. Prva številka naj bi izšla na novoletni dan, 1. januarja 1839. Nameravane Slovenske novice naj bi sicer izhajale dvakrat, Zora pa enkrat na teden.

V prošnji Kordeš med drugim piše: "Ker je podpisanec za sedaj posvetil svoje življenje samo urejevanju in izdajajo že Ogri, Poljaki, Rusi, Hrvati in Dalmatinci v svojih narodnih jezikih že več let z veliko slavo take narodne časnike in ker si je zagotovil najživahnejše sodelovanje domovinskih pisateljev, misli, da je njegova prošnja tem manj neupravičena, ker bi ne smel stati samo Kranjec kot tujec med Slovani, svojimi sobrati. Da bi mogel imeti tak list za posledico izpopolnjenje še jako neizobraženega, z barbarizmi pomešanega kranjskega jezika, višjo izobrazbo naroda in nekoč tolikanj splošno zedinjenje v pismu in besedi tako mnogih tisočev daleč okrog raztresenih Slovanov sosednjih držav, misli prosilec, da je s tem manj potrebno pripominjati, ker se ne da dvomiti o napredku izobrazbe potom čitanja zanimivih časnikov.- Podpisanec je sam Slovan v najožjem pomenu besede, in kot takega ga bodo dejansko podpirali jako mnogi prijatelji domovinske literature, ki so mu svoje prispevke že svečano obljubili, glede katerih se je zavezal, da jih bo ob svojem času obelodanil …"

Kordeš je svojo prošnjo datiral z 2. julijem 1838, štirinajstega dne v tem mesecu pa so jo že obravnavali na seji deželne vlade. V odsotnosti deželnega predsednika jo je vodil svetnik Wagner. Možje so sklenili podpreti prosilčeva prizadevanja, potem pa so vlogo odstopili še dunajskemu policijskemu in cenzurnemu uradu, ki ga je vodil grof Sedlnitzky, prav tisti, ki je leta 1824 zavrnil tri duhovniške prosilce za samostojni list Slavinja. Ljubljančani so mu zapisali: "Ponižnemu guberniju se zde omenjeni (torej Kordeševi, op. avtorja) motivi važni, kar ga zato nagiblje k prošnji, da bi blagovolil visoki c. kr. policijski in cenzurni dvorni urad pričujoči prošnji dobrotno ustreči s to omejitvijo, da se smejo v politični ljudski list sprejemati samo taki sestavki, ki izhajajo v časnikih Oesrterreichischer Beobachter ali Wiener Zeitung. V milostni dovolitvi te prošnje vidi najponižnejši gubernij najsigurnejše in najprimernejše sredstvo, da se deželni jezik v najširšem obsegu izobrazi in pripravi končno na ono razveseljivo stopnjo kulture, ki se na njej nahaja že več let narodni jezik v drugih pokrajinah avstrijskega cesarstva."

Prešernovo mnenje
O Kordeševi prošnji za samostojen poltednik s tedensko literarno prilogo se je hitro izvedelo v ljubljanskih slovstvenih krogih. Tako je pesnik France Prešeren že 19. julija v pismu, ki ga je poslal Stanku Vrazu v Zagreb, napisal tudi tole: "Najbrž ti je že znano, da izhaja v Ljubljani od 1. maja dalje list Carniolia v nemščini. Mene imajo, čeprav po krivem za njenega nasprotnika. Njen urednik, gospod Leopold Kordeš, trikratni vojaški dezerter, je vložil prošnjo, da bi smel izdajati tudi kranjski politični list (Kranjske novice) z literarno prilogo pod naslovom Zora. Tukajšnji gubernij se je menda to pot obrnil za svet na policijski dvorni cenzurni urad. Kordeš in njegovi dosedanji sodelavci so do zdaj vsi skupaj težko napisali za eno stran v kranjščini ali v ilirščini; toda rajši bomo počakali, kakšen bo izid, preden sodimo o uspehu ali neuspehu, o smeri in izvedbi njihovega načrta."

V pisarni dvornega cenzorja Sedlnitzkega
Dunajski dvorni uradnik grof Josef Sedlnitzky je imel zgodaj jeseni leta 1838 neverjetno veliko opravka z ljubljanskimi časnikarskimi zadevami. Pred sabo je imel dopis ljubljanske vlade za dodelitev dovoljenja za izdajanje Kordeševih Slovenskih novic in Zore, poleg tega pa se je oktobra nanj obrnilo tudi uredništvo uradnega lista Wiener Zeitung, ki ga je spraševalo, ali sme objaviti oglas za ljubljanski nemški list Carniolia, za kar jih je prosil eden izmed ljubljanskih knjigotržcev. O tem listu pa spoštovani dvorni uradnik ni vedel prav nič, saj ga deželna vlada v Ljubljani ni prosila za dovoljenje niti ga ni obvestila o začetku njegovega izhajanja.
Sedlnitzky je najprej skušal rešiti zadevo v povezavi s slovenskim časopisom in njegovo prilogo. Dne 14. oktobra se je pisno obrnil na dva svoja ljubljanska zaupnika; policijskega ravnatelja Sicarda in vladnega svetnika Wagnerja.

Sicardu je pisal: "Predno storim o tem predmetu nadaljne korake, moram želeti, da dobim o osebi in individualnosti imenovanega Kordeša kar najbolj mogoče točna in zanesljiva pojasnila in v ta namen si dovoljujem poslužiti se prijazne pomoči Vašega blagorodja s prošnjo, da bi mi o poreklu in dosedanjem življenju prosilca, o njegovih družinskih, premoženjskih in drugih razmerah, o njegovih moralnih in verskih principih, o kakovosti njegovega političnega naziranja, o njegovem opravilu in načinu življenja, o njega občevanju in zvezah, dalje o stopnji in obsegu njegove izobrazbe, končno o njegovih morebitnih literarnih in drugih delih ter zaslugah poslali vse podatke, ki so Vašemu blagorodju o njem že na razpolago, ali bi si jih utegnili vsled pričujočega povoda na neočiten, vendar siguren način preskrbeti, in da bi mi k temu pridodali Vaše premišljeno mnenje, ali ima – in sicer v koliki meri – imenovani Leopold Kordeš vse one lastnosti in ono mero zaupljivosti, ki se morajo zahtevati od urednika časopisa sploh in od urednika političnega ljudskega časnika v še višji meri." Nato Sedlnitzky zaupnika Sicarda še prosi, naj napiše mnenje o potrebi in učinkovitosti novega časnika in njegovem morebitnem vplivu na razvoj slovenskega jezika itd.

Za podobne podatke pa je prosil tudi deželnega vladnega svetnika Wagnerja, ki je bil med tistimi, ki so 14. julija podprli Kordeševo prošnjo za izdajanje Slovenskih novic.

Zanimanje za Carniolio
Štiri dni pozneje, 18. oktobra 1838, pa se je Sedlnitzky lotil še zadeve v povezavi z že izhajajočo Carniolio. Pismo je tokrat romalo na naslov barona Josefa pl. Schmidburga, deželnega predsednika v Ljubljani, ki mu je naročal: "Ker se glede obravnave, ki se je vodila z ozirom na izdajanje »Carniolie« ni poiskal tukajšnji odlok in mi torej predmet pričujoče prošnje ni popolnoma znan, da bi jo mogel s polnim mirom rešiti, zato želim, da se mi pošljejo natančnejša pojasnila o vsebini, cilju in koncu imenovanega časopisa, njegovem dosedanjem uspehu in delovanju ter o razmerah njegovega izdajatelja, o njega literarnem in splošnem glasu, končno o onih razlogih, ki morejo dokazati njega zmožnost in zaupljivost z ozirom na one pogoje, ki je ž njimi po obstoječih najvišjih predpisih zvezana pravica izdajanja kakega časopisa. -Prosim torej Vašo ekselenco, da mi pošlje z ozirom na te točke potrebno obvestilo in mi obenem predloži obravnave, ki so se vršile glede izdajanja imenovanega časopisa v tamkajšnjem uradu, kakor tudi dosedaj izišle številke časopisa."

Odgovor deželnega predsednika
Od vseh teh naslovnikov se je Sedlnitzkemu najprej odzval ljubljanski deželni predsednik Josef Schmidburg. Poslal mu je vse uradne spise v povezavi s Carniolio, obenem pa tudi še 53 številk tega lista, ki so izšle od meseca maja do konca oktobra. Obenem pa je v dopisu z dne 6. novembra 1838 še zapisal, da je "napominjani časopis zabavne in deloma znanstvene vsebine, da deluje na polju lepoznanstva in literature ter družabnega življenja; ter da je cilj in namen njegov po mnenju uredništva v prvi vrsti ta, služiti za glasilo domovinski literaturi v njenih različnih panogah in kolikor mogoče najbolj nazorno predstavljati splošni napredek v literaturi, umetnosti in znanosti v vseh njih medsebojnih razmerah. Kako je doslej to nalogo reševal, kaže priloženih 53 številk; o zdatnosti časopisa se ne more sicer zaradi kratkega časa še ničesar določenega reči, vendar ima že toliko naročnikov, da se je moglo doseči poleg izdajateljskih stroškov tudi še pokritje skromnega honorarja za izdajatelja, in ker se list vzdržuje pri zmerni ceni nekako na isti višini, kakor mnogi drugi provincialni časopisi, se sme tudi njegov nadaljnji obstoj pričakovati …"

O osebnih lastnostih urednika pa Schmidburg zatrjuje, "da ni dal Kordeš v verskem, političnem in moraličnem oziru nikoli povoda h kakšni zanj škodljivi opazki; da pa nadalje kot začetnik v pisateljevanju še ni na obširnem literarnem glasu; vendar je vzbudil že poprej z več sestavki v »Ilirskem listu« nekoliko pozornosti in si znal pridobiti s svojim dosedanjim delom toliko zaupanja, da je našel ne samo v deželi, ampak tudi na sosednjem Primorskem in Štajerskem za svoj list toliko sotrudnikov, ki tudi zasigurajo njegov nadaljni obstoj."

Odgovor deželnega svetnika Wagnerja
Dobrih štirinajst dni pozneje je na Dunaj prispelo pismo deželnega svetnika Wagnerja. Ta je dne 23. novembra 1838 sporočal: "Visokorodni grof! Vaša ekselenca! Vsled visokega naloga z dne 14. p. m . si usojam pokorno sporočiti o Leopoldu Kordešu naslednje podatke: Doma je iz Kamne gorice v radovljiškem okraju in ljubljanskem okrožju, kjer njegova mati - on je nezakonski sin - še živi in je baje brez premoženja. Študiral je gimnazijo v Novem mestu in pozneje nekaj let tukaj, pokazal, da ima talent, a malo pridnosti, vendar v moraličnem oziru se je vedel dobro. Ker ni študiral povsem z eminenco in je zlasti v matematiki slabo napredoval, so ga vzeli po izpolnjenem 19. letu k vojakom in sicer k topničarstvu. A pozneje je prišel, kakor sem slišal, deloma zaradi slabosti, deloma zaradi mnogih kazni za prestopke zoper disciplino k pehotnemu polku Langenau, kjer so ga uporabljali v polkovni pisarni v Mongunciji in potem odpustili. Ko je prišel v Ljubljano, ni imel določenega opravila. Poizkušal se je preživljati s tem, da je bil sedaj tu potem tam za pisarja na dan, dokler mu ni prišlo na misel, da bi z nekaterimi svojimi znanci izdajal zabavni list »Carniolia«: v ta namen je iskal sotrudnikov tudi v drugih provincah ter dobil obljube Gabriela Seidla, Tschabuschnigga i. dr.- Že takrat, ko se je guberniju obravnavala njegova prošnja za dovoljenje »Carniolie«, se je pojavil dvom, je li Kordeš mož, ki takemu podjetje obeta uspeh. Več glasov je omenjalo, da mu primanjkuje potrebne izobrazbe in literarnih pripomočkov, da nič ne občuje z izobraženimi možmi in da obiskuje samo gostilne nižje vrste. Proti temu se je pristavljalo z druge strani, da Kordeš ni brez nadarjenosti; bilo bi želeti, da bi dobil željeno opravilo. Navadne gostilne obiskuje, ker nima denarja, da bi obedoval in večerjal v boljših, obenem pa tudi dražjih gostilnah: zato se tudi ne more izogniti družbi navadnih ljudi, ki je ne išče, ampak že vedno tam nahaja: Policijskim pritožbam Kordeš še nikoli ni dal povoda; sicer pa stvar ne more škoditi. Bilo bi celo svetovati, da dobi »Ilirski list«, ki je od nekaterih let postal pod uredništvom profesorja Heinricha jako prazen, tekmeca-. Seznamek sotrudnikov, ki ga je predložil Kordeš obeta dobro, ako se to ne izpolni razpade itak list, ki je vrhutega podvržen ostri cenzuri. Glede na te razloge so se nagnili glasovi na prositeljevo stran …"

Tako je Wagner poročal o že izhajajoči Carniolii in dodal: "Doslej se je držala »Carniolia«, ker so izhajali prispevki boljših sotrudnikov bolj poredkoma, na srednji višini …"

Zatem pa je napisal še nekaj misli o potrebnosti novega lista v slovenskem jeziku, torej o Slovenskih novicah, za katere je na novo prosil Leopold Kordeš: "V novejšem času se v vseh slovanskih provincah monarhije opaža prizadevanje, izobražati materin jezik. V ta namen delujejo, kakor znano vzajemno mnogoteri izborni učenjaki tu – in inozemstva: Ta tendenca je oživila že več časopisov, in če bi hoteli Kranjcem v tem oziru delati ovire, tedaj bi to tem bolj užaljalo, ker izhaja v sosednji Hrvatski tudi podoben list. Ako kranjski list ne bo všeč, bo prenehal sam od sebe; riskirati se pri stvari ne more nič, ker je podvržen list cenzuri. Glasovi, ne izvzemši glasu referentovega so se nagnili na prositeljevo stran, ne iz uverjenja, da bo Kranjsko in njega slovansko narečje s tem pridobilo, ampak zato ker so se glasovalci- posebno Nekranjci hoteli izogniti očitanju, češ, da hočejo narodnost Kranjcev oškodovati …"

Wagner je nato opozoril, da se slovensko govori le med nižjimi sloji prebivalstva, zato bi bilo treba ta jezik nujno kultivirati in ga opremiti z novimi izrazi za "abstraktne pojme in predmete višjega družabnega življenja". Nato pa nadaljuje: "Kranjski list bi torej – ne ljudstvo, to se pravi kmet, ki navadni niti čitati ne zna- ampak duhovništvo, odličnjaštvo (Honoratioren) itd. vsaj iz radovednosti v začetku gotovo prijazno vzprejelo, toda list bi težko in pod Kordeševim uredništvom gotovo ne odgovarjal namenu in sicer: a) v obče ne, ker bi ne našel poti do nevednega ljudstva, za višje sloje bi pa pisan ne bil; b) posebej pod Kordeševim vodstvom ne, ker je ta po zatrdilu tukajšnjih slavistov, n. pr. profesorja Metelka, drja. Prešerna, premalo vešč jezika, da bi v tem oziru ustrezal potrebi, in bi torej jeziku bolj škodil nego koristil; in ker nima nadalje ne znanja ne izobrazbe, da bi prispeval za ljudski list primerne izvirne sestavke, ali pa tudi samo izposojene članke dobro izbiral, goli prevodi iz političnih časnikov pa bi menda ne bili niti potrebni niti koristni ..."

Tretji odgovor - dodaten nož v Kordešev hrbet
Tudi tretje pismo, ki ga je tiste dni prejel cenzor Sedlnitzky, ni nakazovalo ugodne rešitve za Kordeševo prošnjo. Ljubljanski policijski vodja Sicard je v svojem poročilu z dne 8. decembra 1838 o Kordešu samem navedel podrobne "otrobe" kot vladni svetnik Wagner: "Prositelj je doma iz Kamne gorice v radovljiškem okraju, ljubljanskem okrožju, 28 let star, katoličan, neoženjen, nezakonski sin Frančiške Kordeševe, hčere v Radovljici bivajočega fužinarja. Za očeta imajo tedanjega c. kr. predsednika tržaškega menjičnega sodišča - Gozola - kateri mu pošilja baje od časa do časa tudi podpore. Kordeš je dovršil na novomeški gimnaziji humaniora in je potem z dobrim uspehom končal v Celovcu oba filozofska letnika. Pred drugim letnikom je bil na račun svojega okraja vzet v vojake, vendar je smel še dovršiti filozofske študije, ker mu je dal začasno 4. topničarski polk katerem je bil prideljen, v to svrho dopust. Služil je potem do septembra 1837 deloma pri topničarstvu, deloma pri linijski pehoti Langenau, potem so ga kot realnega invalida odpustili ..."

Potem pa še dodaja: "... Po odslovitvi od vojaščine si je izkušal dobiti službo in je delal zaradi tega korake pri različnih okrajnih oblasteh, da bi bil sprejet za aktuarja (sodnega pisarja, op. avtorja). Nato se je polotil misli, da bi izdajal časopis pod naslovom »Carnoilia«, in je dobil za to od tukajšnjega deželnega gubernija dovoljenje. Toda ker sam nima potrebnih denarnih sredstev in se tudi občinstvo za ta časopis živahno ne ogreva, je bil prisiljen prepustiti ga tukajšnjemu tiskarju Blasniku kot glavnemu založniku … Kordeš ima nekoliko literarne izobrazbe, precej dobre talente in zmožnosti. Akoravno njegovim religioznim, moraličnim in političnim načelom ni bilo očitati v kratkem času, odkar biva v Ljubljani, nič škodljivega, se vendar zdi, da si še ni prisvojil onega trdnega značaja, onega takta in onega moškega vedenja, ki se mora pri izdajanju časopisa, posebno političnega ljudskega časnika neobhodno zahtevati, da bi se dalo uredništvo lista z mirno vestjo pustiti v njegovih rokah ..."

Sicard svojo kritiko še stopnjuje: "Kordeš ni storil na literarnem polju ničesar in njegova dela so samo kompilacije in zbirke prispevkov, ki jih je dobil od različnih strani za Carniolio …"

Na koncu pa se loti tudi ocene novega slovenskega lista: "Zaenkrat si dovoljujem opazko, da utegne biti v tej provinci jako majhno število oseb, ki bi se morebiti zanimale zanj. Po obstoječih predpisih se smejo sprejemati samo taka politična poročila, ki jih prinašata Wiener Zeitung in Oesterreischischer Beobachter; a te čitati želi samo oni, ki jih čitati zna in jih v imenovanih časnikih ali v Ljubljančanki najde. Ker govore Kranjci boljše, izobraženejše vrste, navadno poleg svojega materinega jezika tudi nemški, oni pa, ki so zmožni samo kranjskega jezika, navadno tudi čitati ne umejo, bi bil zanje kranjski časnik brez koristi, brez zanimivosti in bi se potreba takega ljudskega časnika dala menda manj utemeljevati. Ker bi se torej utegnil samo majhen del tuzemskega prebivalstva posluževati takega časnika, sledi sama od sebe tudi malenkostna učinkovitost in pičla izdatnost njegova z ozirom na tukajšnjo provinco …"

Sicard potem še navaja: "Ker ni individualnost Leopolda Kordeša, ki je brez premoženja, brez sigurnega zaslužka, brez zadostnih literarnih vednosti, v katerega se tudi vsled njegovega bivanja v Ljubljani, vsled njegove starosti ne more povsem z mirno vestjo zaupati, ni takšna, kakor bi se morala zahtevati od časnikarskega urednika, se tem težje izrečem za dovolitev pričujoče prošnje, ker bi se dala tudi potreba političnega ljudskega časnika v kranjskem jeziku za to provinco komaj utemeljiti …"

Grof Sedlnitzky je do sredine decembra 1838 torej končno le dobil vse tri dopise iz Ljubljane, ki bi mu utegnili pomagati pri presoji Kordeševe prošnje. Tega pa je vmes že počasi začela minevati potrpežljivost. Nič čudnega: na svoj dopis, ki ga je oddal 2. julija, še pozno jeseni ni dobil odgovora, čeprav bi po njegovem načrtu novo glasilo moralo začeti izhajati 1. januarja. Ker je bil tudi v denarni stiki, je založništvo lista Carniolia 1. novembra oddal oz. prodal tiskarju Jožefu Blazniku, sam pa je še naprej ostal njegov urednik. Misel na izdajanje slovenskega lista Slovenske novice s priloženo Zoro pa je počasi opustil. Glede na dane razmere se mu je zdaj zdelo primerneje, če že obstoječi nemški Carniolii doda še slovensko literarno prilogo. Za ta podvig je še navdušil tiskarja in novega Carnioliinega založnika Blaznika in tako sta 1. decembra 1838 deželni vladi poslala prošnjo za izdajo slovenske priloge, ki naj bi imela naslov Zarja, izhajati pa naj bi začela že z novoletnim dnem 1839.

Kordeš prošnji dodaja: "Zalaganje tega domovinskega lista bi prevzel tiskar gospod Jožef Blasnik, katerega je podpisanec naprosil, da ž njim podpiše to prošnjo: on bi tudi oskrbel lično vnanjo opremo, medtem ko bi domovinski pisatelji skrbeli za dobre literarne sestavke s plemenito moralično tendenco." Obenem s tem pa se je Kordeš tudi odpovedal svoji nameri po izdajanju Slovenskih novic.

Počasneži v Ljubljani in na Dunaju
Dvorni cenzor Sedlnitzky je v novo leto 1839 vstopil tudi z mislijo na reševanje ljubljanskih časnikarskih zadev. Prejete številke Carniolie (53 po številu, ker mu novih niso poslali) je izročil v cenzuro, ki je že v teku šestih dni izbrskala nepravilnosti in pomanjkljivosti.
V Ljubljani pa skupne vloge Kordeša in Blaznika o izdajanju slovenske priloge Zarja niso vzeli resno. Zaradi tega je Blaznik v svojem imenu 14. februarja prošnjo ponovil. Ker so naročnikom Carniolie že obljubili novo slovensko prilogo, je bil namreč nekoliko v zadregi, ker zanjo še ni dobil dovoljenja. Zdaj je deželna vlada pohitela in že 17. februarja prošnjo odposlala na Dunaj. Deželni predsednik Schmidburg je še dodal: "Omenjena priloga bo obsegala samo literarne sestavke in ker si obeta založnik od tega več naročnikov za časopis »Carniolia« zato mu je skorajšnja objava izdaje omenjene priloge važna, ker bi mu vsaka zakasnitev po njegovem mnenju prinesla škodo."

Novi urednik France Prešeren?
V Blaznikovem februarskem ponovnem dopisu Leopold Kordeš ni več omenjen niti ne sopodpisan. Blaznik je menda našel že novega urednika – pesnika Franceta Prešerna. To lahko sklepamo iz pisma graškega študenta Davorina Trstenjaka, ki je 9. marca 1839 pisal rodoljubu Oroslavu Cafu: "S mescom svibnjem (maj) nakani (Blasnik) izdavat jedan slovstveni časopis kojeg učredničtvo g. dr. Prešerinu izruči …"

Novi zapleti
Prišla je pomlad, a rešitve z Dunaja še ni bilo, zato se je Blaznik 3. aprila neposredno obrnil kar na dvorni policijski in cenzurni urad na Dunaju. Sedlnitzkyju je razložil potek dogodkov v povezavi s Carniolio, Kordeševimi Novicami in Zoro in na koncu samo še z Zarjo kot prilogo Carniolie ter prosil za hitro rešitev te zadeve. Prosil je tudi, da bi smel objaviti oglase za Carniolio v dunajskih časopisih.

A tudi to ni pomagalo. Sedlnitzky se je zganil šele 31. julija - morda mu je postalo prevroče – in poslal pismo ljubljanskemu oz. ilirskemu deželnemu predsedniku Schmidburgu.
Najprej ga je pošteno okrcal, ker je ta z dovoljitvijo Carniolie kršil okrožnico z dne 24. maja 1802, po kateri naj bi se vsi tiski dajali v oceno dunajski cenzuri. Tako mu piše, da je "gubernij (torej deželna vlada, op. avtorja) prestopil meje svojega delokroga, s tem, da je dovolil izdajo »Carniolie« Kordešu ne da bi iskal tukajšnjega dovoljenja". V nadaljevanju omenja, da Kordeš ni kos urejanju tega lista, »kakor zahtevajo najvišji predpisi od odgovornega urednika periodičnega lista«.

Kljub vsemu pa je bil pripravljen spregledati pomanjkljivost vlade pri izdaji dovoljenja Carniolii ter ji dovoljuje izhajanje in oglaševanje, Kordešu pa urejanje pod pogojem, "ako se bo prizadeval urejevati ta list na korektnejši in v vsakem oziru neroporekljivi način, in ako se bo cenzura vseh za ta časopis določenih sestavkov oskrbovala s potrebno strogostjo, natančnostjo in preudarnostjo. Ako bi Kordeš ne izpolnjeval pravkar imenovani pogoj in s tem dokazal, da še vedno nima sposobnosti za podeljeno mu podjetje, bi si moral samemu pripisati ako bi se mu odvzela tozadevna pravica."

Ignoriranje na celi črti, a Blaznik se ne da
Navodila v povezavi z nadaljnjimi postopki pri izdajanju in urejanju Carniolie so bila vse, na kar je odgovoril cenzor Sedlnitzky. Prošnjo za slovensko prilogo temu listu pa je povsem prezrl. A Blaznik se ni dal. Naslednje leto, 2. marca 1840, je ponovno prosil ljubljansko deželno vlado za dovoljenje pri izdaji slovenske priloge z imenom Zarja ali Zora.

Najprej je potarnal, da tudi po dolgem času ni prejel odgovora ne na prošnjo za Zoro kot prilogo Carniolie, ki jo je poslal 15. decembra 1838 – takrat še skupaj s Kordešem - niti na njeno ponovno oddajo 14. februarja 1839, ko se je podpisal le še sam. Omenja tudi, da bo Carniolia s prvim majem dobila novega urednika. Leopold Kordeš je namreč vmes že povsem obupal nad ljubljanskim časnikarskim življenjem in dunajsko cenzuro.

Vlada oziroma Ilirski deželni gubernij je o zadevi razpravljala teden dni pozneje, 9. marca 1840. Svetniki so Blaznikovo prošnjo podprli in jo takoj tudi poslali na Dunaj. Tam pa je ljubljansko pisanje spet končalo na uradniških mizah. Vmes je konec aprila 1840 Leopold Kordeš zapustil uredniško mesto pri ljubljanski Carniolii in kmalu zatem tudi odpotoval iz mesta. Njegov uredniški položaj pa je zasedel Nemec Franz Hermann von Hermannstal. Ta že ne bi bil sposoben urejati Carnioliine slovenske priloge Zora, zato je v igri še vedno ostajal slovenski pesnik France Prešeren.

V dogajanje poseže Andrej Smole
Jožef Blaznik in Leopold Kordeš sta se torej na vse kriplje trudila, da bi jima dovolili nov slovenski list ali vsaj prilogo k nemškemu poltedniku. Druga pomembna slovstvena druščina, ki pa se je tedaj v Ljubljani gibala okrog nekdaj bogatega trgovskega sina Andreja Smoleta, pa tudi ni dala miru. Prav leta 1840 se je Smole pogumno podal v založniške vode in skupaj s prijateljem Francetom Prešernom pripravil kar tri izdaje - Vodnikove Pesmi, Linhartovega Matička in prevod Garwickovega Guardiana (slovenski naslov Varh). Razmišljal pa je tudi o samostojnem poltedenskem slovenskem listu, ki bi se imenoval Ilirske novice in bi imel prilogo Ilirski Merkur. Prošnjo na deželno vlado je vložil 27. aprila. Vlada pa mu je osnovno glasilo zavrnila, priporočila pa samo literarno prilogo in prošnjo poslala na Dunaj. Slavni cenzor Sedlnitzky je o njej odločal 25. junija in jo kajpada zavrnil.

Podjetni Blaznik snuje dalje
Jožef Blaznik, ki se je na splošno zanimal za dogajanje v deželi Kranjski, je medtem izvedel tudi za že drugi občni zbor »Notranjeavstrijskega obrtnijskega društva«, ki je v tistem času potekal v Gradcu. Na zborovanju je slovenska (kranjska) delegacija te organizacije izrazila željo, da bi se ustanovil strokoven list, pisan v slovenščini. Blaznik je takoj zagrabil za to zadevo in 16. julija 1840 cenzorju Sedlnitzkemu - ta mu sicer do takrat ni odgovoril niti še na prejšnje dopise - osebno poslal novo prošnjo. Vendar je zdaj spremenil taktiko. Namesto slovstvene priloge svoje Carniolie se je po novem navduševal nad njeno tehnično različico. Takole pravi: "Pri drugem občnem zboru društva za pospeševanje in podpiranje industrije in obrti v notranji Avstriji je predlagala namreč tukajšnja društvena delegacija kot posebno svojo željo ustanovitev posebnega tehničnega ljudskega lista v kranjskem jeziku, ki bi se naj porabljal v to, da se razširjajo občnopotrebne vednosti med ljudstvom, s čimer je izrekla isto misel, ki se je je lotil ponižno podpisani, da jo po svoji možnosti oživi s tem, da že dolgo vlaga podobne prošnje. Ker je podpisanec zvedel, da so njegove prošnje sedaj v rokah one oblasti, ki v osebi vaše ekselence časti svojega predstojnika, si drzne v interesu dežele nič manj kakor v prospeh njegove obrti in družine ponižno prositi, da bi vaša ekselenca milostno blagovolila prošnji ugodno rešitev."

Ponoven poskus Andreja Smoleta
Medtem ko je Jožef Blaznik ponižno čakal, kdaj mu bo dunajski cenzor Sedlnitzky milostno poslal odgovor, se je Andrej Smole zadeve lotil bolj energično. Zaradi zavrnitve svoje prošnje se je meseca septembra neposredno obrnil na cesarja Ferdinanda. Dvorna pisarna pa je vlogo diplomatsko vrnila v obravnavo Sedlnitzkemu, ki jo je kajpada zopet zavrnil. France Prešeren, ki je bil določen tudi za urednika nove slovstvene priloge v Smoletovi založbi, je tako meseca oktobra žalosten pisal svojemu prijatelju Vrazu v Zagreb: "Za dovolitev kranjsko –ilirskega lista smo vložili na dvoru že nič koliko prošenj. Toda vse zaman! Kaže, da na Dunaju slovanstvu niso naklonjeni, drugače ne bi tako odlašali."

Popoln poraz zamisli o slovenskem listu
France Prešeren je leta 1838, ko je začela izhajati Carniolia, vse svoje pesmi objavil v nemškem Ilirskem listu. Leta 1839 ni objavil nobene pesmi. Šele proti koncu leta 1840 (20. novembra), ko je Carniolii že urednikoval von Hofmannstal, je v tem listu izšel njegov nemški sonet Nichts trägt an ihm.

Že iz tega se vidi, kako medla je bila tedaj slovenska pesniška bera. Prepoved izhajanja samostojnega slovenskega lista ali vsaj slovenske priloge v obstoječih nemških poltednikih je torej zatrla nekdaj tako živahno pesniško delovanje. Za nameček vsega hudega pa je 30. novembra zadet od kapi umrl še prizadevni domoljub in založnik Andrej Smole.

Upanje umre vedno zadnje, pravijo ...
A malo upanja je konec leta 1840 še obstajalo. Sedlnitzky namreč še ni odgovoril na Blaznikovo vlogo glede tehnične priloge k njegovi Carniolii. Ugodna rešitev bi bila po dveh letih in pol neuspešnih prizadevanj za ustanovitev slovenskega lista kot balzam za stare rane. Z mešanimi občutki, polnimi grenkobe, so torej slovenski pesniki in pisatelji čakali, kaj jim bo prineslo novo leto 1841.

(Nadaljevanje sledi 7. 7. 2013)

Andrej Mrak

Prijavi napako
Komentarji
malidelnicar
# 30.06.2013 ob 21:09
Zopet Mrak! Neverjeten novinar! Samo zaradi tega gospoda se splača hoditi na MMC.

MMC že pred pol leta sem vas prosil za intervju z g. Mrakom, da tega cenjenega gospoda bolje spoznamo! Mislim, da nisem edini, ki ima to željo, kaj mislite?
ZeK
# 30.06.2013 ob 22:05
malidelnicar

če bi mmc to naredil, bi se tisti "novinarji", ki se podpisujejo s kraticami, počutili ogrožene.
sploh pa uredniki.
zato se to ne bo zgodilo.
darko56
# 30.06.2013 ob 17:44
največji problem vseh oblastnikov je, da ukrepajo, kot da so večni. no, na srečo pa nadaljnji dogodki ponavadi stvari postavijo na pravo mesto. škoda je le časa, ki je medtem pretekel...
janezdolzan
# 30.06.2013 ob 17:13
Lep članek!

Takrat so bili Slovenci še zavedni...
JosephBerger
# 30.06.2013 ob 17:26
Včasih so bile ornk novice, ne pa tole tukaj.
Kazalo