Razglednice preteklosti
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.9 od 62 glasov Ocenite to novico!
Pevsko in dramatično društvo Domovina leta 1913. Foto: Arhiv avtorja
Zemljevid Združenih držav Amerike. New York je bil največje mesto v državi. Foto: Arhiv NUK
Znameniti kip svobode pred newyorškim pristaniščem. Razglednica. Foto: Arhiv avtorja
Znameniti brooklynski most v New Yorku leta 1891. Foto: Arhiv NUK
Najvišje newyorške stavbe leta 1906. Foto: Arhiv NUK
Marija, pravzaprav Jožef Cerar, ki je celih 28 let hodil/-a oblečena v žensko, kar so razkrili leta 1913 in ji (mu) dali pravo garderobo. Foto: Arhiv NUK
Frank Sakser, najvplivnejše ime med newyorškimi Slovenci. Foto: Arhiv avtorja
Sakserjeva oglasa za njegove dejavnosti v Slovensko-amerikanskem koledarju za leto 1896, ki ga je izdal njegov časopis Glas naroda. Foto: Arhiv NUK
Pogled na Sakserjevo bančno stavbo. Foto: Arhiv NUK
Amerikanski Slovenec je poročal o pikniku avstro-ogrske dobrodelne družbe, kjer so se najbolj odrezali prav Slovenci. Foto: Arhiv NUK
Skladba Studenček je bila objavljena tudi v Mohorjevi pesmarici iz leta 1896. Lahko jo poslušajte spodaj. Foto: Arhiv avtorja
Alojz Leo Blaznik je bil leta 1906 prvi newyorški slovenski novomašnik. Foto: Arhiv avtorja
Tamburaši Ilirije, ki so leta 1908 popestrili prvi koncert Domovine. Foto: Arhiv NUK
Slovenska newyorška elita leta 1912. Foto: Arhiv avtorja
Domovina v svoji postavi z začetka delovanja. Foto: Arhiv avtorja
Newyorški Mohorjani leta 1913. Foto: Arhiv avtorja
Slovenski ilustrovani tednik je v Ljubljani že konec avgusta napovedal Domovinino prireditev v New Yorku. Foto: Arhiv avtorja
Napoved Domovininega koncerta v Glasu naroda. Foto: Arhiv NUK
Poročilo o septembrskem koncertu Domovine leta 1913 je tudi izšlo v Glasu naroda. Foto: Arhiv NUK
Newyorške tamburašice so prvič javno nastopile prav na koncertu Domovine, septembra 1913. Foto: Arhiv NUK
Dekliška Marijina družba v New Yorku je bila ustanovljena leta 1909, fotografirana pa malo pozneje. Foto: Arhiv NUK
Frančiškanski pater Benigen Snoj je sprva deloval med aleksandrinkami v Egiptu, potem pa leta 1916 postal prvi slovenski župnik v New Yorku. Foto: Arhiv NUK
Notranjost newyorške cerkve sv. Cirila, ki je bila postavljena leta 1916, ko je bila tudi ustanovljena tamkajšnja slovenska župnija. Foto: Arhiv NUK
Položaj newyorške cerkve, po knjigi Janeza Arneža iz leta 1965. Foto: Arhiv avtorja
Newyorški pevski zbor Danica je bil ustanovljen leta 1917. Razglednica iz poznejše dobe. Foto: Arhiv avtorja
Domovina je posnela nekaj svojih skladb za gramofonsko družbo Columbia, ki so se prodajale tudi v stari kraljevini Jugoslaviji. Skladbi lahko prisluhnete spodaj. Foto: Arhiv avtorja
Newyorška družba, sestavljena največ iz nekdanjih Domžalčanov. Foto: Arhiv NUK

Newyorški delček slovenske domovine

Nekdanji slovenski velemestni utrip čez lužo
1. september 2013 ob 12:28,
zadnji poseg: 1. september 2013 ob 14:08
Ljubljana - MMC RTV SLO

Rekli so mu kar Ellis Island. Po naše – otok solza. Upravičeno. Tamkaj se je namreč orosilo marsikatero oko evropskega izseljenca, ki ga zaradi takšnih ali drugačnih razlogov niso spustili v obljubljeno deželo.

Ljudje so doma "postrgali" svoje zadnje prihranke, nato preživeli dolgo in nevarno plovbo čez veliko lužo, potem pa na koncu žalostni izvedeli, da ne izpolnjujejo pogojev priseljenskega urada.

Jožef in Marija
Ena izmed številnih bodočih izseljenk, Marija Cerar s Kranjskega, pa je že tik pred izkrcanjem na zloglasni otok izvedela, da z njenim popotovanjem po Združenih državah Amerike ne bo nič. Potniki ali bolje rečeno potnice so namreč po nekem naključju odkrile, da se v njeni veliki in močni postavi, ki so jo krasili tudi lepi in dolgi kodri, pravzaprav skriva - moški. Marija je v Ameriko priplula s parnikom družbe Austro - Amerikana. Potovala je skupaj s Franjo Grošelj, ki je bila gosposko in nežno dekletce. Prebivali sta v ženskih kabinah in se med vožnjo prav prijetno počutili. In tako sta skupaj z drugimi potniki končno tudi ugledali znameniti Kip svobode, ki je krasil panoramo slavnega velemesta.

Velike ladje tedaj niso vozile neposredno v newyorško pristanišče, pač pa so potnike izkrcale že pred njim. Ponje so namreč prihajali mali parniki in jih vozili na otok solza, kjer je bila stavba priseljenskega urada. Tam so jih razvrstili v kolono drugega za drugim in jih v prostorni dvorani zdravniško temeljito pregledali. Pri domnevni Mariji pa niso imeli dosti dela. Ostrigli so ji dolge lase, ki so segali do pasu, ji odvzeli vsa krila in podarili dve moški obleki. Potem so jo lepo poslali nazaj v domovino.

Ob vrnitvi je že v Trstu vzbujal/-a vsesplošno pozornost, nato pa je potoval/-a do Ljubljane, kjer so jo oziroma so ga postavili pred fotografa. Zdaj dejansko že fant, a uradno še vedno dekle, si je omislil tudi brke, ki si jih je prej bril v nočnih urah. Njegovo nesrečo je zakrivila mati Marija, ki si je želela deklico, a je rodila sina. Z možem Antonom Cerarjem, po domače Lovričem iz vasi Selo pri Moravčah, hišna številka 18, je imela prej že nekaj otrok, fantiček, ki se je rodil 18. novembra 1885 in bil istega dne tudi krščen na dekliško ime, pa je bil njun zadnji. Do tistega usodnega odkritja pred stotimi leti - decembra 1913 - je hodil okrog v ženski garderobi in bil priznan kot ženska. Torej celih 28 let. Po razkritju njegovega pravega spola in vrnitvi v domovino pa so mu na kamniškem glavarstvu dali novo ime - izbral si je sv. Jožefa in od takrat se je po novem uradno imenoval Jožef Marija Cerar. V domovini so ga poklicali tudi na vojaški nabor, a ni bil potrjen. Dobil pa je službo v nekem hotelu, kjer so ga zaposlili za ženska in moška dela.

V Ameriko
Marijo Cerar so poslali domov, številni drugi njeni rojaki pa so imeli več sreče. Že pred prvo svetovno vojno, torej v času njenega razkritja, jih je v Združenih državah Amerike živelo več kot sto tisoč. Nekateri so se ustavili že kar v New Yorku, druge pa je pot vodila dalje v notranjost države, proti zahodu. Slovenci so se najraje naseljevali v severnih deželah Združenih držav, kjer so bili podnebni pogoji enaki ali podobni onim v matični domovini. Južne države, kot je denimo Louisiana s svojimi bombažnimi polji (cotton fields), ki jih v ameriški tradicionalni pesmi tako zavzeto opevajo "fantje z obale" (Beach Boys) in jim pritrjujejo tudi slavni CCR (Credence Clearwater Revival), pa jih niso zanimale.

Vsa popotovanja ali naselitev pa so bila seveda odvisna od vsebine denarnega mošnjička. Ker pa ta pri Slovencih ni bil kaj prida okrogel, sicer bi raje ostali doma za pečjo in goldinarje ali krone porabili za kake druge stvari, pa je veliko mesto New York prišlo kot naročeno.

Novi Amsterdam in Novi York
Da je Ameriko leta 1492 odkril Krištof Kolumb, je dandanes znano že vsakomur, o nastanku newyorške naselbine pa tudi ni kaj dosti skrivnosti. Anglež Henry Hudson, ki je bil v službi Nizozemcev, je leta 1609 prvi zaplul v newyorški zaliv. Ustavil se je ob izlivu velike reke, ki danes nosi njegovo ime. Ozemlje je imenoval New Netherland in ga prepustil Nizozemski. Ti so leta 1623 na bližnjem otoku, zdajšnjem Manhattnu, ki so ga odkupili od Indijancev, naselili več družin, kraju pa dali ime Novi Amsterdam. Ta je tedaj štel le nekaj sto prebivalcev in več lesenih hiš.

Leta 1660 je tedanji angleški kralj Charles II. naselbino samovoljno prevzel v angleško last in jo podaril svojemu bratu Jakobu, yorškemu vojvodi. Ta je štiri leta pozneje tja poslal svoje ladje in ozemlje na silo vzel v svojo posest. Holandci so morali priznati premoč, mesto pa je prešlo pod Angleže in po kraljevem bratu dobilo tudi drugo ime - Novi York ali New York. Poleg prvotnih prebivalcev - Holandcev in novih Angležev - so se tjakaj začeli priseljevati tudi drugi narodi.

New York je leta 1661 štel 1.743 prebivalcev, leta 1890 pa že milijon in pol. V času poldrugega desetletja pa je njihovo število zraslo na štiri milijone. Bil je - in je še - največje mesto države istega imena.

Mesto leži na otoku Manhattan, prvotni naselbini so potem pridružili še nekaj predmestij iz okolice: Bronx, Brooklyn, Queens in Richmond. Nastal je Greater New York ali Veliki New York. Leta 1912 je imel 4.766.883 prebivalcev in je bil tako največje mesto v Združenih državah. Zanimiv pa je postal tudi za Slovence in že leta 1887 je znani misijonar Franc Pirc zapisal: "Mesto Nov- York imen'vano, / Imenitno in lepo / Od vseh ljudstev obisk'vano / Najti lepšega ne bo."

Obiski iz dežele Kranjske
Domžale na Kranjskem so v drugi polovici devetnajstega stoletja slovele kot slamnikarski kraj. Tam so znani tirolski podjetniki zgradili nekaj uspešnih tovarn, ki so izdelovale klobuke - slamnike. Leta 1882 pa sta domžalski slamnikarski tovarnar Ladstätter in zastopnik tovarne šivalnih strojev Menkov želela slamnikarsko tovarno ustanoviti tudi v Ameriki. Izbrala sta si New York in "za pokušnjo" tjakaj poslala dve šivalki. Ti sta v njunem obratu delali le leto dni, saj sta družbenika pogodbo v tem času že razdrla. Ena šivalka je odšla domov, druga pa ostala in iz domovine zvabila še tri Domžalčanke. Te so bile torej prve newyorške Slovenke. Potem pa so se na začetku devetdesetih let tamkaj ustavljali tudi moški izseljenci iz slovenskih krajev. Vendar so bile razmere zanje manj ugodne, zato so številni odrinili dalje v države s premogovniki in železarnami. New York je bil torej takrat za Slovence še neodkrit in nezanimiv, zanemarjen pa tudi v duhovnem smislu. Tako Koledar družbe sv. Mohorja za leto 1894 ugotavlja: "Tudi v državi New York živi več Slovencev, ki so pa v dušnem oziru grozno zapuščeni, ker daleč naokrog ni nobenega slovenskega duhovnika." In potem še dostavlja: "Po velikih mestih kakor New York, Chicago, St. Francisco, zaide več slovenskih mladeničev na slabo pot: dado se zapeljati po izprijenih tovariših in se izgube v valovih velikomestnega življenja."

Koledar za leto 1907 pa ugotavlja: "Leto za letom so prihajali novi slovenski rojaki semkaj, ter so se stalno naselili v New Yorku. Nekateri so se nastanili v tem, drugi zopet v onem predmestju, zakaj vsakdo stanuje najraje blizu svoje delavnice, pisarne ali tovarne."

Moški so delali v uradih ali tovarnah, ženske pa kot kuharice, pestunje, gospodinjske pomočnice in slamnikarice.

S kulturo naprej v nove čase
Kljub malemu številu Slovencev, ki so poleg vsega v New Yorku živeli še dokaj razpršeno - na raznih koncih mesta in v predmestjih, pa je tam okrog leta 1893 že začel delovati pevski zbor Lira. Zaradi težav in nesporazumov pa mu je bila usojena le kratka doba. O tem piše eden izmed Newyorčanov: "Časi so bili kritični, razmere slabe, a posamezni udje so bili tako požrtvovalni, da so hodili po 2 in 3 ure daleč peš k pevskim vajam, ker niso imeli za voznino ! Nekaj udov je odšlo in Lira je zaspala."

Sredi devetdesetih let pa je Liri k sreči sledilo pevsko društvo Slavec.

Verska oskrba
Mnogo slovenskih krajev po Združenih državah je že ob koncu 19. stoletja imelo svoje župnije in šole, New York pa še vedno ne. Zato so za državni praznik 4. julija 1897 priredili verski misijon v cerkvi sv. Elizabete. Vodil ga je Frančišek Košmerl iz Dulutha v Minnesoti. Ob tej priložnosti je bilo ustanovljeno tudi prvo slovensko podporno društvo sv. Frančiška Serafinskega. Člani so vplačevali določene vsote za primer bolezni ali smrti. Društvo se je priključilo Kranjski Slovenski Katoliški Jednoti (K. S. K. J.) kot 46. po vrsti. Drugo podporno društvo, imenovano po sv. Jožefu, pa se je ustanovilo 15. julija 1901 v predelu Brooklyna. Ima društveno oznako K. S. K. J. št. 57. Pozneje pa je tam 1. junija 1904 zaživelo še podporno društvo sv. Petra, J. S. K. J. št. 50. Leta 1906 je sledilo društvo sv. Ane št. 105 K. S. K. J., nato še Orel, član J. S. K. J., nato Slovenija članica S. N. P. J. in Bratska zveza iste organizacije. Leta 1912 pa je nastalo še novo samostojno podporno društvo. Kranjska Slovenska Katoliška Jednota, Jugo Slovanska Katoliška Jednota in Slovenska Narodna Podporna Jednota so torej tu imele zavzete podružnice.

Tiskar Frank Sakser, ki se je že v domovini odlikoval kot pevec in odbornik moškega delavskega pevskega društva Slavec, je leta 1893 ustanovil bančno podjetje in list Glas naroda. Ta dnevnik je imel pred prvo svetovno vojno blizu 9.000 naročnikov, kar je bila sanjska številka za podobne liste v domovini. Frančiškani pa so ustanovili verski mesečnik Ave Maria.

V avstro-ogrskih okvirih
Ker Slovenci še niso imeli uveljavljenih podpornih društev, jim je koristila tudi pomoč iz matične države in njenih društev. Tako je avstro-ogrska dobrodelna družba, katere namen je bil podpirati revne priseljence in jim preskrbeti delo ter zaslužek, 30. septembra 1900 v newyorškem parku organizirala svojevrstno prireditev - piknik, na katerem so sodelovali tudi Slovenci.

Amerikanski Slovenec o tem piše: "Ob treh nastopili so Slovenci, na čelu korakala je 'Columbia' - gospodična F. Starin - z amerikansko, na desno F. Tassoti ml. z amerikansko, na levo J. Rems ml.- s slovensko zastavo. Takoj za njim korakalo je 15 Slovenk v prelepi narodni noši kranjski z bliščeče se belimi pečami na glavi, potem moški z enacimi klobuki in trobojnicami na prsih. Komaj smo vstopili v park že se je čulo od vseh strani 'bravo', 'dobro', 'vrlo', z eno besedo: zmaga je bila naša. V šotoru čakala nas je že sedmorica tamburašev iz Siseka v sokolski opravi, ter nas ter nas pozdravila z krepko koračnico 'Naprej zastava Slave'. Navdušenost bila je nepopisljiva, slabo vreme nas ni oviralo - začeli smo se prav po domači šegi zabavati, dokler ni prišlo povelje od predsednika dr. Sennerja, da naj vsa društva skupno korakajo po parku; zopet so bile brhke Slovenke, katere so žele v narodni noši splošno občudovanje, kajti kaj tacega še New York videl ni. Prišedši zopet v šotor nazaj, začel je pevovodja g. Dragotin Adamič sklicevati svoje pevke in pevce in hajd ! na oder. Nastopilo je 8 dam in 12 gospodov, peli so prekrasno skladbo P. Hugolina Sattner 'Strudenčku'. Posebno so segale pričujočim Slovencem pomenljive besede 'po tujem hoditi obsojen sem jaz, kako je to bridko težko ti povem' globoko v srce. Burno ploskanje svedočilo je, da so Slovenci rešili svojo nalogo dobro, za kar se je zahvaliti neumornemu delovanju g, Adamiča, kateremu se je posrečilo s strogim, a taktnim postopanjem v kratkem času iz premerno srednjega materiala vzgojiti dober zbor, katerega ne samo brezplačno poučuje, temuč mu tudi vse potrebne muzikalije brezplačno preskrbi."

Studenčku
Pesem, ki jo omenja poročevalec newyorške prireditve, je, kot pravilno ugotavlja, zložil skladatelj, frančiškanski pater Hugolin Sattner. Besedilo, s katerim se je poistovetilo toliko naših izseljencev in zdomcev, pa je napisala Pavlina Pajkova, vendar nobena objava skladbe tega ne omenja. Pa poglejmo, kaj ji je seglo v srce:

  1. Studenček pod skalo, / Kako si vabljiv, / In v svoji prostosti / Kako ljubezniv!
  2. Midva sva si stara / Prijatelja že, / Ker dan sem za dnevom / Obiskaval te.
  3. Kozarček si mali / S pijačo hladno / Šumljaje napolnil / Mi vselej voljno.
  4. A zdaj več izviral / Ne bodeš za me, / Več tvoje jaz vžival / Ne bodem vode.
  5. Po tujem hoditi / Obsojen jaz sem, / Kako je to bridko, / Težko ti povem:
  6. A jaz med spomine / Bom svoje sladke, / Studenček pod skalo / Zapisal te.

Svečani obisk
Poročevalec Amerikanskega Slovenca, ki se je podpisal le kot "r", nato še nadalje hvali svoje rojake, ki so nastopali tistega jesenskega popoldneva leta 1900: "Okoli ½ 6 ure popoludne obiskal je nas visokospoštov. gospod Nuber, tukajšnji avstro-ogrski konzul, kateri je radi svojega prijaznega vedenja in stroge pravicoljubnosti napram Slavjanom od taistih jako čislan, ter se je o našem nastopu jako laskavo izrekel. V njegovem spremstvu je bil konzularni tajnik vitez Vesteneck ml., ki je sicer v nemškem duhu odgojen, kateri se pa ni sramoval nositi slovensko trobojnico na prsih in kateri je ne samo med tukajšnjimi Slovenci, ampak med vsemi Avstrijanci jako priljubljen. On je bil prvi, ki je sprožil misel, da se je ta veselica, katera je dobrodelni družbi vkljub slabemu vremenu prinesla 700 dolarjev čistega dobička, priredila ... Pri kontestu, kateri se je končal ob 9. uri zvečer, dobile so Slovenke največ glasov, kot najlepša množica v narodni noši. Dobitek obstoječ iz 12 steklenic Sherry poslal se je k našemu rojaku g. Fran Gale - tu, zavednemu narodnjaku, kateri pri vsaki priliki rad globoko v žep poseže kadar se gre za narodno stvar.

Pozno v noč končala se je še le veselica. Slovenski šotor je bil do zadnjega od zastopnikov druzih narodov obiskan, kateri so pazno poslušali zares izborno sviranje tamburašev in ubrano petje Slovencev. Društvi sv. Frančiška in 'Slavec' ste pa kosmopolitičnemu New Yorku pokazali, da je na svetu tudi narod, koji se imenuje slovenski narod, kateri tudi v Ameriki enako drugim narodom napreduje, držeč se gesla 'Vse za vero in narod'."

Med rojaki
Pevskemu društvu Slavec se je leta 1904 pridružil še tamburaški klub Ilirija, tako da je bilo življenje v kraju še prijetnejše. Slovenski Newyorčan Ivan Zupan takole opisuje tamkajšnje dogajanje: "Življenje ameriškega Slovenca je prav enostavno in preprosto, in to namreč po večjih mestih med tujci. Na ulici ne čuješ nikdar svojega domačega jezika; vse je novo in tuje. Tudi se za te nihče ne zmeni ali zanima, ako ne bodeš občeval s tem ali onim v rodnem, tujem jeziku. Delati moramo pridno ves dan ali ves teden, da dobimo ob sobotah naše prislužene novce. Včasih greš ob nedeljah obiskat tega ali onega rojaka; tedaj se pogovorimo malo o slovenskih domačih novicah in o onih iz stare domovine."

"Tudi imamo Slovenca s svojo pekarijo, dalje krojačnici, gostilno in kolarnico; dalje imamo tudi slovenskega akademičnega slikarja in inženirja; slednji dela pri neki angleški stavbinski družbi. Da se vsak Slovenec ali Slovenka kaj kmalu privadi tujem jeziku je znano. Mnogo jih je, ki govorijo že precej dobro angleščino, dasiravno je zelo težka. Nekateri rojaki, ki so priučeni tega ali onega rokodelstva dobijo tukaj lahko službo, osobito pa naše vrle Slovenke po zasebnih hišah. Za izšolane izseljence pa ni naše mesto in ravno tako tudi ne za navadne težke delavce."

Domžalčani prihajajo
Precej živahno življenje Slovencev v New Yorku pa je leta 1905 popestril še velik "naval" Domžalčanov obeh spolov v Ameriko. Župnik Bernik je ta pojav imenoval kot "ameriško epidemijo v Domžalah". Do leta 1908 se je tja odselilo 196 oseb. Dobivali so službe v slamnikarskih obratih. Igrali pa so tudi pomembno vlogo pri društvenem življenju New Yorka.

Novomašnik
Slovenci v New Yorku niso stanovali strnjeno skupaj, zato tudi niso imeli osnovnih pogojev za lastno župnijo. Tako so morali gostovati po raznih cerkvah, ki jih je bilo v mestu kar 962. Prav tako pa rojaki niso imeli duhovnika, ki bi jim nudil versko oskrbo. Z veseljem pa so sprejeli vest, da v semenišču blizu New Yorka študira Alojz Leo Blaznik, sin znanega ljubljanskega trgovca in posestnika na Starem trgu, ki je potem 17. junija 1906 v mestu kot prvi Slovenec pel novo mašo.

Leta 1909 je frančiškan Kazimir Zakrajšek ustanovil Marijino družbo za slovenska dekleta.

Leta 1910 pa je v cerkvenih krogih zaživela sobotna šola za slovenske otroke. Poučevali so slovenski jezik. V slovenščini pa so poučevali tudi krščanski nauk - verouk.

Za svojo župnijo
Ko je Alojz Blaznik pel novo mašo, so vsi newyorški Slovenci upali, da bo postal njihov župnik, a se to ni zgodilo. Leta 1908 pa je v New York prispel frančiškan Kazimir Zakrajšek, ki je bil nastavljen za kaplana pri nemški cerkvi sv. Nikolaja na 2. cesti. Obenem pa je opravljal tudi posle izseljenskega duhovnika za Slovence. Nemški župnik Nageleisen mu je dal proste roke. Tako je bila meseca maja 1908 v nemški cerkvi pobožnost za Slovence, 7. decembra pa tudi prva slovenska pridiga pri veliki maši. Obenem pa je bila ustanovljena tudi cerkvena občina za Slovence. Zakrajšek pa je od leta 1908 tudi dejavno deloval v izseljenski Rafaelovi družbi, ki je skrbela za rojake, ki so prihajali iz domovine.

Domovina
Sredi vsega slovenskega vrveža pa je rojake leta 1908 razveselila še ena dobra novica. Tretjega novembra je namreč peščica dvanajstih Slovencev ustanovila novo pevsko društvo. Dali so mu ime Domovina, v spomin na "stari kraj", na prelepo Slovenijo onstran velike luže. Novo društvo je imelo že od začetka mešano članstvo, vendar so zbor sestavljali le moški, ženske pa so bile v vlogi podpornih članic.

Domovina se je javno predstavila že v zelo kratkem času. Komaj dva meseca je minilo od ustanovitve in že se je v Glasu naroda pojavil članek, ki je vabil na njeno prvo prireditev. V četrtek, 21. januarja 1909, je pisalo: "V nedeljo, dne 24.t. m. popoldan ob 5 uri priredi naše vrlo in mlado slovensko pevsko društvo 'Domovina' članicam in članom svoj prvi domač ali družinski sestanek v Saengerhall dvorani, 147 Manhattan Ave, Brooklyn. Na vsporedu je petje, tamburanje in ples ter neprisiljena zabava. V ta namen pridobil si je odbor slavnega tenorista Ka-Rusa-Ta, ki bode pel prvikrat izvirni slovenski kuplet 'Slike iz stare in nove domovine'."

Prvič v javnosti
Prireditev je potekala, kot je bilo napovedano, in poročevalec je v Glasu naroda zapisal nemajhno pohvalo: "Reči vam moram, da sem bil naravnost iznenaden! Žal mi je bilo, da se takrat niso odprla vrata in prišli bi bili vi k nam in videli zbrano mnogobrojno družino! Zabava je bila v resnici domača, neprisiljena in zapele so se razen umetnih tudi krasne domače narodne pesmi. Pelo je vse, staro in mlado, slišali bi bili zvonke glasove dičnih naših Slovenk, brez vsakega učenja, brez vseh vaj so odmevali glasovi v harmoničnih akordih iz čistih grl zavednih naših Slovenk in Slovencev! 'Domovina' je zapela nekaj krasnih umetnih pesnij, - ni še, kakor bi bilo želeti, ali domovinašem kličem: Le naprej! Vsak začetek je težak, vztrajajte in uspeh je Vaš. Videl sem zbranih 20 krepkih pevcev in srce mi je zaigralo veselja, ko sem se spomnil kako daleč smo od domovine, slovenska pesem pa prodira čez gore in doline, čez neizmerni ocean."

Pridnost na delu
Po januarski prvi predstavitvi pa se je Domovina začela pripravljati na svoj prvi koncert. K sodelovanju pa so uspeli pridobiti tudi pevke, ki so do tedaj sodelovale le kot pomoč pri prvi prireditvi. Že po štirih mesecih se je društvo tako znova predstavilo javnosti. Tudi tokrat je Glas naroda navdušujoče vabil na prireditev in opozoril: "Ker je koncert na nedeljo in moramo v ponedeljek vsi na svoje vsakdanje delo, je pričetek koncerta že ob 7. uri zvečer vsled česar se rojaki in rojakinje vljudno prosijo da pridejo točno h koncertu." Prireditelji pa so še zapisali: "Rojaki in rojakinje. Pokažite, da ljubite slovansko pesem in pridite vsi, 'Domovina' vas že vnaprej iskreno pozdravlja."

Na prvem koncertu
Vabilo je obljubljalo devet točk sporeda, ki so bile potem tudi uspešno izvedene. Osem je bilo pevsko-tamburaških, za deveto pa je bil napovedan ples. Moški pevci Domovine so predstavili Hajdrihovo uspešnico Jadransko morje (Buči, buči, morje Adrijansko …) in skladbo Crnogorac, Crnogorka hrvaškega skladatelja Ivana pl. Zajca. Moški kvartet je zapel Hajdrihovo Luna sije in Vražji bas neimenovanega skladatelja, tamburaši Ilirije so "udarili" dve instrumentalni skladbi. Mešani pevski zbor Domovina pa je zapel Aljaževo Ujetega ptiča tožba, napisano na Gregorčičevo besedilo. Dve dekleti pa sta se odrezali še s štiriročnim igranjem klavirja in predstavili točko Pomladni glas.

Odziv kritike
Ocena koncerta je bila spet pohvalna. Izšla je v sredo, 19. maja, na naslovnici dnevnika Glas naroda: "Jako je dopadel možki zbor s pesmijo Jadransko morje in tamburaški zbor društva Ilirija. Tudi kvartet ni bil slab. Več točk so morali na vsestransko željo ponoviti. Duet na glasovir je bil igran izborno in prednašan z virtuozno sigurnostjo. Pač pa ni prišel duet na citrah do prave veljavnosti, ker se v veliki dvorani igralcev ni moglo povoljno čuti. Posebno je ugajal mešani zbor. Po koncertu se je razvila prav živahna in animirana zabava s plesom, ki je trajala pozno v jutro. Udeležba s strani občinstva je bila še precej dobra, bila pa bi gotovo boljša, če se ne bi v mlado društvo zanesla politika. Gmotni uspeh veselice je ugoden, za kar so posebno poskrbele gospodične s prodajanjem srečk. V splošnem so bili poslušalci in udeleženci prav zadovoljni s prireditvijo veselice in upamo, da nas društvo kmalu zopet prijetno preseneti s kako enako prireditvijo."

Vmesni čas
Newyorška Domovina je potem marljivo delovala dalje. Ker so v letu 1908 narasla prizadevanja za ustanovitev samostojne slovenske župnije, je nastal tudi cerkveni pevski zbor, ki je sodeloval pri slovenskih svetih mašah v nemški cerkvi sv. Nikolaja. Leta 1910 pa je prišlo do združitve tedanjega pevskega društva Domovina in cerkvenih pevcev. Nastalo je Pevsko in dramatično društvo Domovina, ki si je torej v delokrog privzelo tudi petje pri bogoslužju in prirejanju dramskih predstav. Prizadevni Zakrajšek pa je iz domovine pridobil še nekatere druge duhovnike, ki so mu pomagali pri verski oskrbi slovenskih rojakov.

Leto 1913
Eden najstarejših slovenskih Newyorčanov je takole opisal slovenski New York tedanjega časa: "Moški so zaposleni v prodajalnah, bankah, tiskarnah in raznih tovarnah, ženske so v tovarnah za slamnike, kuharice, služkinje itd. Na poluotoku Manhattan ima lastno hišo le Mr. F. Sakser z lepo urejeno tiskarno, bukvarno in potovalno pisarno, v Brookllynu pa ima več Slovencev lastne domove. Skupno je v milijonskem mestu zdaj okrog 300 družin in 1500 duš. V cerkev so Slovenci zahajali k očetom redemptoristom na 3. cesti, oni v Brooklynu v nemški cerkvi na Montrose in Throop Ave in njih otroci večidel v župnijske šole … Dne 17. junija 1906 je imel tu Rev. A L. Blaznik iz znane ljubljanske rodovine svojo novo mašo in je oskrboval Slovence v češki cerkvi na 72. ulici. Dne 4. avgusta 1907 je bil premeščen v Haverstraw. Odtod se je vozil v New York ter zbiral Slovence mesečno v cerkvi sv. Brigite na 8. ulici Ave. B. do marca 1909. Za njim je prevzel Slovence Rev. Kazimir Zakrajšek O.F.M. oziroma slovenski frančiškani, ki jih zbirajo v cerkvi sv. Nikolaja na 2. ulici. Večkrat so skušali Slovenci ustanoviti lastno župnijo, a ni šlo."

Zelo pohvalne pa so bile v tistem času tudi bralne navade Newyorških Slovencev. Zanje je knjige družbe sv. Mohorja naročal kar Frank Sakser, lastnik dnevnika Glas naroda in hrvaškega lista Hrvatski svijet, ki je imel tudi knjigarno. Letno je prodal okrog sedemsto rednih kompletov Mohorjeve založbe.

Petletni jubilej
Tako je torej bilo v New Yorku v prvem desetletju novega stoletja. Pevsko in dramatično društvo Domovina pa je leta 1913 ob rednem delu srečno prijadralo že do petletnice svoje ustanovitve. Spet so se odločili, da priredijo koncert, ki bi v dvorano privabil čim več slovenskega in drugega newyorškega občinstva. Tokrat so se odločili obvestiti tudi javnost v matični domovini in tako je ljubljanski Slovenski ilustrovani tednik v četrtek, 28. avgusta, kar dvakrat spomnil na rojake onstran luže. Objavil je fotografijo Domovine, v posebnem stolpcu pa zapisal: "Pevsko in dramatično društvo 'Domovina' v New Yorku praznuje letos dne 28. septembra petletnico svojega obstanka. V newyorški slovenski naselbini je zelo poznato in priljubljeno; ni torej dvoma, da bo obisk velikega koncerta, ki ga priredi povodom jubileja, ogromen. Tudi naše uredništvo je prejelo vabilo, ki se mu žal ne more odzvati; zato pa želi vrli 'Domovini' tem srčneje mnogo uspehov in rodoljubnega napredka."

Za boljše vzdušje so člani Domovine na svoj koncert povabili tudi dve popolnoma novi instrumentalni zasedbi - dekleta s tamburicami in pihalno godbo, ki so jo sami ustanovili s pomočjo častitega Murna.

Pet dni pred koncertom, 23. septembra 1913, pa je na koncert povabil tudi newyorški Glas naroda in objavil spored prireditve ter fotografijo pevskega zbora. Domovina se je znova želela predstaviti v najboljši luči. Pripravili so zares raznovrstni spored trinajstih točk, ki je obsegal petje njenih pevskih zborov: mešanega (Vrbica, Bleškemu jezeru), moškega (Popotna pesem, O plavooki devi) in ženskega (Rožmarin) ter dramskih igralcev (burki Nemški ne znajo, Mutast muzikant). Posamezne točke je povezovala domača slovenska godba in tamburice mladih newyorških Slovenk, ki so takrat nastopile prvič.

Velika dvorana v stavbi Arlington Hall na 23 St. Markt's Place je bila tako tisto nedeljo zvečer kar tri ure v znamenju zmagoslavja slovenske glasbene ustvarjalnosti.

Dopisnik poroča
Glas naroda je bil po koncertu Domovine zopet poln hvale. Med dopisi zatrjuje: "Da je bilo zanimanje za to prireditev veliko, nam je pokazala številna udeležba gostov. Izvrstno izbran vspored, obsegajoč 13 točk je trajal od 8. do 11. ure zvečer. Med pevskimi točkami je bila nedvomno najlepša Sattnerjeva umetna pesem v mešanem zboru Vrbica, tako tudi Ig. Hladnikova pesem Bleškemu jezeru. Vrle 'Domovinašice' so nas tudi proti koncu iznenadile s Ferjančičevo krasno pesmijo Rožmarin. Ko je na tem koncertu nastopil Slovenski dekliški tamburaški zbor, mu je občinstvo burno aplavdiralo, tako, da so morale tamburašice lepo izbrane komade ponoviti. Hvalevredna je vztrajnost naših zavednih Slovenk; dasiravno so se vadile v igranju samo dva meseca so se pod spretnim vodstvom Rev. Petričeka docela priučile teoretično in praktično tamburanja….Burka Nemški ne znajo je uspela še precej dobro, tako tudi Mutasti muzikant, vendar bi bilo priporočati nekaterim igralcem – novincem več marljivosti pri vajah vsled česar bodo imeli pri nastopu več uspeha. Izborno je zopet ta večer igrala domača slovenska godba, ki se že lahko kosa z vsako drugo v našem mestu. …. Kakor se poroča bode imela 'Domovina' približno 100 dolarjev čistega prebitka od te prireditve; poleg tega je zadobilo to društvo povodom svoje petletnice najlepše priznanje, ker se je udeležilo minulega koncerta izvanredno veliko občinstva. 'Domovini' kličemo še petkrat pet let."

Izredno - tudi za slovenske razmere
To, kar je Pevsko in dramatično društvo Domovina skupaj z rojaki in rojakinjami v instrumentalnih zasedbah pred stotimi leti pokazalo v znani newyorški dvorani, je bilo za tedanje razmere res nekaj izrednega. V številnih krajih na Kranjskem, Štajerskem, Koroškem, Goriškem in še marsikje, kjer so prebivali in delovali Slovenci, so jim zaradi tako živahne dejavnosti lahko samo zavidali. Imeti dober mešani, moški in ženski zbor, pihalno godbo in tamburaše - to so bile sanje marsikaterega kraja v matični domovini in med izseljenci. Vse to pa bi si želel tudi marsikateri kraj v današnjem (2013) času. Slovenci v New Yorku - komaj 1.500 po številu - so si tako uspeli ustvariti ognjišče, ob katerem so lahko pogreli svoja domovinska čustva.

Domovina snuje dalje
"Še petkrat pet let" - toliko let delovanja je Domovini zaželel poročevalec lista Glas naroda. Njegove želje so se uresničile v izdatni meri. Domovina se je veselo razvijala dalje, vendar je prebrodila tudi težke čase. Že leta 1914 se je od nje ločila skupina moških pevcev, ki niso bili zadovoljni s tem, da zbor prepeva tudi v cerkvi. Devetnajstega decembra so ti ustanovili novo pevsko društvo Brooklynski zvon. Preostali 'domovinaši' pa se niso dali. Že leta 1915 so v spored uvrstili tudi angleške pesmi. Njihov pevovodja Ivan Adamič pa je izdal pesmarico mednarodnih moških zborov.

Konec leta 1914 je na Brooklynu zaživel tudi moški tamburaški sestav, imenovan J. S. D. tamburaški zbor. Leta 1917 pa se je v istem newyorškem predelu ustanovil še pevski zbor Danica.

Leta 1916 se je ustanovila slovenska župnija v New Yorku in leto pozneje še cerkvena občina v Brooklynu. V New Yorku so leta 1916 postavili tudi cerkev sv. Cirila, ki stoji še dandanes in pričakuje skorajšnjo stoletnico. Vanjo so se s svojim bogoslužnim petjem preselili tudi pevke in pevci Domovine. Po izgradnji cerkve so prevzeli skrb za nabavo novih orgel.

Devetnajstega januarja 1918 pa so člani Brooklynskega zvona spremenili ime. Zbor se je od tedaj imenoval Slovan. Domovina pa je praznovala desetletnico, in sicer 24. novembra, ko je ravno minila prva svetovna vojna. Izvedli so koncert in opereto Kovačev študent.

Petnajstletnica jih je doletela z malo zamudo, 6. januarja 1924. Leta 1925 so prvič peli tudi za radio. Ker v matični domovini tedaj še ni bilo radijske postaje, je newyorška Domovina v slovenskem pogledu orala ledino tudi na tem področju. Dvajsetletnice so se spomnili novembra 1928. Zaradi sporov v slovenski skupnosti (med seboj so se "udarili" župljani, kot denimo leta 1907 v Clevelandu), se je leta 1930 tudi domovina razdelila na dva dela. Prišlo je celo do pravde za nasledstvo, ki jo je dobil "necerkveni" del članstva, ki ni več sodeloval pri bogoslužju. Leta 1932 so spet nastopali na radiu. Začel je prepevati tudi podmladek - mladinski pevski zbor.

Posebnost Domovine je bila tudi v tem, da je tedaj že snemala plošče za gramofonsko družbo Columbia.

Trideseta leta
Ameriški družinski koledar za leto 1933 o Domovini izkazuje naslednjo statistiko: "Slovensko pevsko in dramsko društvo 'Domovina'. Ustanovljeno 1908. Svoj stan ima v Slovenskem- amerikanskem avditoriju, 253 Irving Ave, N.Y.Ima v zboru deset pevcev in deset pevk. Ima po tri prireditve na leto. Je aktivno vseskozi od ustanovitve. L. 1932 je imel štiri koncerte na radiopostaji WWRA v Brooklynu. V svojem arhivu ima kakih 300 kompozicij in 50 iger. Na prireditvah med našim narodom predvaja največ narodne pesmi. Ivan Adamič je bil prvi pevovodja, za njim Guttman, potem Končan in Ignac Hude, sedaj pa je Milan Trošt. Društvo je posvetna kulturna ustanova, toda nekaj let je služilo kot cerkven pevski zbor v cerkvi na St. Markt's Pl. v New Yorku. Pred letom je petje v cerkvi opustil."

Domovina je še vedno pela dalje. Leta 1938 je sledil že njen tridesetletni jubilej. Tedaj je imela 28 članov. Za sabo so imeli že več kot 150 javnih prireditev (koncerti, igre, veselice, pikniki). Zamenjalo je kar nekaj pevovodij, eden med njimi je bil tudi Nemec. Vpliv angleščine pa se je vedno bolj čutil tudi v programu pesmi in dramskih iger.

Zaton na pragu pomembne obletnice
Vrla Domovina je preživela tudi čase druge svetovne vojne in leta 1948 doživela štiridesetletnico svojega obstoja. Zlatega jubileja pa žal niso dosegli.

Leto 1953 je bilo črno leto v zgodovini newyorške Domovine. Štirideset let po uspešnem nastopu v Arlingtonski dvorani, septembra 1913, je njen glas zamrl. Za vedno.

Pobožna želja - tudi iz matične domovine
"Še pet krat pet" - je Domovini zaželel poročevalec ob septembrskem koncertu pred stotimi leti. Ta želja se je resda uresničila, a kako lepo bi bilo, če bi ta zbor v New Yorku prepeval še dandanes, ko marsikateri Američan, ki se prišteva med Slovence, ne zmore povedati niti stavka v jeziku svojih prednikov.

Andrej Mrak

VIDEO
Po sledovih Slovencev v svetu
VIDEO
Slovenski komorni zbor: Studenčku

Prijavi napako
Komentarji
valiant
# 01.09.2013 ob 13:37
Pozdrav vsem slovenkam in slovencem po celem Svetu!
london1982
# 01.09.2013 ob 14:12
Čestitke za dober in bogat članek!
solti
# 01.09.2013 ob 15:25
vsa pohvala za članek. takšne stvari manjkajo na MMC-ju. upam na več tega.
Santiana
# 01.09.2013 ob 17:23
Andrej Mrak - biser MMC-ja. Vse pohvale, TO je članek!
nerd.
# 01.09.2013 ob 13:54
Tako so tudi naši rojaki Slovenci soustvarjali to veličastno deželo, tudi moji predniki.

Bravo Andrej Mrak, prava osvežitev ob poplavi YUgo nostalgičarskih člankov.
malidelnicar
# 01.09.2013 ob 19:39
Iskrene pohvale avtorju za izjemno KVALITETEN članek!
asnl99
# 01.09.2013 ob 19:36
Andrej Mrak je car!
liliputput
# 01.09.2013 ob 23:07
Zelo dober članek. Vsebinsko bogat in kvaliteten.
angie52
# 02.09.2013 ob 09:29
Kot vedno z užitkom prebrano!
Vsaka tema temeljito zgodovinsko obdelana in mediju primerno predstavljena (slikovni in audio dodatki).
Kdo ste, Andrej Mrak? Novinar najbrž ne, ali pač?
nemi
# 01.09.2013 ob 13:49
New York city je največje mesto države New York, prestolnica state capital pa je Albany
malidelnicar
# 04.09.2013 ob 21:11
angie52 - tudi mene zanima, KDO je g. Andrej Mrak :=)
Uredništvo, lahko pojasnite? Mogoče kakšen spletni intervju/klepet?
Mindmaster
# 01.09.2013 ob 14:20
nerd.

Bravo Andrej Mrak, prava osvežitev ob poplavi YUgo nostalgičarskih člankov.


Je res treba še takšen novinarski presežek zapackati s takšnimi paranoičnimi bedarijami?

Ne vem, če g. Mrak bere tole, ampak bom vseeno vprašal:

Kako je cerkev, položaj katere je na sliki 24/27, povezana s Slovenci? Glede na tisti zemljevid sklepam, da je to St Aloysius Roman Catholic Church v Ridgewoodu, pa ne najdem nobenega dobrega opisa njene zgodovine.

Zanimiva je tudi slika 16/27, na kateri je seznam Mohorjanov. Če prav razberem, so se že leta 1913 Slovenci naselili po New Yorku, Pensilvaniji, Montani, Arkansasu, Arizoni, Minnesoti, Coloradu, Illinoisu, Kansasu, Utahu, Wisconsinu, Ohiu, Connecticutu, Nevadi, Washingtonu in Kaliforniji. Čisto možno, da jih je nekaj še v ostalih zveznih državah, vendar je avtor objavil samo stran, na kateri so tisti iz New Yorka. Morda pa je lahko to ideja za prispevek naslednjo nedeljo?
Blumi
# 01.09.2013 ob 14:08
Katero velicastno dezelo?

Tisto, ki seje drek in govno po planetu Zemlja?

Ne bi bilo slabo, ce bi malo pospravili podstresje in svoj ponos preusmerili na kaj bolj ponosa vrednega.

Clanek vreden vse pohvale.
Black Eagle
# 01.09.2013 ob 17:03
a, niso šli v obljubljeno deželo- rusijo!?
Kazalo