Ljubljana pred prvo svetovno vojno. Foto: Arhiv avtorja
Ljubljana pred prvo svetovno vojno. Foto: Arhiv avtorja
Cankarjevo nabrežje v Ljubljani leta 1895. Foto: Arhiv NUK
Čopova ulica v Ljubljani leta 1895. Foto: Arhiv NUK
Stritarjeva ulica v Ljubljani leta 1895. Foto: Arhiv NUK
Prebivalcem Ljubljane so leta 1895 grozile poplave. Na fotografiji potok Gradaščica med jesenskimi poplavami 2014. Foto: Rok Omahen
Poplave na Ljubljanskem barju leta 2014. Foto: Rok Omahen
Jesenske poplave 2014. Foto: Rok Omahen
Tudi o obnovi cest so razpravljali v kranjskem deželnem zboru. Foto: Rok Omahen
Razprave so potekale tudi o gradnji novih železniških povezav. Foto: Rok Omahen
Lokomotiva iz 20. let prejšnjega stoletja na železniški postaji v Divači. Foto: Rok Omahen
Ozkotirna lokomotiva na železniški postaji v Kopru. Foto: Rok Omahen
Trasa nekdanje železniške proge Brezovica-Vrhnika v Logu pri Brezovici. Foto: Rok Omahen
Prestolnica Ogrske – Budimpešta. Foto: Rok Omahen
Avstrijska prestolnica Dunaj. Foto: Rok Omahen
Dunajsko osrednje pokopališče. Foto: Rok Omahen
Zagreb. Leta 1895 znotraj ogrskega dela dvojne monarhije. Foto: Rok Omahen
Zagrebški nadškof je odšel na pogovore o spremembah v Cerkvi v Budimpešto. Na fotografiji cerkev sv. Marka v Zagrebu. Foto: Rok Omahen
Ob 600-letnici prenosa Marijine hiše v Loreto so se romarji zbrali na Trsatu nad Reko. Na fotografiji cerkve Gospe Trsatske. Foto: Rok Omahen
S Trsata je romarje pot vodila na Reko, od tam pa s parnikom v Ancono. Foto: Rok Omahen
Torinskemu škofu so grozili z dinamitom. Na fotografiji trg San Carlo v Torinu. Foto: Rok Omahen
Monako – končna postaja za številne nesrečnike, ki so si vzeli življenje, ko so v tamkajšnjih igralnicah izgubili vse imetje. Foto: Rok Omahen
V Krakovu na Poljskem so aretirali tri ponarejevalce srebrnih goldinarjev. V sredini Marijina cerkev v središču mesta. Foto: Rok Omahen
V Münchnu so se voli napili piva. Hrani Muzej Pivovarne Union. Foto: Rok Omahen
Na srbskem sodišču so obravnavali nenavaden dogodek, ki je begal vse vpletene. Na fotografiji Skupščina Srbije v Beogradu. Foto: Rok Omahen

V poplavi raznoraznih novic, ki nam (vam) jih mediji tako vestno podajajo vsakodnevno, pa tudi večkrat na dan, je ogromno takih, ki v ljudeh vzbujajo pretežno negativna čustva. Nič čudnega, bi rekli, saj se vendar na svetu, pa kaj na svetu, že v naši mali Sloveniji, dogajajo razne slabe stvari – od krivic, prevar, težkih osebnih zgodb ter kriminala v takšni ali drugačni obliki …

Koliko pa so se stvari spremenile v zadnjih stodvajsetih letih? Koliko je stoletje tehnoloških čudes vplivalo na našo miselnost? Poglejmo dobro stoletje v preteklost. Naši predniki so živeli v okviru Avstro-Ogrske, evropske velesile, ki se je raztezala od zahoda proti vzhodu od današnje Švice do Ukrajine in od severa proti jugu od Češke do Črne gore.

Pogled na koledar je razkrival, da je 22. marec, pisalo pa se je leto osemnajsto petindevetdeset. Dan ni bil nič posebnega, nasprotno, prav običajen je bil. Dobre tri tedne pozneje pa se je zgodil dogodek, ki se je globoko zapisal v zgodovino in ostal v zavesti ljudi še danes - katastrofalni ljubljanski velikonočni potres. Toda vrnimo se nazaj za tri tedne. Pravijo, da se zgodovina ponavlja. Pa se res? Poglejmo v preteklost, o čem se je poročalo tistega daljnega 22. marca 1895 in sami presodite, če je res tako.

Poplave grozijo
V glavnem mestu Kranjske – Ljubljani so se prebivalci prebudili v hladno petkovo jutro. Temperatura se je gibala okoli treh stopinj pod ničlo in pogled skozi okno je nakazoval, da bo dan lep – z jasnim vremenom. In res. Uvod v prvi spomladanski konec tedna je bil prav prijeten, saj so se dnevne temperature povzpele skoraj do deset stopinj Celzija, pa tudi pihalo ni preveč.

Zima je bila dolga in ni skoparila s snegom, zdaj, ko je pomlad prihajala v deželo, je obstajala bojazen, da bodo reke prestopile bregove. Z Ljubljanskega barja so poročali, da je Ljubljanica že nevarno narasla in vse, kar je reševalo barje pred povodnjijo, so bile mrzle noči, ki so zaustavile pritok dodatne vode. Tudi v Krškem ni bilo nič bolje. V zadnjih dneh je Sava narasla za en meter in ni kazalo, da se bo kmalu umirila. V nekaj deset kilometrov oddaljenem Zagrebu so zjutraj izmerili gladino vode dva metra nad povprečjem "zatorej je magistrat storil vse potrebno, da se prebivalci v okolici zagrebški oskrbe s potrebnimi čolni in bakljami za slučaj povodnji". Zanimiv zapis o visoki gladini reke Kolpe pa so bralci lahko zasledili v časniku Slovenec.

"Kolpa je v zadnjih dneh jako narasla in še vedno narašča in šumi, da jo je daleč slišati. Upamo, da se bomo kmalu znebili neprijetnega belega gosta. Mi sicer ljubimo belo barvo, pa letos smo se je že davno do sitega nagledali. Kaj pravite, gospod urednik, kaj naj počuo letos polhi, netopirji in druge take živalice, ki snega ne morejo videti, ampak rajši celo zimo prespe? Gotovo že komaj čakajo, da bi kmalu smeli zapustiti svoje spalnice in se zopet radovati življenja."

Skrb za ceste
Ostra zima običajno pusti posledice na cestah, ki naj bi jih pristojne službe čim prej odpravile. Tako v Slovencu zasledimo pikro pripombo na račun vzdrževanja cest: "Tudi naš cestni odbor ima to lepo navado, da spi po zimi zimsko spanje. No, kedar se umakne sneg in se posuši voda, ki se sedaj kar v potokih pretaka po naših okrajnih cestah, tedaj se nadejamo, da bo tudi naš cestni odbor prišel na dan ter tandem aliquando [lat. nekega dne, op. a.] nekaj storil za naše ceste. Če mu bo treba metle ali cunje, mu jo radi posodimo G. Prosenik je menda rabil že oboje, kakor nam vedo povedati — poredni ljudje. Tudi to se govori pri nas, da bodo spremenili mestni grb in vanj postavili — metlo in cunjo."

Težava pa je bila tam, kot je običajno – v financah. Poročilo za ljubljansko mestno občino za čas med 17. in 23. marcem je navajalo, da so v tem obdobju za kidanje in razvažanje snega izplačali 452 goldinarjev in 63 krajcarjev oziroma 905 kron in nekaj drobiža povrhu. Dobrih štiristo petdeset goldinarjev pa ni bilo malo denarja. Letna naročnina na časopis je v tistem času znašala okoli petnajst goldinarjev, posamezna številka pa je bila sedem krajcarjev. Pol kilograma kave je stalo okoli petindvajset krajcarjev.

Avstrijski denar
Od leta 1754 je bila uradna valuta habsburške monarhije goldinar (nem. Gulden, madž. forint, lat. florin). Z oblikovanjem avstrijskega cesarstva (leta 1804) se je goldinar obdržal, kot tudi z avstro-ogrsko nagodbo 1867. Prvotno (do leta 1857) se je goldinar delil na 60 krajcarjev (nem. Kreuzer, madž. krajczár) – 1/60), pozneje pa na 100 krajcarjev (1/100). Leta 1892 je goldinar prepustil mesto novi valuti – kroni. Še nekaj let pa so pri zapisu cen uporabljali tako goldinarje kot tudi že nove krone. Avstro-ogrska krona (nem. Krone, madž. korona) je bila v rabi do razpada Avstro-Ogrske, to je do konca prve svetovne vojne. Krona se je delila na 100 vinarjev oz. helerjev (nem. Heller, madž. fillér). Tečaj med goldinarjem in krono je bil 1 goldinar = 2 kroni.


Kaj pa železnice?
Če zima ni prizanesla cestam, pa so vsaj železnice ostale nepoškodovane. Sicer se je v tistih dneh poročalo, da so državne železnice v prejšnjem letu ustvarile manj prihodka kot leto poprej – ravno zaradi vremena, saj se je dostikrat promet ustavil zaradi obilice snega.

Železnica je bila predmet debate tudi v kranjskem deželnem zboru. Poslanec dr. Tavčar je poročal članom železniškega odseka o predlogih glede pospeševanja železnic nižje vrste – lokalnih železnic, ki bi dopolnile še precej nerazvito železniško mrežo. Na odboru so se poslanci tako seznanili s predlogom gradnje belokranjske železnice, ki bi povezovala Novo mesto z Metliko. Poleg financiranja, ki je bila glavna tema, so morali tudi določiti, ali se bo proga gradila ozkotirno ali normalnotirno. Sklenjeno je bilo, da se proga gradi normalnotirno, enako tudi proga med Kranjem in Tržičem. Predlagana je bila tudi gradnja vipavske železnice in železnice med Ljubljano in Vrhniko, ki bi se odcepila od Južne železnice pri Brezovici. Gradnjo tega odseka je pozneje pospešil prav ljubljanski potres, saj so po progi lahko pripeljali gradbeni material za popotresno obnovo mesta. Najzahtevnejši železniški projekt, o katerem so kranjski deželni poslanci razpravljali, pa je bila izgradnja predora pod Karavankami, za kar je bilo potrebno sodelovanje dunajske vlade. "Visoka vlada se pozivlja, da še v teku tega leta zgradbo [zgradijo, op. a.] železnice preko Karavank, ki bi se pri Celovci pričela ter po najugodnejši poti čez Kranjsko in na progi, ki bi najbolje odgovarjala prometu s severnimi deželami, do Trsta speljala, ustavno zagotovi."

"Grozna nesreča na železnici"
Povečan železniški promet pa je bil vzrok tudi večjemu številu železniških nesreč. O hudi nesreči so poročali iz kraja Prinzersdorf, pri St. Pöltnu, dobrih sedemdeset kilometrov zahodno od Dunaja. "Blizu St Poltena je nocoj razpočil kotel lokomotive, ki je peljala osobni vlak z Dunaja v Solnograd [Salzburg, op. a.]. Eksplozija je bila strahovita. Strojevodja, kurilec in jeden kondukter so bili na kosce raztrgani, lokomotiva povsem razdejana, vagoni so bili le neznatno poškodovani." O dveh dogodkih na železnici so poročali tudi iz Rusije. "Grozna nesreča na železnici. V vagonu tretjega razreda osebnega vlaka, ki je vozil v Mlavo [dan. Mława na Poljskem, kraj slabih sto trideset kilometrov severno od Varšave, op. a.] na Ruskem Poljskem se je razletel balon etra, katerega je imel neki potnik pri sebi in ga je po neprevidnosti prinesel preblizu peči. V vagonu je bilo 40 potnikov, 3 so zgoreli, 17 je bilo poškodovanih." Druga novica iz Rusije pa k sreči ni bila tragična. Konec januarja so čez zamrzlo reko Volgo začele voziti železniške lokomotive. Prvi dan se je peljala lokomotiva sama, pozneje pa so začeli voziti redni vlaki s po desetimi tovornimi vagoni.

Nesreča pa ni počivala niti v naših krajih. Na dolenjski železnici med Žalno in Višnjo Goro se je smrtno ponesrečil višnjegorski postajni načelnik. "Nesrečnežu je železniški stroj glavo odtrgal." Iz ljubljanskega južnega kolodvora pa so povzročali o zastoju del na novem vodovodnem omrežju. Razlog pa ni bila kakšna delovna nesreča, temveč odkritje groba iz rimskih časov. Kopanje so takoj zaustavili in o najdbi obvestili vodstvo deželnega muzeja. Sarkofag so ob navzočnosti muzejskega kustosa odkopali, kaj je bilo v njem, pa niso poročali.

O slovenskih bankah
"Svobodno jim je bilo razširiti svoj delokrog na bližnje in daljne okraje; svobodno jim je bilo vpeljati majhne ali velike deleže, majhne ali velike obresti in pri posojevanji posluževati se menic ali zadolžnic ali obojih." Zapis se je nanašal na slovenske posojilnice. Namen ustanavljanja posojilnic je bil omogočiti ljudem dostop do manjših posojil za takšne ali drugačne potrebe, podobno kot banke delujejo (oziroma naj bi delovale) danes. Pri tem pa se morajo upoštevati določena pravila. O upoštevanju pravil, po katerih se danes posoja denar, ne bi razpravljali, pred sto dvajsetimi leti pa takšnih pravil - ali kot so jih sami imenovali "navod za pravilno poslovanje" - ni bilo. "Nemci in Čehi imajo takih knjig vse polno. Štajarski deželni odbor je na pr. lani izdal v nemškem jeziku lep navod, kako se naj snujejo in urejujejo Raiffeisenove posojilnice. A ko ga je pisec teh vrstic [Ivan Lapajne, op. a.] naprosil, da bi izdal tudi v slovenskem jeziku, dobil je odgovor: 'nix bindisch' t.j. ni mu ustregel. 'Zveza slov. posojilnic' bi bila pripravljena založiti tako knjigo, toda ne dostaje jej sredstev, ker im s perijodičnim nadzorovanjem slov. posojilnic in izdajanjem 'letopisa' veliko stroškov. Pisec teh vrstic se je radi tega obrnil s prošnjo do deželnega zbora kranjskega za denarno podporo v ta namen."

Cerkev proti civilnem zakonu
Medtem ko je bila politika neenotna glede volilne reforme in nekaterih drugih odprtih vprašanj, je Katoliška cerkev pozorno spremljala razmere na Ogrskem, kjer so se obetale spremembe na področju sklepanja zakonov. "Pri predlogi o civilnem zakonu je vlada imela tako srečo. Le z neznatno večino je bila zmagala v generalni debati, a v podrobni razpravi in po tretjem branju, kjer bi bila vztrajna opozicija morda le podrla vlado, je pa vlada dobivala mnogo večjo večino, ker so mnogi konservativci se že odpeljali na svoje gradove [člani gosposke zbornice so bili od cesarja oziroma ogrskega kralja neposredno imenovani predstavniki visokega plemstva, op. a.]. Še manj upanja pa ima vlada z zakonom o ravnopravnosti Židov." Judje so bili na Ogrskem sicer priznani od leta 1867, njihova vera pa je bila izenačena z drugimi priznanimi verami šele v letu 1895. Pred sprejetjem tega zakona tako ni bilo mogoče, da bi se poročila pripadnika dveh različnih ver - judovske in katoliške. Lahko pa so se poročali med seboj katoličani in protestanti.

Uvedbo civilnega zakona je Cerkev videla kot vmešavanje v njene notranje zadeve. Napovedane spremembe niso povzročile razburjenja zgolj med madžarskim katoliškim prebivalstvom in duhovščino, temveč so segle prav do cerkvenih vrhov. "Papež [Leon XIII., op. a.] je v konzistoriju izrekel svoje obžalovanje, da se vzlic vsemu upiranju škofov in katoliškega ljudstva na Ogerskem le uvede civilni zakon. V tej svoji izjavi izraža željo, da bi tisti, ki imajo moč v rokah, spoznali, kako škodljivo in nepravično je, katolikom usiljevati zakon v obliki, kakor ga je cerkev že stokrat obsodila. Država ima pač pravico urejati državljanske zadeve zakona, a o zakonu samem pa ima odločevati samo cerkev." Medtem pa je v hrvaških deželah, ki so upravno spadale pod Ogrsko, potekala burna razprava, ali naj hrvaški škofje hodijo v Budimpešto na glasovanje o cerkvenih zadevah ali ne. Del škofov in tudi politikov je temu nasprotoval, saj naj bi šlo za madžarske zadeve, ki se njih ne tičejo, nasprotno pa sta v Budimpešto odšla tako zagrebški nadškof kot tudi ban.

Na Kranjskem so bili odzivi mešani. Liberalni časnik Slovenski narod je spremembo zakona pozdravljal, katoliški Slovenec pa jasno nasprotoval. Katoliški cerkveni list Zgodnja Danica je bralcem prinašal sporočilo ljubljanskega knezoškofa in poznejšega kardinala Jakoba Missie, ki je vernikom natančno razložil zakrament svetega zakona.

Medtem ko se je vrh Cerkve ukvarjal z visoko politiko, se je preprosto verno ljudstvo pripravljalo na šeststoletnico prenosa Marijine hiše v Loreto. Po legendi so angeli odnesli hišo device Marije iz Nazareta na Trsat nad Reko, od tam pa v kraj Loreto v Italiji. "Gotovo mnogi želijo enkrat saj v življenji božjepotovati na ta sveti kraj, ki ni daleč odnas. V pospeh tega romanja osnoval se je na Tersatu odbor za romanje s Tersata v Loret. Odločen je 10. dan majnika in odbor najel je v ta namen velik parobrod za 400 in več božjepotnikov. Veršilo se bode tako-le: Dne 7. majnika popoldne še predno bode ura dve odbila bodo potniki zbrani v cerkvi na Tersatu, odpele se bodo lavretanske litanije in po blagoslovu spresv. Rešnjim Telesom pojdejo v procesiji na Reko, da se nasnujejo na parobrod. Okoli štirih odplove parobrod proti Jakinu (Ankoni), kamor prijadra okoli štirih zjutraj, 8. maja. Na kolodvoru bode že pripravljen poseben vlak, ki popeljebožjepotnike v Loret. S kolodvora v Loretupojdejo v procesiji k stoljni cerkvi v Loretu, v kteri se nahaja Marijina hišica." Najcenejše plačilo za vožnjo v tretjem razredu je znašalo šest goldinarjev, za drugi razred osem in za vožnjo v prvem razredu deset goldinarjev.

V svojevrstni zadregi pa se je znašel nadškof v Torinu. Prejel je namreč pismo nekega zidarja, ki je zagrozil, "da bode z dinamitom razstrelil mu palačo, ako mu ne pošlje denarja". Nadškof se groženj ni ustrašil in je naznanil zidarja oblastem, ki so ga zaprle.

"Da se le znebi sedanje soproge"
Da je zakonski jarem lahko včasih naporen, ni ravno skrivnost. Načinov, kako se rešiti teh spon, pa je več. Iz ogrskega dela monarhije so poročali o enem izmed njih. "V kratkem se je ločil neki aristokratski zakon na Ogerskem, ki se je sklenil še le pred tremi leti. Grof Samuel Gyulai, veleposestnik na Ogerskem, v Avstriji in Italiji in član ogrske gospodske zbornice se je pred tremi leti seznanil na Dunaji z baronico Vecsey in se poročil ž njo, dasi so mu branili sorodniki. Baronica Vecsey je bila sicer iz stare ogerske plemenite rodbine, a se je bila posvetila gledališču in so zatorej mislili Gyulaijevi sorodniki, da ni primerna nevesta ogerskega magnata. Sedaj se je grof svoje žene naveličal in je sklenil se od nje ločiti. Gyulaijeva rodbina velja za dobro katoliško, a Samuel Gyulai je pa vendar prestopil v protestantstvo, da se le znebi sedanje soproge."

"Ljubezniv soprog"
"V Pistoji na Laškem [približno trideset kilometrov severozahodno od Firenc, op. a.] je policija zoprla ondotnega zelo uglednega zdravnika dr. Landija, ker svoji ženi, ko je ležala votroški postelji, več dni ni dal ničesar jesti, da je [od]gladu umrla. Nesrečna žena, rojena grofica Nerozzi, je z svojim imetjem omogočila Landiju, da je postal zdravnik. Kmalu po poroki pa je mož začel ž njo brutalno ravnati. Prebivalstvo je bilo tako razburjeno, da je hotelo Landija pobiti; orožniki so ga morali braniti z bodali."

"Božja sodba"
"V Njezinu na južnem Ruskem velike, cele tolpe volkov preganjajo ljudi in so jih že mnogo pokončale. Pred nekimi dnevi se je dervila tolpa volkov za sanmi, v kterih je bil kmet z ženo in enim otročičem. Videč, da uiti ne morejo, možu pride grozovita misel, da bode vergel detka volkovom ter dobil s tem priliko, da z ženo ubeži volkovom. Žena pa se je tega na vso moč branila. Nato ta človeška zver verže s sanivca soprogo in njenega otroka, ter dirja naprej. Toda volkovi so vedno imeli oči vperte le samo na sani in niso spazili oseb, ki ste padli iz njih. Dohiteli so sani in raztergali kmeta in konje, ko pa se je ženi in dečku posrečilo oteti se."

Ni dobro razjeziti ženske
"Dr. Kreissing se je seznanil s pekovsko vdovo Marijo Oelmann v Perchtolsdorfu [manjši kraj, dobrih deset kilometrov južno od Dunaja, op. a.], katera je po svojem možu podedovala 50 000 gld. Zaročila sta se. Kupila je tamošnjo Kneippovo kopališče in dr. Kreissinga naredila za sodruga pri tem podjetji, dasi on ni ničesar uložil. Doktor pa ni ničesa hotel slišati o poroki in je te dni jej naravnost povedal, da je nikdar ne vzame. Njo je to vjezilo in je hotela z revolverjem ustreliti nanj. On jo je prijel za roko in strel je zadel steno. Vdovo so zaprli."

"V kaki drugi državi bi vlada odstopila"
Spremembe volilne zakonodaje so dunajskim politikom povzročile marsikateri sivi las. Volilna pravica je bila v tem času omejena samo na moške, pa še to z volilnim cenzusom, ki je bil vezan na višino plačanih davkov. Po novem predlogu zakona bi volilna pravica ostala enako omejena na moške, bi pa se znižala višina davka, ki je bila potrebna za dosego volilne pravice. Časniki, pa naj so bili liberalni ali klerikalni, so bili kritični do vlade in poslancev, ki se niso znali dogovoriti o stvareh in so prelagali odgovornost na druge.

"V kaki drugi državi bi vlada odstopila, ko bi videla, da prevzeti nalogi ni kos, kar je tukaj bilo jasno; a pri nas je pa vso butaro izvalila na parlament, ali odsek njegov. Ta se je ravno tako posvetoval in stvar naposled izročil pododseku."

"Nesrečna strankarska politika nas izjeda"
Iz hrvaških dežel se je poročalo: "Od vseh postav, ki so v tem zasedanju sprejete, je za gmotno stanje naroda najvredneja postava o urejevanju hudournikov, katerih imamo le preveč po vsej zemlji, posebno v Primorju. Žalibog le preredka je skrb naših zakonodajalcev za taka vprašanja, katerih je pri nas v obilju. Kdaj pride na red postava o osuševanji naših močvirjev? To vprašanje trka že zdavnaj na naša vrata, ali nima ga poslanca, ki bi se ga lotil. Nesrečna strankarska politika nas izjeda, narod pa, kateremu bi morali pomoči v prvem redu, gmotno propada. Kaj pomaga našemu narodu, da so naši poslanci pomagali v najnovejšem času rešiti iz zadrege ministerstvo Banfy-jevo [Dezső Bánffy je bil madžarski predsednik vlade, op. a.], ki od tega nima nobene koristi, pa je bode imel še manje, če se bode delovanje naših poslancev nadaljevalo v duhu današnje politike. So li interpelacije, ki so se čule v našem saboru v zadnjih sednicah, tako malo važne za dokaz, kako siromašno in bedno živi naš narod. Interpelant vpraša namreč vlado, kaj je storila za narod v gorskih krajih, kjer je vsled dolgotrajne in hude zime nastala lakota, in da se narodu ne izroči celo tisti denar, ki je zanj namenjen za čiščenje cest od snega. Žalostna je naša uprava, da vlada ni vedela nič o teh bedah, dokler ni slišala te interpelacije. A koliko škode je letos naredil zajec po sadnih vrtovih in na novo nasajenih vinogradih? Od vseh stranij se javljajo tožbe ter zahtevajo premembo lovske postave, a da se na to niti ne misli, je prav verjetno, kajti uradni list brani zajca kot koristno žival, seveda za zabavo velikašem. Taka vprašanja razpravljati v saboru bilo bi koristneje, nego pa razprave politične. Ali kaj se hoče, ko morajo tudi take priti na dnevni red! In ravno v zadnji sednici bila je za sklep taka nepotrebna razprava."

Tatinski župan
V Brežah (današnji Friesach na avstrijskem Koroškem) so prebivalci praktično čez noč ostali brez župana. Župan dr. Jobst, ki je bil obenem tudi koroški deželni poslanec, je bil že nekaj dni pogrešan. Vzrok za njegovo izginotje je bila zanj sila neprijetna ugotovitev, da je poneveril nad dvajset tisoč občinskih goldinarjev. Kje se je lopov skrival, časniki niso poročali.

Orožniki pa so bili pri lovljenju "manjših rib" precej uspešnejši. V Kamniku so aretirali tri osebe, ki so izdajale ponarejene srebrne goldinarje, v Mengšu pa je neznanec "izdal dva jednaka srebrna goldinarja". O treh aretiranih zlikovcih so poročali tudi iz Krakova (danes na Poljskem, takrat pa v okviru Avstro-Ogrske). Policija je priprla nekega ključarja, njegovo mater in ljubico, ker so delali in razpečevali ponarejene srebrne goldinarje.

"Da je na Ogerskem marsikaj posebnega je že znano. Te dni se je razkrilo, kako se čudno upravlja ubožni zaklad v Budimpešti. Neki skrbnik je že več let dajal podporo iz ubožne blagajnice svoji ženi, nekemu premožnemu špecerijskemu prodajalcu, premožnemu stavbnemu podjetniku, ki je ravnokar dodelal trinadstropno visoko hišo in nekemu posestniku bordelišča."


"Skrb" za delavce
Zadovoljen in pošteno plačan delavec je ključ za uspeh v vsakem podjetju. Neprijetno pa postane, kadar je lastnikom pomemben le lastni zaslužek in jih za delavce kaj malo briga. S podobnim so se srečali tudi zaposleni v tovarni žice in žebljev, ki je napovedala svojim delavcem, "da jim bo od prvega aprila t. l. naprej znižalaplačo, in sicer v toliko, da bi bil vsak akordnidelavec prikrajšan za kakih 50 gld. na leto. Komur so znane razmere glede dela v tej tovarni, mora si pač misliti `ubogi ljudje, ki morate delati v takih razmerah´. Delavci vsi vmazani, dihajo celi dan železni prah, ki je tako škodljiv človeškemu zdravju. Zato pa menda tudi ni le jednega, ki dela v teh prostorih, da bi imel zdravo barvo. Poleg vsega tega so pa dotični delavci vže dosedaj komaj izhajali za največje potrebščine. Če se jim bo pa plača, ki že sedaj ni, Bog ve kako dobra, znižala, potem jim bo nemogoče izhajati. Delavec mora v Ljubljani vse kupiti, celo vodo, plačevati draga stanovanja. Ta korak je obžalovati tembolj, ker vzrok znižanju zaslužka akordnim delavcem nikakor ni slab promet, in imajo tvorniški delavci lahko dostojen zaslužek, ne da bi lastniku odšel primeren dobiček."

Koliko ljudi si je vzelo življenje prav zaradi težkih finančnih razmer, je nemogoče vedeti. O skorajšnji tragediji so poročali iz Dunaja, kjer je ločena mati treh otrok nameravala "zaradi revščine poklati svoje tri otroke", stare enajst, devet in tri leta. Neka soseda je uspela umor preprečiti. Iz Monte Carla pa so poročali o več samomorih nesrečnikov, ki so v tamkajšnjih igralnicah izgubili vse svoje premoženje. Eden se je v Nici vrgel pod vlak, drugi pa je zgorel v svoji hotelski sobi. Požar je bil splet okoliščin, saj se je pokojni ustrelil z revolverjem in ob padcu na tla podrl svečo, ki je padla na posteljo in zanetila ogenj.

"Vsakemu klavcu dobre ime vzame"
Slikovitost orisovanja dogodkov v takratnih časopisih in občasna pikrost v komentarjih je bila na zavidljivem nivoju. Natančnost opisovanja predvsem nesrečnih dogodkov je znala biti celo nekoliko preveč nazorna.

"24. svečana so napravili ples nekje na Goriškem; konec je bil, da so se tepli; tudi z nožmi, se mercvarili ter so vsi vdeleženci več ali manj obtolčeni in oškernevzani, nekteri bodo še dolgo v postelji delali pokoro. — Molče o drugem za zdaj bodi opomnjeno samo to: da z nožem se boriti, klati, sekati itd. ta ostudnost, s tujega na Slovensko sčasoma zanesena, je tako odurna, tako gerda, tako pošastno nesramna, da vsakemu takemu klavcu dobro ime vzame in zapravi, kajti lahko se reče: ta človek je že ljudi mesaril! Ljudoklavec je gerši od pesoglava. Vplivni mladeniči in možje, ako hočete kaj moškega storiti, dajte si med seboj čversto besedo: da nikoli nobeden ne bode noža rabil zoper nasprotnika, akotudi bi se dva ali njih več sporeklo med seboj Ako vidite, da kteri z nožem žuga šari in kovari pustite ga. — le proč od njega. — delj ko morete! Taki ničeden človek. — to je zver. Fej ga bodi!"

In za konec še izbor najbolj nenavadnih dogodkov

Policijska straža v ječi
Saj ni res, pa je, bi lahko rekli za naslednji dogodek. V nekem kraju so policisti pripeljali pijanca v ječo. Pijanec se je, po poročanju časopisa, temu močno upiral, zato so potrebovali kar štiri policiste, da so ga vrgli v ječo. Pri tem pa so se vrata na "do sedaj še nepojasnjen način" zaprla in namesto enega jetnika jih je bilo v celici pet. Časnik je še poročal, da so policisti le s težavo nekoga priklicali, da jim je odprl.

Pijani voli
"V Monakovem [München, op. a.] so iz neke pivovarne voli peljali pivo na železniško postajo. Nekaj časa so se opotekovali, potem so se pa začeli valjati po cesti in jih ni bilo moči spravit po konci. Pozvani živinozdravnik je konstatoval, da volom ni nič druzega, kot da so — pijani. Dognalo se je, da so voli na dvorišču pivovarne stali dlje časa poleg odprtega soda piva, iz katerega so pili in se opili."

Mačka pojedla nos
"V Slovenskih goricah so ponoči pustili domači ljudje nekaj časa na mrtvaškem odru ležečo Marijo M. samo v sobi. Med tem se je spravila mačka nad mrtvo in jej [ji, op. a.] odjedla nos."

Deček vstal od mrtvih
"Jako čuden dogodek razpravlja sedaj srbsko sodišče. Nekemu makedonskemu trgovcu, ki že več let živi v Belemgradu [Beogradu, op. a.] je pred šestimi leti umrl šestletni sin. Zdravnik je potrdil, da je mrtev in pokopali so ga. Trgovec je dal sinu dva dinarja v grob, ker je navada. Grobar je odkopal po noči grob, da ukrade ta denar, a deček vstane živ. Grobar je to naznanil zdravniku, ki je dal mrtvaški list. Ta je zapovedal grobarju naj moči, ukazal dečka k sebi pripeljati in odposlal ga je k neki ženski v Arangjelovac [mesto dobrih sedemdeset kilometrov južno od Beograda, op. a.], kjer je deček ostal. Spominjal se je pa deček svojega očeta. Te dni je ušel svoji rejnici in prišel v Belgrad in poiskal svojega očeta, ki ga je takoj spoznal po nekem znamenji in ker mu je jako podoben. Stvar se je naznanila sodišču. Odkopali so grob, a v njem so našli dečkovo okostnico. Sodišče pa vzlic temu nadaljuje preiskavo. Po vsem mestu se govori o tem čudnem dogodku."

Žrtev spovedne molčečnosti
"Pred 5 leti so vsi liberalni listi na dolgo in široko poročali, da je kat. duhovnik Domoulin, nadškofije Aix na Francoskem umoril in oropal bogato gospo. Nesrečneža je porotno sodišče obsodilo v dosmrtno ječo, katero bi naj bil prestal v Novi Kaledoniji. Domoulin je bil žrtva spovedne molčečnosti. Jedna sama besedica bi ga bila lahko oprostila — toda molčal je, kar je pri spovedi slišal. Pred kratkim je umrl pravi morilec, kateri ni bil nihče drugi nego njegov cerkvenik. Morilec je na smrtni postelji pred 4 pričami obstal, da je gospo umoril in da je na dan umora šel k svojemu župniku k spovedi, da ta ni mogel pričati zoper njega. Več kakor tri leta je blagi duhovnik prenašal muke v ječi in strašno sramoto, da ga je svet imel za morilca. — Sedaj je prost in sodišče je očitno razglasilo njegovo nedolžnost."

Čisto za konec pa še tehnološki pogled v prihodnost. V Franciji so se ukvarjali o uporabi zemljine energije za industrijske namene. "Neki francoski inžener se sedaj bavi s tem, kako bi se dala porabiti zemljina toplota za gonenje strojev. Po sedanji dovršeni tehniki bi se dalo izvrtati jako globoke luknje v zemljo, iz katere bi gorkota prihajala na površje."

Toliko za zdaj. Še več zanimivih časopisnih zapisov pa najdete na spletni strani Digitalne knjižnice Slovenije, kjer sta med drugim dostopna tudi časopisa Slovenec in Slovenski narod.