Razglednice preteklosti
Naslovnica knjige Balkansko-Turška vojna. Knjiga je izšla leta 1913 in opisuje boje s Turki v prvi balkanski vojni.
Naslovnica knjige Balkansko-Turška vojna. Knjiga je izšla leta 1913 in opisuje boje s Turki v prvi balkanski vojni. Foto: Arhiv Andrej Mrak.
Grafikon prikazuje število prebivalstva posameznih držav. Črna Gora je imela vsega četrt milijona prebivalcev, Grčija slabega 2,7 milijona, Srbija 3 milijone, Bolgarov je bilo 4,3 milijone, Turkov pa 26 milijonov, od tega jih je v evropskem delu imperija živelo 6 milijonov (največ, 3,5 milijona, je bilo pravoslavcev in 2,3 milijona muslimanov).
Grafikon prikazuje število prebivalstva posameznih držav. Črna Gora je imela vsega četrt milijona prebivalcev, Grčija slabega 2,7 milijona, Srbija 3 milijone, Bolgarov je bilo 4,3 milijone, Turkov pa 26 milijonov, od tega jih je v evropskem delu imperija živelo 6 milijonov (največ, 3,5 milijona, je bilo pravoslavcev in 2,3 milijona muslimanov). Foto: RTV SLO
Balkanska vojna
Grafikon prikazuje število vojakov, ki so bili v začetku mobilizirani po posameznih državah. Podatki o velikosti vojska so različni in se spreminjajo med vojno. Pri vojski Osmanskega cesarstva je upoštevano le dejansko število mobiliziranih vojakov – okoli 340.000. Za mobilizacijo je bilo predvidenih okoli 650.000 vojakov, vendar mobilizacija ni bila popolna. Bistveno večje število enot so imeli Turki na voljo v Mali Aziji, vendar jih niso mogli prepeljati v Evropo zaradi učinkovite blokade grške mornarice. Foto: RTV SLO
       Demonstracije za vojsko v Belgradu: Dne 7. t. m. so bile v Belgradu velikanske demonstracije za vojsko. Princu Juriju so priredili velikanske demonstracije, Jurij je demonstrante nagovoril: 'Evropi dokažemo, da orožja prej ne odložimo, dokler naših bratov turškega jarma ne rešimo. Živela Srbija! Živela vojska!'       
 Slovenec, 9. oktober 1912
       Črnogorska vojska: Novi črnogorski brambni zakon določa, da je vsak moški od 18. do 67. leta dolžan vstopiti v vojsko. Prvi poziv obsega moške od 20. do 52. leta, drugi one, ki so 18 in 19 let stari in tretji one od 53. do 67. leta.       
 Slovenski narod, 9. oktober 1912
       Bolgarsko: Iz Bukarešte prihaja še nepotrjena vest, da so v mestu Tutrakanu Bolgari napadli ondotne Turke ter jih poklali. Demolirali so tudi njihove hiše.       
 Slovenski narod, 9. oktober 1912
Časnik Slovenec je 9. oktobra 1912 na naslovnici z veliki črkami poročal: »Na Balkanu je vojska!« Foto: Arhiv NUK.
Časnik Slovenec je 9. oktobra 1912 na naslovnici z veliki črkami poročal: 'Na Balkanu je vojska!' Foto: Arhiv NUK.
       Samomor zaradi vojne: V Belgradu se je ustrelil inženirski major Nikola Keserić vsled žalosti, ker mu starost ne dopušča, da bi šel s srbsko vojsko na Kosovo. Keserić je bil rojen v Karlovcih leta 1844 ter je kot slušatelj filozofije v Zagrebu leta 1867 stopil v srbsko vojsko in bil pozneje večkrat odlikovan za vojne zasluge.       
 Slovenec 9. oktober 1912
       Zmaga krščanskega orožja na Balkanu: Odločivne bitke na balkanskem polotoku se že bijejo. Bulgari zmagujejo, Grki zmagujejo. Komaj je začetek vojske in Turek je že pobit. Stalo bo še nekaj dela, da ga popolnoma potolčejo, potolkli pa ga bodo.       
 Slovenec, 26. oktobra 1912
Carigrad 1906. Fotografija Frana Vesela.
Carigrad 1906. Fotografija Frana Vesela. Foto: Arhiv NUK
Prihod zmagoslavne srbske vojske v Bitolo, v južni Makedoniji.
Prihod zmagoslavne srbske vojske v Bitolo v južni Makedoniji. Foto: Arhiv Andrej Mrak.
Mesto Ohrid v Makedoniji ob Ohridskem jezeru.
Mesto Ohrid v Makedoniji ob Ohridskem jezeru. Foto: Rok Omahen
Kip srbskega kralja Petra I. Karađorđevića (1844 – 1921) v Nikšiću, v Črni Gori.
Kip srbskega kralja Petra I. Karađorđevića (1844–1921) v Nikšiću v Črni gori. Foto: Rok Omahen
Spomenik črnogorskemu kralju Nikoli I. Petroviću Njegošu (1841 – 1921) v Nikšiću, v Črni Gori.
Spomenik črnogorskemu kralju Nikoli I. Petroviću Njegošu (1841–1921) v Nikšiću v Črni gori. Foto: Rok Omahen
Razglednica izdana ob 100-letnici albanske neodvisnosti. V sredini prvi albanski premier Ismail Qemali.
Razglednica, izdana ob 100-letnici albanske neodvisnosti. V sredini prvi albanski premier Ismail Qemali. Foto: Arhiv avtorja
Prestolnica Albanije Tirana. Na sliki Skenderbegov trg v centru mesta, desno Nacionalni zgodovinski muzej Albanije.
Prestolnica Albanije Tirana. Na sliki Skenderbegov trg v središču mesta, desno Nacionalni zgodovinski muzej Albanije. Foto: Rok Omahen
Nakladanje kruha za bolgarsko vojsko. Slovenski ilustrovani Tednik.
Nakladanje kruha za bolgarsko vojsko. Slovenski ilustrovani tednik. Foto: Arhiv Andreja Mraka.
Bolgarski zrakoplov nad Odrinom. Objavil Slovenski Ilustrovani Tednnik.
Bolgarski zrakoplov nad Odrinom. Objavil Slovenski ilustrovani tednik. Foto: Arhiv Andreja Mraka
Zaplenjeno orožje po bitki pri Bitoli. Objavil Slovenski Ilustrovani Tednik.
Zaplenjeno orožje po bitki pri Bitoli. Objavil Slovenski ilustrovani tednik. Foto: Arhiv Andreja Mraka.
Bitka pri Čataldži: Turki se umikajo iz utrdbe za mostom. Objavil Slovenski Ilustrovani Tednik.
Bitka pri Čataldži: Turki se umikajo iz utrdbe za mostom. Objavil Slovenski ilustrovani tednik. Foto: Arhiv Andreja Mraka.
Skladišče orožja v stari bitzantinski cerkvi sv. Irene v Carigradu. Objavil Slovenski Ilustrovani Tednik.
Skladišče orožja v stari bizantinski cerkvi sv. Irene v Carigradu. Objavil Slovenski ilustrovani tednik. Foto: Arhiv Andreja Mraka
Skica bojišč na Balkanu, ki jo je objavil Slovenski Ilustrovani Tednik.
Skica bojišč na Balkanu, ki jo je objavil Slovenski ilustrovani tednik. Foto: Arhiv Andreja Mraka
VIDEO: Tako kot danes tudi v času nekdanje Jugoslavije obdobje balkanskih vojn (1912- 1913) ni bilo v ospredju. V prejšnjem režimu je bil poudarek na narodnoosvobodilnem boju in obletnicah, povezanih z drugo svetovno vojno, danes pa so aktualne spet druge teme. Naključje je hotelo, da je bolgarska vladna delegacija obiskala Slovenijo 8. oktobra 1962, natanko 50 let od začetka prve balkanske vojne. Bolgarsko delegacijo je vodil Živo Živkov, namestnik predsednika ministrskega sveta Bolgarije, sprejel pa ga je Jože Vilfan, podpredsednik Izvršnega sveta Slovenije. Kratek posnetek s tega srečanja je bil objavljen v TV Obzorniku istega dne. Posnetek je brez tona in si ga lahko ogledate spodaj:
VIDEO
Obisk bolgarske delegacije

Dodaj v

Ob 100-letnici konca druge balkanske vojne (1. del)

Kakšne razmere so pripeljale do vojne?
25. avgust 2013 ob 12:25,
zadnji poseg: 25. avgust 2013 ob 14:48
Ljubljana - MMC RTV SLO

Letos mineva 100 let od konca druge balkanske vojne, v kateri so se Srbija, Črna gora in Grčija borile proti nekdanji zaveznici Bolgariji.

Balkanski vojni 1912–1913 predstavljata uvod v krvavo stoletje spopadov na Balkanskem polotoku, ki se je nadaljevalo že leto dni po koncu druge balkanske vojne z izbruhom prve svetovne vojne, po atentatu na avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevu; prek druge svetovne vojne, v kateri je bilo območje močno prizadeto, pa vse do razpada Jugoslavije in posledičnih vojn v letih 1991 in 1995 in navsezadnje do vojne na Kosovu leta 1999 ter spopadov v severozahodni Makedoniji v letu 2001.

Razmere na Balkanskem polotoku pred izbruhom prve balkanske vojne
Območje Balkanskega polotoka je bilo dolga stoletja pod oblastjo Osmanskega cesarstva. Turška premoč se je začela rahljati po porazih v rusko-turških vojnah v letih 1877 in 1878. Tistega leta je bil sklenjen mir v carigrajskem predmestju San Stefanu (današnji Yesilköy), na katerem je morala Osmanska država priznati neodvisnost Črne gore, razširitev Srbije na jug do mesta Vranje, neodvisnost Romunije in vzpostavitev Velike Bolgarije, ki je obsegala območja od Donave do Egejskega morja in od Črnega morja preko Makedonije do albanskih gora. Avstro-Ogrska je dobila mandat za upravljanje Bosne in Hercegovine ter pravico do namestitve vojaških posadk v Novopazarskem sandžaku (sandžak je bila manjša upravna enota v Osmanskem cesarstvu, več sandžakov je sestavljalo provinco – vilajet). Druga večja konferenca v letu 1878, na kateri se je odločalo o usodi Balkana, je bil Berlinski kongres. Kongres je bil sklican zaradi želje Velike Britanije in Avstrije po reviziji sanstefanškega miru, s katerim so prekrižali načrte Rusom, da bi prek Velike Bolgarije, prišli do obal Jadranskega morja. Velesile so zato dovolile Turkom obdržati Makedonijo, Albanijo ter Kosovo in Metohijo. Zmanjšan je bil obseg Bolgarije in Črne gore.
Balkanske države so na predvečer prve balkanske vojne sklenile več pogodb o medsebojnem sodelovanju in pomoči. Tako je bil spomladi 1912 v Beogradu podpisan protokol o sodelovanju Srbije in Bolgarije. Sporazumu se je pozneje pridružila Grčija, ki je predvsem s svojo močno mornarico odigrala ključno vlogo pri uspehih balkanskih zaveznic med vojno.

Razpoloženje za vojno je bilo med balkanskimi narodi dobro, še več, navdušeno so pozdravljali njen začetek, saj so pričakovali konec poltisočletne turške prevlade na tem območju. Na drugi strani navdušenja pri Turkih ni bilo. Od leta 1911 so bili Turki namreč zaposleni z vojno z Italijo, pa tudi nedavni porazi v Jemnu in Severni Afriki niso povzročali pretiranega navdušenja nad novimi boji.

Odzivi na Slovenskem
V letu 1912 smo bili Slovenci znotraj Avstro-Ogrske monarhije razdrobljeni med avstrijske dedne dežele (Kranjska, Koroška, Štajerska), pa tudi v Istri in Prekmurju se je našel slovenski živelj. Boj Bolgarije, Srbije in Črne Gore izpod turškega jarma je bil sprejet z odobravanjem, saj je bil namenjen osvoboditvi izpod turškega jarma tistih dežel, ki so bile še pod sultanovo oblastjo.

Ozemeljsko zaokrožene (vsaj delno) avtonomne enote, kot so jo dosegli Madžari z nagodbo leta 1867, Slovenci nismo imeli. Pretirano bi bilo trditi, da so takratni slovenski politični veljaki pričakovali združitev z južnoslovanskimi narodi, predvsem s Srbijo, kar se je sicer zgodilo nekoliko pozneje, po prvi svetovni vojni. Obstajali so načrti preureditve dvojne monarhije v trojno – t. i. trialistični koncept, po katerem bi se v monarhiji živeči Južni Slovani združili v eno upravno enoto, ki bi bila enakovredna avstrijskemu in ogrskemu delu države. Ti načrti so bili predstavljeni dunajskemu dvoru z Majniško deklaracijo leta 1917. Željo po preoblikovanju dualistične monarhije v trialistično (iz treh enakovrednih delov) je predstavil Jugoslovanski klub (slovenski, hrvaški in srbski poslanci Dunajskega državnega zbora) v t. i. Majniški deklaraciji (v maju 1917). Cesar Karel I. je temu sprva nasprotoval, šele v letu 1918 je pokazal pripravljenost na spremembe v smeri trializma, vendar takrat je bilo že prepozno – jugoslovanski narodi so se odločili za svojo državo. 29. oktobra 1918 je tako nastala Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki je obsegala slovenske dežele (brez dela Primorske, ki je pripadel Italiji), Hrvaško s Slavonijo, Dalmacijo z Bokokotorskim zalivom, Bosno in Hercegovino ter Vojvodino. Država SHS ni bila mednarodno priznana država in ni bila na strani zmagovalcev I. svetovne vojne, zato je obstajala bojazen, da si bodo zmagovalke vojne (predvsem Italija) poskušale prilastiti njeno ozemlje. S tem v mislih se je Država SHS povezala s Kraljevino Srbijo, ki je bila na strani zmagovalk. 1. decembra 1918 je sledila združitev Kraljevine Srbije (v novembru se je že združila s Kraljevino Črno goro) in Države Slovencev, Hrvatov in Srbov v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS).

Prva balkanska vojna je imela v osnovi osvobodilni značaj – osvoboditev krščanskega prebivalstva, ki je bilo dolga stoletja pod Turki, pa tudi okrepitev ter ozemeljsko razširitev sodelujočih držav. Predvsem želja po ekspanziji državnega ozemlja je bila glavni krivec za izbruh druge balkanske vojne, v kateri so se nekdanje zaveznice iz prve vojne sprle. Jabolko spora je bila Makedonija, ki so jo želeli tako Bolgari kot Grki in tudi Srbi. Nobena od teh treh držav ni priznavala Makedoncem pravice do lastne države, saj jih niso imeli za samostojen narod. Tako Bolgari kot Srbi so imeli Makedonijo za svoje ozemlje, utemeljujoč pri Srbih na srednjeveškem cesarstvu Dušana Silnega (14. stoletje) ter pri Bolgarih na cesarstvu Simeona I. iz 9. stoletja. Obe srednjeveški državi sta obsegali bistveno večje ozemlje, kot so ga Srbi ali Bolgari kadar koli pozneje spet zasedli.

Slovensko časopisje tistega časa je bilo v glavnem naklonjeno boju krščanskih narodov proti osmanskim Turkom. V obeh glavnih časopisih, katoliškem Slovencu in liberalnem Slovenskem narodu, zasledimo prispevke, ki pozdravljajo uspehe bratskih slovanskih narodov. V svojem pisanju je bil katoliški Slovenec še nekoliko bolj oster, saj je odkrito žugal avstrijskim oblastem glede odnosa Avstro-Ogrske do vojne, pa tudi do odnosa nasproti manjšinskim narodom v lastni državi. Nekoliko manj navdušeni nad poročanjem Slovenca so bili vodilni slovenski politiki, saj jim je časnikovo odkrito kritiziranje monarhije povzročalo preglavice v odnosu do nemških oblastnikov.

Časnik Slovenec je 26. oktobra 1912, dobra dva tedna po začetku vojne, na naslovnici objavil prispevek z naslovom "Tlačeni zmagovalcem" v katerem med drugim zasledimo precej ostro kritiko režima:

"Ves slovanski svet plamti te dni od navdušenja za osvobodilni boj balkanskih bratov, ki hočejo streti okove turškega gospostva. Kar mora moderna Evropa v tem zgodovinskem momentu najbolj občudovati, je idealizem, s katerim gredo male države za svojo pravico v boj proti močnemu sovražniku in proti volji vseh velesil in diplomatov. Kaj jim mar vsi oziri, ko gre za svobodo, za možnost nadaljnjega kulturnega in gospodarskega razvoja? Kaj pa mi Slovenci in Hrvati v avstro-ogrski monarhiji? Z narodi na Balkanu nas veže kri, sorodstvo jezika, krščanska kultura. Veže nas pa tudi sorodna zgodovina, veže nas enaka usoda. Ali je sploh mogoče, da nas ne bi do dna srca pretresla borba Črnogorcev, Srbov in Bolgarov za njihove velike cilje, za veliko in svobodno Bolgarijo in Srbijo, ko tudi nas tlačijo že stoletja k tlom naši narodni sovražniki, ki imajo še danes premoč in odločilno besedo v monarhiji!« […] »Kaj govorimo o upravi v kosovskem, monastirskem in solunskem vilajetu! Mi imamo vilajet na Slovenskem, koroški vilajet, kjer človek ne sme niti železniške karte, ki jo drago plača, v maternem jeziku zahtevati. S turškim kajmakamom [visoki civilni ali vojaški oblastnik, op. a.] sme vsak po srbsko ali bolgarsko govoriti, s koroškim uradnikom pa ne …"

Politika Avstro-Ogrske do Balkana
Avstro-Ogrska si nikakor ni želela močne slovanske države na Balkanskem polotoku, saj je imela jugovzhodno Evropo za svoj interesni prostor, v skladu s politiko "Drang nach Osten", ki se je izkazovala s širitvijo nemško govorečega življa na slovanski vzhod, predvsem od 19. stoletja dalje. Podporo pri izvajanju te politike je našla v močnem zavezniku, cesarski Nemčiji. Srbska država z dostopom do morja, okrepljena s črnogorskim teritorijem, je bila, v avstrijskih očeh, resna grožnja gospodarskim in političnim odnosom Dvojne monarhije na vzhodnem Jadranu. Berlinski kongres je udejanjil politiko širitve na vzhod, saj so velesile določile Avstro-Ogrski mandat nad upravljanjem Bosne in Hercegovine, ki je bila formalno v okviru turške države, vendar okupirana z avstro-ogrsko armado. Leta 1908 je bila izvedena t. i. aneksija, s katero je bil BiH tudi uradno vključen v monarhijo. Krepitev Srbije v času prve balkanske vojne je, poleg že navedenih razlogov, povzročala skrbi avstro-ogrski politiki tudi zaradi bojazni, da bi v monarhiji živeči južnoslovanski narodi – Slovenci, Hrvati in vojvodinski Srbi, videli v močni Srbiji nekakšen balkanski Piemont. Imperialistična politika Nemcev je tako pospešila proces zbliževanja balkanskih držav, saj so hitro ugotovile, da bodo proti še vedno močni turški državi, ki je imela zaslombo pri cesarski Nemčiji in Avstro-Ogrski, same le stežka uspešne. Preostale velesile (Rusija, Velika Britanija in Francija) so bile naklonjene povezovanju balkanskih držav, predvsem zaradi lastnih (političnih, gospodarskih ali vojaških) interesov. Iz vrste dvostranskih sporazumov in dogovorov se je v letu pred izbruhom vojne formirala zveza balkanskih držav – Balkanska liga, koalicija Bolgarije, Srbije, Grčije in Črne gore, ki je bila v javnem delu zasnovana kot obrambna zveza pred Turki, v tajnem delu sporazuma pa so načrtovali tudi osvajalno politiko ozemelj, po katerih so imeli pretenzije. Tudi tukaj ni šlo brez zapletov, saj so se le stežka dogovorili glede Makedonije, ki so jo največje tri balkanske zaveznice želele vsaka zase. Grki so se pridružili zvezi v glavnem zaradi otokov v Egejskem morju, ki so bili pod turško vladavino, najbolj pa so si želeli pridobiti nazaj Kreto.

Poleg mandata v Bosni in Hercegovini je Avstro-Ogrska pridobila pravico do namestitve vojaških posadk v Novopazarskem sandžaku. Sandžak je imel pomembno strateško lego, saj je z njegovo zasedbo Avstro-Ogrska onemogočila teritorialni stik Srbije in Črne Gore.
V želji, da bi Srbom preprečili dostop do morja, se je avstrijska oblast zavzemala za vzpostavitev neodvisne države Albanije. Albanija naj bi (in tudi je) obsegala na severozahodu mesto Skader (alb. Shkodër), ki je bilo eden glavnih ciljev črnogorskega kralja Nikole I. Med glavnimi cilji srbskega kralja Petra I. Karađorđevića je bilo tudi tako imenovano "srbsko morje" - albanska obala med kraji Velipojë (srb. Velipoja), Shëngjin (Sveti Jovan Medovski), Lezhë (Lješ) in pristaniškim mestom Drač (alb. Durrës), ki je pripadlo novonastali Albaniji.

Odnos Avstro-Ogrske do Albanije
Dvoličnost avstrijske politike se je močno pokazala prav pri zavzemanju za vzpostavitev samostojne Albanije. Medtem ko dunajski dvor doma ni pustil niti omejene avtonomije svojim nenemškim narodom (z izjemo Madžarom, ki so izkoristili ugodno situacijo, ko so bili Avstrijci po porazu v vojni s Prusijo leta 1866 šibki), so zagovarjali pravico Albancev do samostojne države – z namenom preprečiti Srbom dostop do Jadrana. Želje Albancev po veliki Albaniji pa vseeno niso izpolnili. Kje bo meja nove albanske države na jugu, je bilo Dunaju vseeno, saj niso bili v sporu z Grčijo in zato ravnodušni do zahtev grškega kralja Jurija I. Mesto Ioannina (Janina, Janinë) je tako pripadlo Grčiji. Albanci na Kosovu, Metohiji in Novopazarskem sandžaku so ostali zunaj meja nove Albanije.

Vojske balkanskih zaveznic
Velikost posameznih vojska balkanskih zaveznic je bila odvisna predvsem od velikosti države oziroma od števila prebivalcev. Najmočnejša država Balkanske lige pred začetkom bojev je bila Bolgarija, ki je imela najštevilnejšo vojsko. S precejšnjo armado je razpolagala tudi Srbija, z nekoliko manjšo pa Grčija, katere mornarica pa je zato imela toliko pomembnejšo vlogo v vojni. Predvsem Bolgari niso verjeli, da se bodo Grki posebno odrezali na kopnem, kar pa se je nekajkrat izkazalo za zmotno mišljenje, ko so bili Grki korak pred Bolgari (Bolgare so prehiteli in prvi zasedli Solun). Po drugi strani pa je bila grška mornarica spoštovanja vredna sila. Njena glavna naloga je bila preprečiti transport turških vojakov iz azijskega dela Osmanskega cesarstva v evropski del po morju. Velika porta (turška vlada) je imela v Mali Aziji znatno število vojakov, ki bi z veliko verjetnostjo prevesili tehtnico na turško stran, če bi jih Turki lahko prepeljali prek grške zapore. Črnogorci so v primerjavi z drugimi zaveznicami sodelovali bolj s simboličnim številom vojakov. Upali so, da bodo Srbi cenili njihov trud in jih vključili ob delitvi zasedenih teritorijev – predvsem so si želeli mesto Skader z okolico.

Predvečer prve balkanske vojne
Države, zbrane v Balkanski ligi, so se do poletja 1912 v glavnem dogovorile o razdelitvi interesnih območij, tudi priprave na vojno so bile v polnem razmahu. Velike sile, zaposlene z lastnimi težavami, so šele dokaj pozno opazile namere balkanskih zaveznic proti Turkom. Rusi so bili še vedno oslabljeni zaradi katastrofalnega poraza v vojni proti Japoncem (1904-1905), Italijani so bili v vojni s Turki za prevlado v Libiji od prejšnjega leta, Nemci pa so povzročali preglavice Britancem in Francozom s sprožitvijo agadirske krize v Maroku v Severni Afriki. Osmansko cesarstvo pod vodstvom novega mladoturškega režima je bilo zaposleno z upori Albancev na Kosovu, kjer je slednjim uspelo zasesti Prizren, Đakovico (Gjakovë), Prištino (Prishtinë) in Peć (Pejë), pa tudi Skopje v današnji Makedoniji. Tudi nedavni porazi turške vojske v Jemnu in Severni Afriki niso bili razlog za pretirano navdušenje nad vojno na strani osmanskih Turkov. Ugodni položaj sta se odločila izkoristiti srbski premier Nikola Pašić in njegov bolgarski kolega Stojan Danev. Dogovorila sta se, da bodo vojno začeli Črnogorci z napadom na sistem trdnjav v Skadru. Začetek vojnih akcij je bil predviden za 8. oktober. Vseeno pa je bilo precej napetosti v srbskem in bolgarskem generalštabu, saj je bil sporazum z Grki, ki je zagotovil sodelovanje grške vojne mornarice, podpisan šele 5. oktobra, le tri dni pred načrtovanim črnogorskim napadom.

Prva balkanska vojna
V zadnjih dneh septembra je bila zaradi vse bližje vojne nevarnosti odrejena splošna mobilizacija tudi v Osmanskem cesarstvu. V primerjavi z balkanskimi zaveznicami je pri Turkih mobilizacija potekala počasneje, saj ni bilo navdušenja za vojno kot npr. pri Srbih ali Bolgarih.

Bitke na vzhodu
Po črnogorski vojni napovedi 8. oktobra so enako storili tudi Bolgari deset dni pozneje, 18. oktobra 1912. Bolgarska vlada pod vodstvom premierja Stojana Daneva ni delila enakega navdušenja nad vojno kot bolgarski car Ferdinand in generalštab, z vojno grožnjo je želela izsiliti pri velikih silah ugoden teritorialni izid v Makedoniji. Šele ko je bila bolgarska zmaga v bitki pri Lozengradu (tur. Kirkkilise, dan. Kirklareli) tako rekoč zagotovljena, je vlada popustila. Bitka pri Lozengradu je bila prva večja bitka med Bolgari in Turki v prvi balkanski vojni, potekala je na šestdeset kilometrov dolgi fronti med krajema Kirkkilise in Adrianopolis (dan. Edirne, bolg. Odrin), v kateri so Bolgari v vsega dveh dneh razbili turško vojsko. Bolgari so izpustili možnost, da bi dokončno uničili turško vojsko, ki se je neorganizirano umikala proti jugovzhodu. Na bolgarski strani je padlo 887 vojakov, okoli 4.000 je bilo ranjenih; podatki za turško stran so manj zanesljivi, imeli naj bi okoli 1.500 mrtvih in ranjenih, od 2.000 do 3.000 Turkov pa so Bolgari ujeli. Štiri dni pozneje, 28. oktobra, so Bolgari dosegli še odmevnejšo zmago pri Luleburgasu (Lüleburgaz). Boji so zaobjeli kraje do približno trideset kilometrov oddaljenega kraja Bunarhisar (Pinarhisar). V bojih, ki so trajali slab teden dni, se je spopadlo skoraj četrt milijona vojakov. Turki so imeli premoč v številu vojakov, bilo jih je 130.000, nasproti jim je stalo 110.000 Bolgarov. Od tega je padlo dobrih 2.500 bolgarskih vojakov, 17.000 jih je bilo ranjenih, Turki so našteli 22.000 mrtvih in ranjenih. To je bila največja bitka po številu vojakov od francosko-pruske vojne 1870 do začetka I. svetovne vojne.

Bolgari so zopet dosegli prepričljivo zmago, vendar znova niso sledili Turkom, ki so se lahko umaknili proti Konstantinoplu (Carigrad, tur. Istanbul). Na poti do Carigrada je Bolgarom ostala še zadnja prepreka – sistem utrdb pri Čataldži (tur. Çatalca), ki se je raztezal od Črnega do Marmarskega morja. Obrambni sistem, ki je obsegal utrdbe, strojnična gnezda, jarke in lahko topništvo, je leta 1877 zasnoval nemški inženir v turški službi von Bluhm kot zadnjo obrambno črto pred Carigradom. Bolgari niso bili dobro seznanjeni z utrdbami, saj niso pričakovali, da bodo prodrli tako daleč na turško ozemlje. Boji so se začeli 17. novembra ob 5. uri zjutraj v megli in trajali do naslednjega dne do 14. ure, ko je bolgarski general Radko Dimitrijev ukazal prekinitev ognja. Bolgari so prvič od začetka vojne morali priznati poraz. Največjo težavo je Bolgarom predstavljala oskrba vojske, saj so bili daleč od doma, na drugi strani pa so bili Turki le nekaj deset kilometrov od Carigrada. Enako veliko težava je bila kolera, za katero je zbolelo 30.000 bolgarskih vojakov, umrlo pa jih je več kot 4.500 (poleg slabih 1.500, ki so padli v boju). Na tem delu je bila ofenziva vsaj začasno ustavljena, saj so Bolgari sprejeli ponujeni turški mir. Medtem so se Bolgari že pripravljali na napad na Odrin, okoli katerega je bila najbolj utrjena obrambna linija, kot so jo Turki premogli.

Slovenec, 6. november 1912 poda natančno poročilo o obrabnem sistemu odrinskih utrdb: "Utrdbe Odrina: Obdano je [mesto, op. a.] z dvemi krogi utrdb, z notranjim in zunanjim. Zunanji krog, čigar najbolj oddaljena postojanka leži 10 km od sredine mesta, obstoji iz 6 modernih utrdb[…] Opremba take utrdbe je na splošno sledeča: 4-6 12 cm ali 15 cm topov na premikajočih stolpih iz pancera, 2 havbici in 2 možnarja kaliber 15 – 21 cm […] Za boj v bližini, glavno proti napadom pešcev pripravljeni so brzostrelni topovi od 6,5 do 8 cm, ki so zavarovani z jeklenimi strehami po navadi. Za obrambo utrdbe zadostuje 250 – 500 mož, V utrdbi so hodniki iz betona; en meter debela plast betona združena z dvemi 2-4 m širokimi plastmi navadnega zidovja in zemlje imajo nalogo varovati utrdbo pred 21 – 28 cm bombami. Utrdba sama je obdana s 5 – 10 m globokim rovom, ki je zavarovan s strojnimi puškami in topovi malega kalibra. Da bi bil pristop pehoti onemogočen, je vsaka utrdba obdana z 10 – 20 m široko mrežo bodeče žice, v posameznih slučajih se nahaja pod to mrežo 2 m globok jarek z ojstrimi koli …"

Na zahodu se je srbska vojska razdelila v štiri armadne skupine. Največja, z okoli 132.000 vojakov, je bila pod vodstvom princa Aleksandra; po okoli 75.000 vojakov je bilo pod poveljstvom generala Stepe Stepanovića in generala Božidarja Jankovića, najmanjša skupina (ok. 25.000 vojakov) pa je bila pod vodstvom generala Mihajla Živkovića. Poleg štirih skupin je srbsko vojsko okrepila še dodatna brigada Javor z 12.000 vojaki pod vodstvom podpolkovnika Milivoja Anđelkovića. Načelnik generalštaba srbske vojske je bil general Radomir Putnik. (Srbska vojska je bila okrepljena z bolgarskimi enotami, zato je seštevek vojakov po narodni pripadnosti pogosto netočen.) Turki so imeli v Makedoniji okoli 175.000 vojakov, pa tudi podporo albanskih paravojaških enot. Albanci so presodili, da se jim bo bolje godilo pod Turki kot pod katero koli drugo (krščansko) balkansko državo, zato so se med vojno borili na turški strani.

19. oktobra je srbska vojska napadla in v nekaj dneh zavzela mesto Kumanovo. Srbi so dosegli prepričljivo zmago in našteli "le" 4.000 mrtvih in ranjenih (od tega mrtvih okoli 700 vojakov) v primerjavi s Turki, ki so našteli 12.000 mrtvih in ranjenih. Srbi so tako zavzeli velik del Makedonije, ki so ga Bolgari pričakovali in zahtevali zase. Za svoje uspehe je bil nagrajen tudi general Putnik, ki je bil s kraljevim dekretom povišan v vojvodo. Na začetku novembra je bila srbska vojska že pred Bitolo, kamor se je umaknila turška vojska po porazu v tridnevni bitki pri Prilepu. Bolgari so svoje srbske zaveznike zaprosili, da zasedejo Bitolo, saj so se bali, da bi jih prehiteli Grki in sami zasedli mesto. Srbi so radi ustregli, saj so hoteli Makedonijo zase.

22. novembra je srbska konjenica zasedla Ohrid. Predtem so srbske enote že zavzele Prištino, 28. novembra pa so dosegle pristaniško mesto Drač, kjer so krvavo zadušili upor Albancev in se brutalno znesli nad civilisti.

Črnogorci, ki so začeli vojno z napadom na Skader, niso bili uspešni v zavzetju mesta. Črnogorske enote so bile prešibke za zavzetje trdnjave, turške enote pa prav tako prešibke, da bi prebile črnogorsko zaporo. Nezadovoljstvo zaradi neuspehov pred Skadrom je bilo v črnogorski javnosti precejšnje. Poveljnik črnogorske vojske pred Skadrom princ Danilo, sin kralja Nikole I. Petrovića Njegoša, je bil v obleganju neuspešen, medtem ko se je srbski princ Aleksander, sin kralja Petra I. Karađorđevića, na bojišču izkazal. Črnogorci (s srbsko pomočjo) so se odločili zavzeti Novopazarski sandžak kot "tolažilno nagrado" zaradi neuspehov na jugu. Pred napadom na sandžak so oklevali, saj niso vedeli, kako se bo odzvala Avstro-Ogrska, ki je po berlinskem kongresu imela pravico do vzdrževanja stalne vojaške posadke na tem območju. Konec oktobra in na začetku novembra 1912 so Črnogorci skupaj s Srbi prodrli v sandžak in naprej na Kosovo ter zavzeli okolico Dečanov (na območju stoji pomemben samostan Srbske pravoslavne cerkve) in območje okoli Đakovice.

Glavni grški cilj je bil kozmopolitsko mesto Solun (gr. Thessaloniki). V Solunu je v tistem času živelo okrog 120.000 prebivalcev (v tem času je v Ljubljani živelo slabih 50.000 prebivalcev, v Mariboru pa slabih 30.000), med katerimi je bilo največ Judov, precej pa tudi Turkov, Grkov in Bolgarov. Proti mestu so prodirale grške in bolgarske enote, zato je turški poveljnik Hasan Tašin paša podpisal kapitulacijo in mesto predal Grkom, ki so mu ponudili boljše pogoje za predajo. Bolgari so v mesto prišli šele naslednji dan, ko so se Turki že predali.

Sledilo je kratko premirje, med katerim so se sprte strani poskušale dogovoriti o trajnem miru. Pogajanja v Londonu so bila neuspešna, saj se Turki niso bili pripravljeni odreči Odrinu. Medtem je 28. novembra Albanija razglasila neodvisnost. Prvo albansko vlado je vodil Ismail Qemali (tur. Ismail Kemal Bey), narodno skupščino Albancev so vzpostavili v mestu Valona (alb. Vlorë). Albansko prebivalstvo je bilo v težkem položaju, saj so bili okupirani z vseh strani; Grki so zasedli Janino, Črnogorci so naskakovali Skader, Srbi so zavzeli Kosovo, pa tudi obalo vse do Drača. Italija je formalno podprla Albance, saj si ni želela Srbov ob Otrantskih vratih. Poleg Italije je veliko Albanijo podpirala še Avstro-Ogrska, za majhno Albanijo pa se je zavzemala Rusija.

Vsesplošno razočaranje med balkanskimi zaveznicami je bilo še posebej opazno med decembrom 1912 in januarjem 1913. Bolgarija je tonila v vedno večjo izolacijo v primerjavi z drugimi članicami Lige. Nezadovoljstvo med Bolgari je bilo veliko, saj so menili, da so z vojno pridobili premalo, sploh glede na materialna in človeška sredstva, ki so jih vložili. Navsezadnje so Bolgari sodelovali z največjo vojsko, se borili v najtežjih bojih in imeli največ izgub. Bili so v vedno ostrejšem sporu s Srbijo glede Makedonije, obenem pa so jim sosedje Romuni, opogumljeni od Trojne zveze, postavljali zahteve po njihovem ozemlju na območju Dobrudže.

Prekinitev premirja

30. januarja 1913 zaradi splošnega nezadovoljstva prekinejo premirje. Pred Galipolijem je odprta nova fronta, katere namen je bil razbremeniti oblegani Odrin. Turki v tej bitki doživijo strahoten poraz; ubitih je 6.000 Turkov, ranjenih 18.000, na bolgarski strani je 114 mrtvih in 416 ranjenih. Bitka velja za najboljšo bolgarsko obrambno bitko v celotni vojni. V marcu 1913 so Bolgari sprožili novo ofenzivo za zavzetje Odrina. Uporabili so vse, kar so imeli na razpolago; s stalnim topovskim obstreljevanjem so poskušali zlomiti duha prebivalstvu, uporabili so letala za bombardiranje, odmetavali so letake. Odločilno ofenzivo so sprožili 23. marca, do 26. marca je bolgarska vojska že vkorakala v mesto. Na bolgarski strani je padlo 1.600 vojakov, 8.000 je bilo ranjenih (od skupne vojske okoli 150.000 mož), na turški strani so našteli 15.000 mrtvih in 60.000 ujetih.

Na zahodu so v tem času potekali boji za Skader. Črnogorci so izvedli še en neuspešen napad, po katerem so za dodatne enote zaprosili Srbe, ki so prevzeli poveljstvo nad vsemi enotami. To je bilo precejšnje ponižanje za črnogorski narod. Medtem so v Londonu preigravali možnosti za Skader in se odločili, da bo pripadel Albaniji. Kot kompenzacijo za Skader so Srbom dodelili Đakovico na Kosovu. Kljub nasprotovanju velesil je združena srbsko-črnogorska vojska nadaljevala obleganje. Turki so klonili pod pritiskom in se predali, Črnogorci so zmagoslavno vkorakali v mesto, vendar je moral kralj Nikola zaradi pritiska velesil kmalu popustiti in se umakniti. Vojna se je končala 15. aprila s podpisom miru v Čataldži, Črnogorci so predali Skader 22. aprila. Sledilo je kratko obdobje miru, ki pa se je kmalu končalo s katastrofalnimi posledicami predvsem za Bolgarijo.

Rok Omahen

Prijavi napako
Komentarji
realm
# 25.08.2013 ob 13:48
Odličen članek!
assange
# 25.08.2013 ob 14:09
tipično balkansko.

najprej se dogovorijo za sodelovanje, potem pa si zadeve razlaga vsak po svoje, ter istočasno, ko se rokuje s svojim zaveznikom, razmišlja o tem, kako ga bo kasneje okrog prenesel.
rudes
# 25.08.2013 ob 18:45
Ena zenska, clanki kot je ta, niso obremenjevanje z preteklostjo. So kvecjemu podajanje neke zgodovine, kar sluzi kvecjemu izobrazevanju, kar ne skodi nobenemu. Je pa prispevek lepo spisan in bogato ilustriran, tako da, pohvale gospodu Omahnu.
divjejabolko
# 25.08.2013 ob 13:33
Spoštovani g. Omahen, čestitke za obširen in bogato ilustrriran članek! Eden (naj)boljših, katere sem bral v zadnjem času tukaj na MMC-ju.

Imam pa eno vprašanje: zadnji odstavek se je verjetno premaknil ali?
marija-buh
# 26.08.2013 ob 15:11
Človek se ob teh člankih veliko nauči.. čestitke še od mene.
iliria
# 25.08.2013 ob 17:03
Srbski general Tucevič je zapisal:

Tucović je sa srpskom vojskom prešao Albaniju sve do Elbasana. Kada su zauzeli u većinski albansku varoš Đakovicu, prokomentarisao je: "Ušli smo u tuđu zemlju". Kao svedok pokolja albanskog stanovništva u novopripojenim oblastima, Tucović je opominjao da je „izvršen pokušaj ubistva s predumišljajem nad celom jednom nacijom“, što je „zločinačko delo“ za koje se „mora ispaštati“

To je tko mimogrede povedano o sveti srpski zemlji na Kosovu.
hizli tren
# 25.08.2013 ob 15:43
Še več takšnih prispevkov
robert-mk
# 25.08.2013 ob 15:26
Najprej pohvalo g. Omahenu za res obširen ter dosti kakovosten članek.

...(Srbska vojska je bila okrepljena z bolgarskimi (makedonskimi in ne bolgarskimi) enotami, zato je seštevek vojakov po nacionalni pripadnosti pogosto netočen.) ...

V Solunu je v tistem času živelo okrog 120.000 prebivalcev (v tem času je v Ljubljani živelo slabih 50.000 prebivalcev, v Mariboru pa slabih 30.000), med katerimi je bilo največ Judov, precej pa tudi Turkov, Grkov in Bolgarov ..

youtube.com/watch?v=RnPp5740zXg ... v videu je intervju z Makedoncem (Bolgari-nikoli niso živeli v egejsko makedonijo), ki živjijo v severno grčijo (Egejska Makedonija), v katerem ni bilo grkov, grki so prišli šele, ko so Turki pregnali vse krščane iz turčije. Grki so medtem delali genocidi ter razselevali tiste ki se niso imeli za grke (makedonce).
Izbeglice iz Turčije so se morali izjasniti za Grke, tako da so dobivali imetja pregnanih makedoncev.
kučkučki
# 25.08.2013 ob 18:51
albanija je že takrat bila zaščitena s strani evrope....glavna nagrada pa je prišla pred kratkim s poklonom kosova....ne vem s čem so si zaslužili takšno ljubezen
ZeK
# 25.08.2013 ob 18:31
po Mrakovih stopinjah.
pohvalno!
Hanibal
# 25.08.2013 ob 16:36
Dober članek, nvm pa zakaj avtor z besedo ni nikjer omenil slovenskih prostovoljcev, ki so tudi bojevali v tej vojni?
divjejabolko
# 25.08.2013 ob 14:28
srbsko-črno

gorska
vojska nadaljevala z obleganjem. Turki so klonili pod pritiskom in se predali, Črnogorci so zmagoslavno vkorakali v mesto, vendar je moral kralj Nikola, zaradi pritiska velesil, kmalu popustiti in se umakniti. Vojna se je končala 15. aprila s podpisom miru v Čataldži, Črnogorci so predali Skader 22. aprila. Sledilo je kratko obdobje miru, ki pa se je kmalu končalo s katastrofalnimi posledicami predvsem za Bolgarijo.

...

Mislim, da to dvoje spada skupaj.
ma_ri_bor
# 29.08.2013 ob 14:57
Tako Bolgari kot Srbi so imeli Makedonijo za svoje ozemlje, utemeljujoč pri Srbih na srednjeveškem cesarstvu Dušana Silnega (14. stoletje) ter pri Bolgarih na cesarstvu Simeona I. iz 9. stoletja. Obe srednjeveški državi sta obsegali bistveno večje ozemlje, kot so ga Srbi ali Bolgari kadar koli pozneje spet zasedli.

Malo mimo teme ampak vseeno zelo zanimivo. Vemo, da je bila meja avstroogrske pri zemunu (kasneje se je tudi ndh postavila na to mejo).Kar me je presenetilo je to, da je bila meja pri zemunu tudi v času dušana silnega. Na jugu pa do peloponeza.

zemljevid (sredina 14.stoletja)
klicaja
# 27.08.2013 ob 17:12
zelo celovito
Kluzo
# 26.08.2013 ob 12:35
Dober prispevek za zgodovino Balkana (meja je Kardeljeva ploščad).
Bethtempete
# 25.08.2013 ob 14:27
ne jabolko..zadnji odstavek je žrtev tektonskih premikov... ma kaj hudiča te je zdaj to zmotlo
Ruski Voz
# 26.08.2013 ob 06:21
Pohvalen članek o pogumnih treh balkanskih narodov in o enem strahopetnem, ki se je skrival za turškim barjakom.

Še več takih, prosim!
DejanD
# 25.08.2013 ob 16:51
No lepo, prispevek je zanimiv, čeprav bi ga bilo potrebno še malo lektorirat.

ja tko je, tele majhne vojne so ponavadi samo sproščanje ventilov pred veliko vojno, in to se tud sedaj dogaja.

V kolikor bi Zda hotele še Sirijo zase ter jo napadle, verjemem, da bi marsikomu popustili ventili ter bi se vse pripravljalo v smer velike vojne proti Zda.
Ena ženska
# 25.08.2013 ob 18:18
LJUDJE . zakaj se obremenjujete z preteklostjo ? Dajmo raje mislit kako delovna mesta ustvarit.
razsvetljeni
# 25.08.2013 ob 18:46
pa kaj ti mediji samo še o vojnah bluzijo al še kaj drugega znajo še napisat.
Kazalo