Razglednice preteklosti
(5)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 5.0 od 54 glasov Ocenite to novico!
Črna prst (1844 m), gora na meji med Gorenjsko in Primorsko, priljubljena točka od leta 1894, ko so na njeni severni strani postavili Orožnovo kočo. Foto: Arhiv NUK
Razgledniški pogled na Črno prst. Foto: Arhiv NUK
Življenje na planinah po stari grafični predlogi. Foto: Arhiv avtorja
Fran Orožen (1853-1912) prvi načelnik Slovenskega planinskega društva, po katerem je bila imenovana tudi prva slovenska planinska koča. Foto: Arhiv Slovanske knjižnice, Ljubljana
Josip Ravhekar, občinski tajnik v Bohinjski Bistrici (prvi desno), ki je predlagal in preskrbel zemljišče za Orožnovo kočo ter vodil tudi njeno gradnjo. Foto: Arhiv Slovanske knjižnice, Ljublana.
Orožnova koča ob odprtju. Udeležence je fotografiral Blejec Benedikt Lergetporer. Foto: Enciklopedija Slovenije, zv.8, str. 382
Slovenski narod je v torek, 17. julija 1894, objavil kratko poročilo o slavnosti v bohinjskih hribih. Foto: Arhiv NUK
Obširnejše poročilo o odprtju Orožnove koče v Slovenskem narodu 18. julija 1894. Foto: Arhiv NUK
Zahvala načelnika (predsednika) in tajnika Slovenskega planinskega duštva. Slovenski narod 20. julija 1894. Foto: Arhiv NUK
Planinski piparji, druščina, ki je oskrbela glasbeni program in pogostitev ob odprtju Orožnove koče. Foto: Arhiv Slovanske knjižnice
Pogled v skromno notranjost planinske koče. Foto: Arhiv avtorja
Preprosto odprto ognjišče, kakršnega je v začetku imela tudi Orožnova koča. Foto: Arhiv avtorja
Jutro v planinah. Foto: Arhiv avtorja
Sirarstvo je bilo glavna dejavnost prvih oskrbnikov Orožnove koče. Foto: Arhiv avtorja
Orožnova koča ob prehodu iz 19. v 20. stoletje. Foto: Arhiv avtorja
Orožnova koča pred povečavo, slikana z zadnje strani. Foto: Arhiv NUK
Orožnova koča po letu 1906, ko so jo podaljšali za eno sobo. Foto: Arhiv NUK
Priznanje, ki ga je Fran Orožen kot načelnik Slovenskega planinskega društva dobil za svoje petnajstletno delo. Foto: Tone Strojin: Fran Orožen ...
Pastirske staje so lepo obkrožale staro Orožnovo kočo (na vrhu). Razglednica odposlana leta 1935. Foto: Arhiv Marka Korenčana
Ista razglednica z izvirnim žigom Orožnove koče, ki je bil enak ves čas od odprtja koče. Foto: Arhiv Marka Korenčana
Položaj Črne prsti (št. 34) v okviru Triglavskega narodnega parka. Foto: Pionir 1881/2 št.1, arhiv avtorja
Zemljevid - risba, ki prikazuje pristop do Orožnove koče. Foto: Arhiv NUK
Še en zemljevid z Mencingerjevim domom in Orožnovo kočo. Foto: RTV SLO

Dodaj v

"Odpira prva koča se planinska, raduje vsa dolina se bohinjska"

Na današnji dan, 15. julija 1894, smo Slovenci dobili prvo planinsko postojanko
15. julij 2012 ob 17:52
Ljubljana - MMC RTV SLO

Muhasto vreme nam tudi letos ne prizanaša, kar pa seveda nikomur ne brani, da se kljub temu ne bi podal ven, v naravo, kamor nas prav te dni še posebej vabi kras slovenskih planin.

Današnjega hribolazca povsod pričakajo zavarovana pota in urejena zavetišča, koče in planinski domovi, ki se vsi po vrsti ponašajo z napisi v slovenskem jeziku. Ob tako pestri in kakovostni ponudbi pa se le redkokdo zaveda, da še v drugi polovici devetnajstega stoletja ni bilo tako. Nadelana pota so bila redka, steze slabo označene, v kočah, ki bi jih lahko prešteli na prste, pa so gospodovali tuji ljudje. Ravno letos, konec julija, pa bo minilo 120 let, kar so se Slovenci odločili, da domači gorski svet vzamejo v svojo posest.

Preprosti ljudje, delavci in kmetje, ki so se ves teden ubijali s celodnevnim delom, so si nedeljske popoldneve navadno prihranili za počitek ali skromno zabavo, zato jim ni padlo na misel, da bi edini prosti dan namenili za hojo v hribe. Planinstvo in turistika sta bila zato namenjena srednjemu in višjemu sloju; trgovcem, uradnikom, profesorjem, ki so se pa prav ob nedeljah radi rešili zatohlih soban in se ob prijetni poti nadihali svežega zraka. Vendar so bili tudi med temi naši pohodniki le redke izjeme, zato sta si slovenski gorski svet privzeli dve nemški društveni organizaciji - avstrijski Österreichischer Touristen Club in nemško-avstrijsko planinsko društvo Deutscher und Östrerreichischer Alpen Verein.

Zadnje, ustanovljeno v Münchnu januarja 1874, si je že marca istega leta v Ljubljani ustanovilo kranjsko podružnico - Section Krain. Slovenci smo sicer že predtem, leta 1871 v pogorju Triglava z bohinjske strani (na Prodih) zgradili preprosto kočo, v Bohinju pa so leto pozneje celo osnovali prvo planinsko društvo Triglavski prijatelji, a ga oblast ni potrdila. Nemci so imeli torej prosto pot - pod Triglavom so si zgradili kar dve koči, pozneje znani kot Maria Theresien Hütte (zdaj Planika) in Deschmann Haus (zdaj Staničev dom), ki je bila prej imenovana drugače. Napis na njej je bil nemški in se je glasil: "Triglav-Hütte - errichtet von der Section Krain- eroffnet am 31. Juli 1887, 2200 Meter Seehöhe." Slavnostno odprtje koče je bilo, kot pravi napis, v nedeljo, 31. julija 1887. In prav ta prireditev je močno razjezila navzoče slovenske planince. Slavnostni govornik je bil namreč Karl Deschmann, nekdanji Slovenec Dragotin Dežman, načelnik nemškega planinskega društva, ki je ob koncu svojega govora stegnil roko proti Triglavu in zaklical: "Und du altvater Triglav strecke deine Hand schützend uber unsere deutsche Erde." ("In ti, očak Triglav, varuj s svojo roko našo nemško zemljo.")

Na to netaktnost sta v tednu po odkritju koče opozorila ljubljanska dnevnika Slovenski narod in Slovenec. Posebno slednji je bil ogorčen: "... okoliščina, ki mora vsakega zavedenega Slovenca žaliti je pa nemščina, ki se vsled tega po naših krajih šopiri in prodira celo do zadnjega kota naše dežele in na najvišji vrh naših gora ... Ker veliko žrtvujete za pota in koče v naših gorah, hvala vam! Svobodno rabite in pišite nemški jezik tudi v naših gorah: ali spomnite se, da svet, po kterem hodite, je slovenski, in da vodnik, kteri vas vodi, je slovenskega rodu. Privoščite tudi slovenskemu jeziku prostorček na lastnih tleh."

Tako je bilo torej leta 1887 ob odprtju nemške Triglavske, pozneje Dežmanove koče pod vrhom Triglava, danes imenovane Staničev dom. Kljub upravičeni Slovenčevi kritiki pa je na tem področju ostalo vse po starem. Moralo je miniti še celih pet let, da so Slovenci sklenili narediti konec tej nemški samopašnosti na slovenskih tleh.

Dne 23. julija 1892 so se na gori Stol v Karavankah sešli trije slovenski planinci, Josip Hauptman, Ivan Korenčan in Anton Škof. O tem srečanju, ki ima velik pomen za slovensko planinsko zgodovino, je pozneje kronist zapisal: "Krasno vreme, prelep razgled in mičen šopek planik so razveseljevali mlada srca. Počivaje na trdi skali so ugibali, kako, da je po vseh slovenskih hribih, kamor koli jih vodi pot, videti le tuje delo. Tuja roka zaznamenuje pota, postavlja koče in napravlja na slovenskih tleh le nemške napise in kažipote. Vzdramimo se! so rekli mladeniči, podali si roke, pobratili se, ter za trdno sklenili, da ne nehajo preje, dokler se ne ustanovi slovensko planinsko društvo."

Po prihodu v dolino so takoj začeli zbirati somišljenike in kmalu so lahko sestavili pripravljalni odbor. Tako je 22. septembra že prišlo do osnovalnega shoda za ustanovitev slovenskega planinskega društva. Dne 13. novembra je nato začasni odbor predložil pravila deželni vladi in ta jih je odobrila 10. januarja 1893. Potem pa je bil 27. februarja je v hotelu Malič nasproti poštnega poslopja ustanovni občni zbor prvega slovenskega planinskega društva. Njegov prvi predsednik - načelnik - je postal 41-letni Fran Orožen, profesor zgodovine in zemljepisa na ljubljanskem učiteljišču.

Novoustanovljeno društvo se je takoj spomladi lotilo dela. Najprej je bilo treba urediti in označiti planinske poti. Začeli pa so razmišljati tudi o svoji prvi planinski postojanki. Na seji 14. julija 1893 je Josip Ravhekar, član društva, sicer pa občinski tajnik v Bohinjski Bistrici, svetoval zemljišče v bohinjskih hribih na obronku planine za Liscem, ki v višino meri 1346 metrov. Tam v bližini - za planino Črno goro, pa je že od leta 1885 (na višini 1343 metrov) stala nemška koča Mallner Hütte, imenovana po blejskem hotelirju, ki je tjakaj rad hodil na lov. Koča je bila postavljena na precej odročnem kraju, brez pravega razgleda, zato je Ravhekar predlagal lepšo točko s 1346 metri višine na severni strani gore Črna prst, koder je bil lep razgled na bohinjsko dolino in okoliške planine na čelu z očakom Triglavom. Poleg tega pa je bila okolica tudi bogata z rastlinstvom. Odbor je Ravhekarjev predlog sprejel z odobravanjem, že čez dva dni pa sta privoljenje dali tudi obe občini, bistriška in saviška, ki sta tudi brezplačno odstopili izbrano zemljišče.

Že naslednji mesec, avgusta 1893, pa sta se na Slovenskem osnovali še dve planinski organizaciji, ki sta se kot podružnici priključili ljubljanskemu planinskemu društvu: kamniška v Kamniku in savinjska v Mozirju. Leta 1893 jim je nato uspelo urediti kar 97 planinskih poti.

Še preden je skopnel sneg, so v začetku marca 1894 delavci začeli sekati les za novo kočo v bohinjskih hribih in ga na saneh vlačiti na gradbišče. To je bilo sila težavno in zamudno opravilo. Ker v bližini ni bilo primernih dreves, so se morali podati v uro oddaljene strmine. Hlodovino so nato temeljito obdelali, potem pa razstrelili še skalovje in pripravili temelje za kočo. Gradnja je potekala meseca junija, tako da je bila v začetku julija koča že pod streho.

Bila je prav lepa hišica, izdelana iz debelih plohov in krita s skodlami. V dolžino je merila 11,5 metra, v širino pa 6,5 metra. Prav toliko, 6,5 metra, pa je merila tudi v višino. Pred vhodom je bila pod streho izdelana lična veranda. Od tam so vrata najprej vodila v kuhinjo, kjer je stalo odprto ognjišče. Nato pa je planinec lahko vstopil v osrednji prostor koče, sobo, ki je merila 7,5 x 6,5 metra. Ta soba je bila visoka tri metre. V njej je bila postavljena velika podolgovata miza s klopmi in stoli, ob steni pa so bili nameščeni pogradi. Za začetek so pripravili osem žimnic in prav toliko blazin. Predvideli so, da bo to zadoščalo za prenočevanje dvajsetih oseb. Nekaj prostora za prenočevanje pa je bilo tudi na podstrešju. Svetloba je v ta prostor prihajala skozi troje oken.

Stroški za postavitev koče so znašali 1.008 goldinarjev, denar pa so zbrali s pomočjo dobrotnikov, ki so prispevali tudi razne predmete (nože, žlice, vilice) in pijačo ter jedačo. Koča je bila postavljena na lepem mestu in bila povsem varna pred vetrom in plazovi.

Izpred nje je bil lep razgled na okoliške gore in bohinjski kot, še lepši pa se je planincu ponujal, če se je povzpel na bližnji vrh Črne prsti. Tu se lepo vidi na bohinjsko dolino z jezerom, na Triglav, Rožico, Golico, Stol, Storžič, Grintovec, Ojstrico, kamniške in solčavske planine, kranjsko ravnino, Šmarno goro ter dolenjsko hribovje, na jugu pa še na Snežnik, Jadransko morje in beneško ravnino. Črna prst je bila ravno tako značilna po bogatem in mnogovrstnem rastlinstvu. Vrh Črne prsti je bil podoben botaničnemu vrtu, kjer si našel številne cvetlice, ki jih ni bilo najti nikjer drugod. Tu so planinci lahko nabrali bele planike, črne murke itd. Do vrha Črne prsti je bilo iz nove koče kako uro hoda - najprej pol ure do Sedla, potem pa še toliko do vrha gore.

Slovensko planinsko društvo je tega leta zaznamovalo tudi pot do nove koče. Najlepši dohod je bil predviden iz Bohinjske Bistrice. Čez travnike in senožeti je bilo treba nekaj časa hoditi po ravnini, nato polagoma navkreber po gozdu mimo pastirskih stanov in dalje po skalnatem svetu do planine pod Liscem, na kateri so v poletnem času prebivali pastirji in sirarji. Na poti je pohodnike odžejal tudi studenec z mrzlo vodo. Hoja do koče je tako trajala dve uri in pol. Planinskemu vestniku, glasilu Slovenskega planinskega društva, je bil ta pristop najlepši, zato je še posebej opozoril na njegovo prednost: "Prijetna hoja ker imaš ves čas krasen razgled na bohinjsko dolino in jezero, slap bistriški in na Triglav."

Petnajsti julij 1894, bila je nedelja prav kakor letos, je bil pomemben mejnik v zgodovini slovenskega naroda. Tega dne se je odprla prva domača planinska postojanka. Že dan prej, v soboto, 14. julija, je bilo nekaj posebnega. Bil je namreč zadnji dan šolskega pouka, čas, ko so dijaki dobili spričevala. Oba ljubljanska dnevnika sta temu posvetila posebno pozornost. Slovenski narod je zapisal: »... mladina in nje učitelji so se razkropili na vse kraje, da se okrepčajo v svežem zraku od napornega učenja. V mestu postalo je tiho ker z učenci pohitelo je tudi mnogo roditeljev na deželo. Nastala je tiha doba v mestnem našem življenji, res prava »maison morte«, ko vsak, ki le količkaj more, hiti vun iz vročega mestnega zidovja.« Slovenec pa pravi: »O kako bo opuščena bela Ljubljana, kako osamljeno bo staro to mesto slovenskih dijakov; vsa ta krepka, brhka in bujna mladež poleti iz kletke zatohlih in soparnih učilnic v zlato svobodo - na deželo, v gozde, na polja in ravnice, na mala potovanja ...«

Ta dva zapisa sta vredna pozornosti, ker med počitniškimi veselostmi dijakov in njihovih rodbin ne omenjata izleta v hribe. A treba je razumeti: tiste čase še nismo imeli lastnih planinskih koč, Nemcem pa časnika nista hotela delati reklame. A že leto pozneje je bilo tudi v tem pogledu povsem drugače. In medtem ko so ljubljanski dijaki veseli ali žalostno zrli v svoja spričevala, se je tega dne na kolodvoru zbrala skupinica kakih petdesetih ljudi, članov in somišljenikov slovenskega planinskega društva, ter si naročila vozne karte do Lesc. Opoldanski gorenjski vlak jih je nato varno pripeljal do te postaje, kjer so jih že čakali domačini z zelenjem in s slovenskimi zastavami okrašeni vozovi. Pozdravljeni s strani gorenjskih domoljubov so se veselo peljali skozi Bled in Bohinjsko Belo, kjer so jih prebivalci spremljali s pozdravi in s streljanjem s topiči. Izletniki so se potem vozili dalje. Pred vasjo Nomenj so nekateri že s ceste opazili novo kočo, ki se je bleščala v soncu.

Pred Bohinjsko Bistrico je bil postavljen slavolok, na katerem je pisalo: »Odpira prva koča se planinska. Raduje vsa dolina se bohinjska«. Ob njem sta jih pozdravila bistriški župan Janez Mencinger in občinski tajnik Josip Ravhekar, ki je imel največ zaslug za odbiro zemljišča in gradnjo nove koče. V imenu društva se jima je zahvalil načelnikov namestnik Ivan Krulec. V Bohinjski Bistrici so jih nato pozdravljale zastave, fantje pa so streljali s topiči. Izletniki so potem posedli ob šumeči Bistrici ter se okrepčali, nato pa so ob šestih popoldne odrinili na pot proti novi koči. Med osmo in deveto uro zvečer pa so uspešno prilezli do najnovejše slovenske stavbe. Tu jih je pričakal načelnik Fran Orožen, ki je čez dan že pripravil vse potrebno za svečano odprtje koče. Spet so zaropotale puške in topiči in veselja ni bilo kmalu konec. Pred kočo pa je na dolgem drogu vihrala slovenska zastava. Popotniki planinci so se nato podali v kočo, kjer so se znova okrepčali za napore naslednjega dne. Večer so popestrili tudi društveni tamburaši in pevci, zunaj pa so Bohinjci pod Liscem zakurili kres, ki je čarobno odseval v temno noč.

Žal pa je potem začelo deževati in zato se je vsa družba spravila k počitku. Tudi zjutraj je lilo kot iz škafa, zato je odpadel skupinski izlet na Črno prst. Kljub temu so se nekateri vztrajneži vseeno že navsezgodaj odpravili tja gor in se potem vrnili premočeni do kože. Pred svečanim odprtjem je do koče prispelo še nekaj planincev, ki jih je iz Bohinjske Bistrice pripeljal občinski tajnik Ravhekar, nekateri pa so zaradi dežja ostali v dolini. Ob osmih je veter razgnal oblake, nehalo je deževati in se celo nekoliko zvedrilo. Obiskovalci Črne prsti so zakurili ogenj in poskušali posušiti svojo premočeno obleko. Fran Orožen, načelnik Slovenskega planinskega društva,pa je lahko začel slavnost. V kratkem nagovoru je najprej razložil pomen turistike v domačih hribih, nato orisal delovanje Slovenskega planinskega društva, na koncu pa se še zahvalil vsem, ki so prispevali k temu, da je že leto dni po ustanovitvi domače planinske organizacije zgrajena prva planinska koča. Po tem govoru se je oglasil še društveni odbornik Hauptman in, kot piše poročevalec, "poudaril velike zasluge načelnika, gospoda profesorja Orožna za razvoj in napredek društva, ter je v znak hvaležnosti celega društva prvo slovensko planinsko kočo krstil po prvem načelniku Slovenskega planinskega društva - Orožnovo kočo". Nato so odkrili zagrinjalo in za njim se je prikazala tabla z napisom Slovensko planinsko društvo. Orožnova koča. 1346 m. 1894. Veselo so zagrmeli streli, tamburaši so zaigrali, pevci pa zapeli od zanosa. Načelnik Orožen se je zahvalil za tolikšno pozornost in dejal, da "mu ta dan, kot najlepši dan njegovega življenja, ostane vedno v veselem spominu".

Svečana družba se je potem še fotografirala na verandi pred kočo, nakar so se namenili spustiti v dolino. Malo po deseti so odrinili proti Bohinjski Bistrici, kjer so potem obedovali in se zadržali še do treh popoldne. Nato pa se je vesela ljubljanska družba poslovila od prijaznih Bohinjcev. Po vsej dolini so jih spet pozdravljali domačini s streljanjem topičev. Iz Lesc so se izletniki potem zdravi in veseli vrnili v slovensko prestolnico. V hribovju nad Bohinjsko Bistrico pa je od tedaj kraljevala koča, ki je v nosila prvi in tedaj še edini slovenski napis v domačih gorah.

Velika pozornost ob odprtju prve slovenske koče je potem tisto poletje privabila še nekaj gostov v ta del bohinjskega pogorja. Že takoj od naslednjega dne po odprtju, 16. julija, pa do konca sezone 29. 10. 1894 se je v tamkajšnjo planinsko knjigo vpisalo 23 obiskovalcev. Dohod do koče je bil mogoč s štirih, dveh gorenjskih in dveh primorskih, smeri - 1. Iz Bohinjske Bistrice ali iz vasi Polje - dve uri hoda; 2. Od Bohinjskega jezera čez Gradico in po turistovski poti čez greben in vrh Črne prsti - osem ur; 3. Iz Podbrda čez vrh Črne prsti - pet ur; 4. Iz Hude Južine čez vrh Črne prsti - pet ur in pol.

Leta 1894 pa je tudi savinjski podružnici Slovenskega planinskega društva uspelo zgraditi lastno planinsko kočo. Postavili so jo na Molički planini in jo imenovali po svojem načelniku Franu Kocbeku.

Osrednje Slovensko planinsko društvo pa si je kot glavni skrbnik Orožnove koče prizadevalo, da bi se planinci, kolikor je mogoče, udobno počutili v njegovi mali planinski postojanki. Ta je svojo prvo zimo - 1894/1895 - dobro preživela. Planinski vestnik je o tem zapisal: "Koča je popolnoma ohranjena, in ne plesnoba, ne miši je niso nadlegovale. Le nekaj stekel v lekarnici se je razpočilo." Poleti 1895 so jo oskrbeli z živežem - pivom, vinom, mesom, rižem in juho. Stalnega oskrbnika pa ni imela, pač pa je za čuvaja služil eden izmed sirarjev na planini. Tako je bilo tudi leta 1896, ko je kočo obiskalo 15 hribolazcev. Leto pozneje jih je bilo 39, med njimi že kar 19 dijakov, ki so tako našli novo polje za preživljanje počitnic. Koča je doživela malo prenovo in namesto odprtega ognjišča dobila štedilnik. Uredili so tudi okoliške poti. Leta 1898 je bilo turistov že 42. Ti izletniki so bili v glavnem Slovenci, najdemo pa tudi Čehe, Nemce (avstrijske in tiste iz rajha) in Italijane.

Ob zatonu starega stoletja, leta 1900, je Orožnova koča sprejela 44 gostov. Leta 1901 je bila prvič redno oskrbovana. Najeli so priletnega možaka, Bohinjca, kar so tudi napovedali v časopisju in zato privabili nad 80 obiskovalcev, tudi že pripadnice lepšega spola. Zato so že naslednje leto spalnico pregradili na dva dela. Planinci so bili zadovoljni s postrežbo in jedili, saj so imeli na voljo konzervirano hrano ali tople obroke. Društvo je ves čas preurejalo tudi notranje prostore in planinske poti. V koči pa so bolj tehtno izkoristili tudi podstrešje. Leta 1902 je v koči prenočilo 95 ljudi (od tega 16 dam). Po narodnosti so našteli: 53 Slovencev, 20 Čehov, 19 Nemcev in tri Italijane. Dnevnih gostov je bilo 46. Tudi leta 1903 so imeli lep promet in oskrbnik je moral zaposliti še svojo hčer, ki je z njim prebivala v koči. Obiskalo jih je 74 oseb. Spominska knjiga je ohranila zapis: "Gostoljubno sprejeti in dobro postreženi. Z opravo zadovoljni." Leta 1904 je obisk poskočil na številko 165. Število dam se je povečalo na 38. Prenočilo je 83 ljudi in med njimi kar 32 dijakov. Prihodnje leto (1905) je obisk nekoliko upadel, ker so se končala glavna dela pri izgradni soške železnice Jesenice-Gorica, a so kljub temu našteli 140 obiskovalcev. Zaradi velikega zanimanja za to malo kočico se je osrednje duštvo odločilo za njeno razširitev. To so izvedli leta 1906, ko je bil tudi odprt bohinjski železniški predor. Za gradnjo se je tokrat zavzel bistriški župnik Ivan Piber, ki je upoštevajoč tudi druge zasluge od cesarja dobil zaslužni križec. Poleg koče so zgradili tudi nov vodnjak.

Prenovljeno kočo, podaljšano še za eno sobo, so odprli 5. avgusta 1906. Obisk je bil tega leta nenavadno visok. Našteli so kar 295 oseb, od katerih je prenočilo 66 planincev. Za bivališče so si jo izbrali celo kadeti ene izmed avstrijskih vojnih šol. Dobro obiskana je bila tudi leta 1907. Številka je zrasla v višave - 438 vpisov v spominsko knjigo. Kot kaže, se je priljubila tudi Nemcem, saj so v knjigi zapisane 104 osebe te narodnosti iz Avstrije in 16 iz rajha.

Leta 1908 je načelnik Fran Orožen odložil svoje predsedovanje v Slovenskem planinskem društvu. Nadomestil ga je Fran Tominšek in se predhodniku zahvalil za dolgoletno delo in zavzetost pri dotedanjem, petnajstletnem vodenju društva. Med njegova prizadevanja je spadala tudi stalna skrb za kočo, ki so jo imenovali po njem. Leta 1909 je ta premogla kuhinjo, obednico in moško ter damsko spalnico. Oskrbovana je bila od 1. julija do konca septembra vsako leto. V svojo ponudbo pa je vključevala še več vrst pijače in konzervirana ter sveža jedila.

Novi predsednik Fran Tominšek je dostojno nasledil Frana Orožna. Imel pa je načrte tudi z njegovo kočo. Ker so imeli planinci z goriške strani predolgo pot do te postojanke, se je pojavila zamisel, da bi postavili novo kočo na Črni prsti ali vsaj takoj pod njenim vrhom. Ugotovili so: "Sedanja Orožnova koča stoji prenizko in je za turiste, ki prihajajo z goriške strani neporabna. Nova koča na vrhu pa bo služila tako obiskovalcem s Kranjske, kakor tudi z goriške strani. Služila pa bo tudi zimskemu športu, ki se v Bohinju hvalevredno neguje". V mislih na preselitev koče višje so planinci leta 1911 popravili pot od Orožnove koče na vrh Črne prsti. Leta 1912 so začeli jasneje propagirati Črno prst: "Dolgi, precej enakomeren greben Bohinjskega pogorja, ki obkrožuje bohinjsko jezero na južni strani, se končava tik nad postajo Bohinjsko Bistrico z znatnim vrhom Črno Prstjo, ki je vsled svoje lege znamenita razgledna točka. Ker je tudi na Črno Prst prav zložna pot in zveza s postajami bohinjske železnice zelo ugodna, postane ta vrh velikega pomena za turistovski promet v Bohinju. Zato pripravlja Slovensko planinsko društvo, ki ima že sedaj na planini Liscu poldrugo uro pod vrhovmn svojo Orožnovo kočo, napravo večjega planinskega zavetišča prav na vrhu Črne Prsti."

Meseca novembra 1912 je pri 59 letih umrl nekdanji načelnik Fran Orožen. Po njem imenovana koča pa je še nadalje čakala na razplet v povezavi z novo gradnjo na vrhu Črne prsti. Ker je bila za postavitev te koče bolj zainteresirana goriška stran, je pobudo vzela v roke tržaška podružnica Slovenskega planinskega društva. Tako so si predstavniki obeh društev, osrednjega iz Ljubljane in tržaškega, 24. maja 1914 ogledali prostor na vrhu Črne prsti, ki so si ga za novo kočo oskrbeli Ljubljančani. Sklenjeno je bilo, da Tržačani prevzamejo gradnjo te koče. Ljubljančani pa so jim bili pripravljeni brezplačno odstopiti kupljeni svet in hkrati tudi Orožnovo kočo nad Bohinjsko Bistrico. Zato so se tega dne vsi skupaj podali do te postojanke in pregledali njeno stanje ter določili, kateri deli te koče bodo uporabni za izgradnjo nove postojanke. Na srečo Orožnove koče pa je izbruhnila že čez nekaj mesecev svetovna vojna in iz vseh načrtov ni bilo nič.

Med vojno je bila Orožnova koča poškodovana in izropana. Obnovili so jo leta 1922 in jo 9. julija znova odprli za promet. Blizu nje, po grebenu Črne prsti, je tedaj tekla državna meja med Kraljevinama Jugoslavija in Italija, tržaška podružnica Slovenskega planinskega društva pa je ostala v zamejstvu. Zato so morali misel na izgradnjo nove koče postojanke opustiti in Orožnova koča je znova dobila stari sloves in pomen. V času do 2. svetovne vojne so jo redno vzdrževali, a ji ni bil usojen še nadaljnji obstanek. Med drugo svetovno vojno je namreč ob božiču leta 1944 iz neugotovljenih razlogov pogorela. Po vojni pa se pogorišča ni usmilil prav nihče. Tako je prostor sameval dolga, dolga leta, dokler ni pred časom na istem mestu zrasla nova Orožnova koča, ki je v ponos svoji slavni predhodnici. Nov, Jelinčičev dom, pa je zrasel tudi vrh Črne prsti, kjer so leta 1914 hoteli zgraditi kočo, ki naj bi nadomestila Orožnovo.

Ko je leta 1909 Planinski vestnik pisal o Orožnovi koči in njeni bližnji okolici, je poudaril tudi največjo zanimivost tega delčka slovenske domovine: "Konec meseca julija in ves mesec avgust je najprimernejši čas za pohod na Črno prst, ker je baš tačas flora najbujnejša. Rdeči sleč, bele planike in črne murke se razcvitajo tedaj najlepše. Prijatelji krasnega razgleda in divnega cvetja, privoščite si ta lepi in lahki izlet, ki nudi toliko užitka."
Je treba še kaj dodati? Mislim, da nič! Torej - čim prej pot pod noge! Pa srečno!

Andrej Mrak

Prijavi napako
Komentarji
ZeK
# 15.07.2012 ob 22:19
Andrej Mrak, prekrasen članek!

čestitam!!!
zerorez
# 15.07.2012 ob 20:59
Odlicen clanek! Zelo nadpovprecen za MMC.
elektrupunk
# 16.07.2012 ob 08:16
Tudi jaz se pridružujem mnenju, da je to zares odličen članek... hočemo še...
ReneArtois
# 16.07.2012 ob 12:49
No tole pa je članek pa pol. Vsaj 3x letno sem gor, je zmerej luštno ;)
Poskolc
# 16.07.2012 ob 11:43
Čestitam Andrej Mrak.
Danes imamo polno visoko izobraženih ljudi,
ki lahko pišejo odlične članke
kot je tale
Še enkrat čestitam Andrej Mrak
Kazalo