Razglednice preteklosti
(4)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.9 od 27 glasov Ocenite to novico!
Dvodelna razglednica sv. Katarine. Zgoraj panoramski pogled na vas Topol s cerkvijo, nad katero se dviga hrib Rog, pod njo pa vidimo razmetane domačije. Spodaj pa prizor pri sestopanju z Roga - mežnarija, cerkev s pokopališčem in župnišče. Foto: Arhiv Miloša Mikoliča
Obarvana razglednica s tremi prizori. Cerkev s pokopališčem, kapelo in župniščem. Pogled na Grmado (898 metrov). Gostilna Pri Jurju, ki se je na začetku 20. stoletja preimenovala v gostilno Pri Turistu. V njeni neposredni bližini je stala hiša, kjer je bil rojen Frančišek Dobnikar. Foto: Arhiv Miloša Mikoliča
Atlas Slovenije Foto: Atlas Slovenije
Napoved sokolskega izleta v Novicah 10. maja 1871. Foto: Arhiv NUK
Franc Pustavrh (1827-1871), kot ga je upodobil Josip Germ. Foto: Arhiv avtorja
Pustavrhova upodobitev Franceta Prešerna je narejena po Goldensteinovi predlogi iz leta 1852, le da je Katarinčan pesnika nekoliko pomladil. Foto: Arhiv avtorja
Oznanilo Pustavrhove smrti v Slovenskem narodu, 28. 10. 1871. Foto: Arhiv NUK-a Foto: Arhiv NUK
Frančišek Dobnikar (1878-1901), kot se je upodobil v sedmem (1897/98) razredu gimnazije. Foto: Arhiv avtorja
Frančišek Dobnikar, fotografiran kot bogoslovec (l899-1901). Foto: Arhiv avtorja
Ovojni list za štirinajstdnevnik Dom in svet je za leti 1899 in 1900 oblikoval Frančišek Dobnikar. Foto: Arhiv NUK
Nekaj vinjet, ki jih je Dobnikar leta 1900 izdelal za Lampetov spis O lepoti. Foto: Arhiv avtorja
Nekaj Dobnikarjevih prizorov iz domače hiše, pri Pojzdarjevih, Topol št. 5. Foto: Arhiv avtorja
Dobnikarjeva upodobitev narodne pesmi Kralj Matjaž v secesijskem slogu. Foto: Arhiv avtorja
Še ena secesijska ilustracija Frančiška Dobnikarja - narodna pesem Mlada Zora. Foto: Arhiv avtorja
Eno zadnjih Dobnikarjevih del so bile ilustracije za bogoslovski almanah. Oglas v Slovencu 5. junija 1901, teden dni pred njegovo smrtjo. Foto: Arhiv NUK

Dodaj v

Prezrta umetnika z vrha pri Sv. Katarini

Po sledi sokolskega izleta 14. maja 1871
13. maj 2012 ob 19:32
MMC RTV SLO

Železna cesta je prvič zapeljala na Gorenjsko 14. decembra 1870, kar pa takrat - v zimskem času - ljubljanskim sokolom ni kaj dosti pomagalo.

Zato so se raje še naprej osredotočali na redne vaje v svoji telovadnici, na pustni torek, 21. februarja 1871, pa v čitalniški dvorani pripravili veliko mašakarado, ki je bila deležna obiska štiristotih mask. A kmalu zatem je že nastopil čas, da se odpravijo na plano, na svoj prvi spomladanski izlet. Dotlej so si večinoma izbirali kraje v mestni okolici, zdaj pa se jim je ponudila možnost, da "poletijo" tudi na Gorenjsko, vse do Trbiža, kjer je bila končna postaja nove Rudolfove železnice. V tem pogledu jih je še posebej razveselilo obvestilo, da bo vlak od meseca maja tja vozil dvakrat na dan - enkrat zgodaj zjutraj, drugič pa popoldne in se obakrat tudi vračal v Ljubljano.

Naredili so načrt – njihova prva izletniška točka bodo Medvode, prijeten kraj ob sotočju dveh gorenjskih rek. Toda tja ne bodo potovali tako, da se bi se enostavno usedli na vlak in z njega izstopili na dotični postaji, pač pa so sklenili napraviti "rahel ovinek", ki se mu je reklo Sv. Katarina nad Medvodami. Ker pa do tja gor železniška proga še ni bila speljana, bi bilo treba vzeti kar pot pod noge. S Sv. Katarine bi se potem spustili v dolino, kjer naj bi v Medvodah uprizorili javno telovadbo ter priredili veselico za tamkajšnje domačine in povabljene goste iz drugih krajev Gorenjske. Šele ob desetih zvečer pa bi najnovejša železniška pridobitev končno le prišla prav; ko bi se z vlakom utrujeni od celodnevnih dogodkov vrnili v Ljubljano.

V nedeljo, 14. maja, ob šestih zjutraj je tako iz mesta odrinila četa lepo opravljenih mož, ki so v rjavih uniformah in rdečimi srajcami vzbujali pozornost mimoidočih. Njihov pohod je do Zgornje Šiške spremljala tudi pihalna godba. Veselo so nato korakali čez Dravlje, zavili na Glince, odtod pa se povzpeli na Toško čelo. Po skupno okoli teh urah hoje pa so nazadnje dospeli do vasi Topol s takrat izmerjenimi 730 metri nadmorske višine, kjer stoji cerkev sv. Katarine. Ta je dala ime lokalni kaplaniji, poznejši župniji, ki je sicer vključevala še podružnico sv. Jakoba (806 m) nad vasjo Brezovica. Središče vasi je predstavljalo nekaj hiš na ovinku blizu cerkve, drugače pa so bile kmetije razmetane po zaselkih okoliških bregov. Šole v kraju takrat še ni bilo.

Ker je bila nedelja, so se sokoli udeležili sv. maše, še prej pa jih je nagovorila mlada kmečka deklica in njihovemu praporu pripela lep šopek planinskih cvetlic. Po opravljenem cerkvenem obredu je sledil skupinski zajtrk. Domačini so posebej zanje pripravili z zastavami in napisi okrašen prostor ter izdatno pogostitev, a so se morali možje predčasno spustiti v dolino. V daljavi se je začelo oblačiti in kazalo je, da bodo ledeni možje, ki so jih dotlej pustili pri miru, pokazali svojo moč.

Ob vznožju hriba jih je v Preski znova čakala množica ljudi z bratskim oddelkom Gorenjskega Sokola iz Kranja. Domači fantje so streljali z "možnarji", prostor na sotočju Save in Sore v Medvodah pa je bil obdan s slavoloki. Sledili so kosilo, potem pa telovadba in zabava pri gostilni Martan. Popoldne so z vozovi in vlakom v Medvode prispeli še drugi gostje iz Kranja, Škofje Loke in Ljubljane, od koder se je pripeljala tudi godba. Ob glasbi, plesu in prijaznih govorih je hitro minil čas in zvečer ob deseti uri je gorenjski vlak, ki je iz Trbiža odpeljal dvajset minut pred šesto, pobral še zadnje popotnike, ki so se vračali v Ljubljano.

Izlet ljubljanskih sokolov je torej minil v prijetnem vzdušju in kot takega sta ga opisala tudi lista Slovenski Narod in Novice. Telovadcem so še posebej ostali v spominu prijazni vaščani z vrha pri Sv. Katarini. To so bili v glavnem kmečki ljudje, od katerih se je običajno le redkokdo napotil na šolanje v dolino. Nadarjenemu mladeniču Frančišku Pustavrhu, ki je bil rojen 4. decembra 1827, pa je to uspelo. Ker je že v mladih letih pokazal bistro glavo, so ga starši poslali v ljubljanske šole. Nastanil se je v krakovskem predmestju in pridno obiskoval gimnazijo. V šoli je lepo napredoval in posebno nadarjenost pokazal pri risanju. Vsi njegovi papirji so bili polni risb sošolcev in znancev. Izučil pa se je tudi v risanju zemljevidov. Ves denar je porabil za barvice, za kar so kmalu izvedeli tudi doma. Mati se je zato podala v mesto in mu odvzela ves risarski pribor. Poleg tega ga je tudi zatožila pri njegovem profesorju. Ta pa jo je potolažil, rekoč: "Mati, pustite mu to veselje. Morebiti bo pa maler." Mladenič se je tako lahko še naprej mirno ukvarjal s svojo risarsko dejavnostjo. Kot dijak se je večkrat oglasil pri znanih slikarjih tedanjega časa – Matevžu Langusu in Pavlu Künlu, ki sta rada potešila njegovo ukaželjnost. Leta 1849 je stopil v bogoslovje in tudi tam poleg študija ves čas posvečal risanju. Izposojal si je dela iz licejske knjižnice in jih prerisoval, napravil pa je tudi že oljne slike. Tako mu je minil čas do nove maše, ki jo je pel pri Sv. Katarini 31. julija 1853. Potem so sledila kaplanska leta na Polšniku nad Litijo, v Šmartnem v Tuhinjski dolini in Velesovem. Tu se je navdušil nad izjemnimi Kremser-Schmidtovimi upodobitvami in jih vztrajno preslikaval. Tudi v prejšnjih službenih postajah je za sabo pustil mnogo risb in slik nabožne ali posvetne vsebine.

Leta 1867 je dobil mesto lokalnega kaplana na Selih nad Kamnikom. Slovel je kot vesten in natančen duhovnik ter ljudski prosvetitelj. Rad je posojal svoje knjige in se zanimal za poezijo. Po starih predlogah je upodobil pesnika Vodnika in Prešerna, pripravljal pa je tudi ilustriranje njegovega Krsta pri Savici. Žal pa je delo zastalo že po prvi sliki, saj ga je prav leta 1871 prehitela smrt. Pred pustom tistega leta se je nekje v hribih ob svatovščini ponesrečil mlad fant in Pustavha so poklicali, naj mu podeli zadnjo popotnico. Ker je bil velik in obilen, se je pri hoji v strmino hitro zagrel in prehladil, nazaj grede pa še nesrečno padel na spolzki korenini. Zato se je pojavila vodenica in moral je na zdravljenje v Ljubljano. Z njim se je trudilo kar sedem zdravnikov, a niso mogli najti prave rešitve. V času Sokolske slavnosti v njegovem rojstnem Topolu pri Sv. Katarini so bili njemu torej že šteti dnevi. Dotrpel je meseca oktobra, Slovenski narod, ki je maja poročal o veselju njegovih sokrajanov pri Sv. Katarini, pa je zdaj prinesel žalostno novico: "(†France Pustavrh) župnik na Selih pri Kamniku je v nedeljo 22. t. m. umrl v 43. letu svoje starosti. Rajni je po pravici slovel kot najboljši slikar na Kranjskem, bil je, dasi samouk, umetnik v polnem pomenu. Mnogo njegovih umotvorov se nahaja po deželi, mnogo je pa tudi slikarjev in začetnikov, ki so po njem dobili prvi nagon do te umetnije ter materialno in duševno podporo. Naj bo prezgodaj umrlemu zemljica lahka!"

Frančišek Pustavrh je bil torej prezgodaj oveneli cvet z vrha pri Sv. Katarini. Žal pa ni bil edini (zadnji). Skoraj enaka zgodba se je ponovila natanko 30 let pozneje. Leta 1877 (29. januarja) sta se namreč pri sv. Katarini vzela ženin Janez Dobnikar, po domače Češnarjev s Topola št. 21, in nevesta Marija Gerjol, po domače Pojzdarjeva s Topola št. 5. Pri obeh sta bili živi le še materi, očeta pa že pokojna. Zakoncema se je oktobra istega leta rodil sin Janez, 10. novembra 1878 pa drugorojenec Frančišek. Ta je že v zgodnjih otroških letih pokazal neverjetno umetniško nadarjenost. Že kot petletnik je iz lesa s preprostim nožičkom izrezoval razne figurice ljudi in živali. Kot pastiček je podobne figurice izdeloval iz gline in jih razstavil kar ob vaški poti. S tem je vzbudil pozornost župnika Simona Žužka, ki je pregovoril očeta, da je sina poslal na šolanje v Ljubljano. Tudi Dobnikar je, kot pred njim že Pustavrh, vse zunajšolsko delovanje posvetil umetnosti. Leta 1891 je stopil v ljubljansko gimnazijo in vseh osem let vestno obiskoval pouk, vmes pa je ves čas posvetil risanju. Med dijaki istega in drugih letnikov je bilo tudi nekaj gojencev Marijanišča, zavoda za revne ali osirotele šolarje, ki ga je vodil dr. Frančišek Lampe, modroslovni in bogoslovni profesor. Ko je nekoč eden izmed gojencev prinesel domov umetelne slike, se je ta pozanimal o avtorju in kmalu izvedel za Dobnikarja. Navezala sta stike in Lampe je postal Dobnikarjev mentor. Preskrbel mu je izborno literaturo, med drugim tudi dela tedanjega najmodernejšega umetniškega sloga – dunajske secesije. Dobnikar se je nad slednjimi takoj navdušil in si kmalu izoblikoval sebi lasten slog: ornamentalno dekoracijo pol v narodnem, pol v secesijskem načinu podajanja.

Ker je bil Lampe tudi urednik lista Dom in svet, so se tako v njem že leta 1897 pojavile Dobnikarjeve ilustracije. To so še preproste sličice, ki prikazujejo utrip življenja na Sv. Katarini oziroma v Pojzdarjevi hiši, saj so se Dobnikarjevi okoli leta 1884 iz Češnarjevine v zgornem delu vasi preselili na mirneši konec v Pojzdarjevo domačijo, ki stoji pod vrhom Jeterbenka. Julija 1899 je Dobnikar maturiral in stopil v bogoslovje. To leto je Dom in svet že nosil njegovo risarsko naslovnico. Profesor Lampe je za letnik 1900 predvidel vrsto modroslovnih zapisov z naslovom O lepoti. Prosil je Dobnikarja, naj mu nariše uvodne vinjete k vsakemu poglavju. Teh je ta v letu 1900 narisal štiriindvajset. Septembra 1900 pa je to plodno sodelovanje prekinila Lampetova smrt. Kljub temu pa so se Dobnikarjeve risbe v Domu in svetu pojavljale še naprej, saj je ohranil stike tudi z novim uredništvom Lampetovega nečaka Evgena.

Žal pa so se tudi pri njem že začeli pojavljati znaki hude bolezni - jetike. Kot dijak je stanoval tudi pri svoji sorodnici, ki pa je imela hišo ob neki lekarni, kjer je bil izpostavljen škodljivi sopari. Njegov prvi življenjepisec Evgen Lampe je o tem zapisal: "Potikati se je moral po Ljubljani po slabih stanovanjih in slaba dijaška hrana je slabila njegovo telo. Bil je visoke stegnjene postave, katera je rastla naglo v višino kakor bilka. A ni rastla v isti meri tudi njegova moč in bilka se je začela kmalu šibiti in klanjati." Ko je kot bogoslovec prišel v semenišče, so se njegove bivanjske razmere sicer izboljšale, a je bilo že prepozno. Mnogo časa je bival doma pri sv. Katarini ali v ljubljanskem Leonišču. Ob lepih dnevih je sedel na balkonu in zrl proti vrhu Sv. Katarine. Tovarišu, ki ga je obiskal, pa je nekoč dejal: "Tam doma je vse drugače. Nimam sicer te dobre postrežbe, a tam vidim pred hišo živo zelenje. Tam vem, kdaj je praznik, tu pa je dan enak dnevu, tako pust, tako mrtev ..."

Frančišek Dobnikar je ustvarjal tudi med boleznijo. Njegove zadnje risarije so bile vinjete za Dom in svet, ki jih je narisal še 12 za letnik 1901, ter naslovnica in pet izvirnih vinjet za bogoslovski almanah – kot priča oglas v Slovencu 5. junija 1901. Naslednji teden, 12. junija, pa je ta dnevnik že poročal o njegovi smrti.

Mladi Frančišek Dobnikar pa je bil navdihnjen tudi za slovstveno ustvarjanje. Po začetnih poskusih v dijaškem lističu Zvonček se je s črticami izkazal v Domu in svetu ter Pomladnih glasih.

Če se boste letošnjo pomlad – ali kdaj pozneje – po stopinjah ljubljanskih sokolov podali na vrh Sv. Katarine, se ob očudovanju narave spomnite tudi na oba njena umetniška častilca – Frančiška Pustavrha in Frančiška Dobnikarja. Kakšne spominske plošče ali muzejske sobe s pregledom njunega življenja pa tam gori ne iščite. Za začetek bi bilo lepo, če bi vsaj kdo popravil napačna datuma, ki se ponekod pojavljata ob njunih rojstvih – Pustavrh ni bil rojen leta 1828, ampak leta1827, Dobnikar pa se ni rodil 10. oktobra 1878, temveč mesec dni pozneje.

Andrej Mrak

N. A.
Prijavi napako
Komentarji
Kazalo