Venčeslav Vrtovec (1894-1988) v času svojih letalskih podvigov. Foto: Arhiv NUK
Venčeslav Vrtovec (1894-1988) v času svojih letalskih podvigov. Foto: Arhiv NUK
Vrtovec je poleti 1914 končal sedmi razred goriške gimnazije. Foto: Arhiv NUK
Vrtovčev sošolec, poznejši skladatelj Marij Kogoj, ki je bil spoznan za nesposobnega služiti vojsko. Foto: Arhiv avtorja
Boji med avstrijskimi in italijanskimi gorskimi enotami. Vrtovec je že takrat izvedel enega izmed podvigov in bil ranjen v glavo. Foto: Arhiv avtorja
Odlikovani pehotni junak Venčeslav Vrtovec. Foto: Arhiv NUK
V štabu vrhovnega poveljnika soškega bojišča Svetozarja Borojevića. Foto: Arhiv avtorja
Slovenčeva ilustracija desete soške bitke, ki je trajala od 12. maja do 6. junija 1917. Foto: Arhiv NUK
Vrtovčevo letalo, je imelo 23. maja 1917 nenavaden pristanek. Vrtovec pa je bil ranjen že v zraku. Foto: Arhiv NUK
Francoski nieuport 17, strah in trepet avstrijskih letalcev. Za Italijane je 150 teh letal licenčno izdelala tovarna Macchi. Foto: Arhiv avtorja
O Vrtovčevi dejavnosti je poročal Slovenec 30. maja 1917. Foto: Arhiv NUK
Dodatno poročilo o Vrtovčevem podvigu: Slovenec, 2. junij 1917. Foto: Arhiv NUK
Vrtovec (desni) leta 1918, ko se je že ponašal s tremi odlikovanji in nadporočniškim činom. Foto: Arhiv NUK
Šiška v Ljubljani. Spredaj zdajšnja Celovška cesta, sredi polja železnica, za njo pa letališče, kjer sta pristala Vrtovec in Wogner. Foto: Arhiv NUK
Vrtovec v času, ko je bil že redovnik pri bratih jezuitih. Foto: Arhiv NUK
Vrtovčeva znamenita knjiga Iz tistih dni. Foto: Arhiv avtorja
Pogled v vsebino te knjige, izdane v Ljubljani leta 1942. Vrtovec omenja Cankarjevo knjigo Podobe iz sanj. Foto: Arhiv avtorja
Najava in ocena Vrtovčeve knjige v dekliškem listu Vigred. Foto: Arhiv avtorja
Dvoje Vrtovčevih del iz let 1976 in 1972. Podpisoval se je kot Venčeslav Marija Vrtovec in včasih dodal še DJ, kar pomeni oznako njegove redovne družbe – Družbe Jezusove. Foto: Arhiv NUK
Še dvoje njegovih del iz let 1943 in 1974. Foto: Arhiv NUK
Vrtovec leta 1960 na vrtu grada Bogenšperk pri Litiji. (Tja so bili ljubljanski jezuiti izgnani v letih 1949-1965). Foto: Slovenski arhiv Družbe Jezusove, Fond skupnosti Bogenšperk
Vrtovec s svojo prijateljico violino. Foto: Župnijski urad Ljubljana-Dravlje
Letalski propeler, spomin na ponesrečeni polet leta 1917, je Vrtovec hranil še na stara leta. Foto: Župnijski urad Ljubljana-Dravlje
Venčeslav Vrtovec ( na sredini) leta 1978, ko je praznoval zlatomašni jubilej. Foto: Župnijski urad Ljubljana-Dravlje
Mladina pred počitniškim domom na Visokem v Poljanski dolini, ki se imenuje po Venčeslavu Vrtovcu. Foto: Arhiv NUK
Najnovejši spomin na Vrtovca – plastična sestavljiva maketa češke tovarne HR model. Foto: Arhiv avtorja
Iz teh delčkov se sestavi in pobarva model Vrtovčevega letala. Oznaka je tudi za svetovni trg napisana v slovenščini! Foto: Arhiv avtorja
Navodila za barvanje te makete s podatki o pilotu in opazovalcu. Foto: Arhiv avtorja
Sestavljavci te makete imajo sicer za označitev letala na voljo več možnosti. Foto: Arhiv avtorja
Vrtovčeva zadnja postaja - na ljubljanskem pokopališču Žale - bližnji posnetek. Foto: Andrej Mrak
Vrtovčeva zadnja postaja - na ljubljanskem pokopališču Žale. Foto: Andrej Mrak

Venčeslav Vrtovec bi tako morda pred dvema dnema praznoval že (ali šele) svoj stodvajseti rojstni dan. Zgovoren gospod bi nam ob tej priložnosti prav gotovo spet natresel vrsto zanimivosti iz svoje mladosti, po katerih je slovel še v času svojega življenja.

Sicer pa – kdo dandanes sploh še pomni njegovo ime? Čas hitro teče in večina rojakov ga je verjetno že pozabila. Le malo ljudi bi tako vedelo povedati, da gre za enega največjih slovenskih junakov prve svetovne vojne.
Venčeslav Vrtovec je bil namreč pripadnik letalskih enot cesarsko-kraljeve vojske in je s svojim pogumom med prvimi branil domače nebo.
Še zanimivejša in nenavadna pa je bila tudi njegova življenjska odločitev kmalu po tem, ko je na bojnih poljanah zavladal mir.
Kdo je kdo?
Krajevni leksikon Slovenije, ki je pred desetletji v štirih debelih knjigah predstavil vsa naselja najsevernejše jugoslovanske republike, poleg podatkov zemljepisne in gospodarske narave na koncu marsikaterega opisa dodaja še pomembne osebnosti, ki jim je tamkaj tekla zibka ali pa so jih zaznamovali s svojim službovanjem.
Tudi za Velike Žablje, vasico ob levem rečnem bregu Vipave z nekaj več kot štiristotimi prebivalci, oddaljeno sedem kilometrov od Ajdovščine, so našli dva domača pomembneža, pa vendar se nobeden od njiju ni pisal za Venčeslava Vrtovca.
Podatke o njegovem rojstvu in delovanju bomo torej morali iskati kje drugje.

Rodni dom
Zamolčani Venčeslav Vrtovec se je v Velikih Žabljah rodil pred stodvajsetimi leti. Dvanajstega septembra 1894 je prijokal na svet v zakonu Franca Vrtovca in Marije Črnigoj. Bil je prvorojenec, za njim pa je na svet prišlo še devet bratov in sestra. Starša sta pridno kmetovala na domačem domu. Potrebovala sta pridne roke mladih pomagačev. Vendar pa jima je bližnja Gorica med prvimi vzela prav sina Venclja, ki se je tjakaj dokaj pozno podal na šolanje.
Ko je oče Franc dal v najem nekaj polja in vinogradov in ko sta pritisnila še stric, ki je tamkaj postal župnijski upravitelj, in tetin mož, učitelj, je sin lahko odšel od doma.
Vencelj je bil najprej sprejet v goriško alojzijevišče, zavod za siromašne dijake, kjer je bival dve leti. Medtem se je trinajstleten jeseni 1907 vpisal na nemško gimnazijo, kajti slovenske prestolnica goriške ni premogla. Mladenič se je potem vsa leta pridno udeleževal pouka. Po prvem gimnazijskem letniku je bil sprejet v malo semenišče, kjer je nekoč bival že pesnik Simon Gregorčič. Zavod so v Vrtovčevi peti gimnaziji prevzeli jezuiti in ob tem se je prvič seznanil z redovniškim življenjem. Že tedaj je tudi čutil nekaj nagnjenja za duhovniški poklic. Vendar pa je bila odločitev za kaj takega še daleč.
Poleti 1914, ko so v Sarajevu odjeknili streli in s tem zapečatili usodo vse Evrope in pozneje tudi sveta, je Vrtovec ravno zaključil sedmi gimnazijski razred. Manjkala sta mu torej le še zadnji letnik in matura, potem pa bi si moral izbrati svoj prihodnji poklic ali nadaljevanje šolanja.
Ker je v gimnazijo vstopil dokaj pozno, je bil kot sedmošolec star že dvajset let. Letnike 1894 pa je takrat že tudi cesar vabil "pod orožje". Vendar pa mladenič ni računal, da ga bodo že tako hitro vpoklicali.
Še pozneje se je spomnil velike bojazni, ki je tedaj zavela pri ljudeh, ko so izvedeli, da je napovedana vojna s Srbijo: "Srca so onemela od groze, obrazi okameneli. Tudi meni se je ovilo krog srca kot žgoč obroč vprašanje; kaj bo s tabo? Bile so ravno počitnice, pred menoj osmi razred gimnazije in matura. In potem? O da, zamislil sem si že bil, vse je bilo jasno. Pa se je dvignila tiste dni na nebo z ognjenimi črkami zapisana beseda: vojna! kot žareč, plameneč prst, ki zapoveduje, ki ima vso moč in vso oblast, ki črta in prekrižuje, in ki ne pozna usmiljenja … In tedaj sem stopil pred očeta in mu rekel: Oče, k jezuitom grem! Odvrne mi: Ne pojdeš, rajši v vojsko …"
Očetova napoved se je izkazala za pravilno. Venčeslav je bil vpoklican in tudi potrjen. Med njegovimi tedanjimi sošolci še v VII.b letniku je bil tudi privatist Marij Kogoj, poznejši znani skladatelj, ki pa je bil spoznan za nesposobnega za služenje vojske.
Oktobra, kmalu po začetku novega – za Vrtovca osmega – letnika, so mladeničem nenadoma podelili maturitetno spričevalo in jih poslali v vojsko. Božičnih praznikov tako ni preživel doma, v gimnaziji ali v jezuitskem samostanu, temveč v vojaški uniformi. Krasil pa jo je že tudi podoficirski čin, saj je avstro-ogrska vojska šolane rekrute namenjala za častnike. Določili so ga za šolanje v ljubljanski topniški kasarni.
Nekdanji gimnazijski osmošolec Venčeslav Vrtovec, vpoklican v znani tržaški regiment, je tako po nekaj mesecih vojaškega šolanja postal poddesetnik. Nastanili so ga v Gorici. Med primorskimi avstro-ogrskimi vojaki pa so bili tedaj seveda tudi taki, ki so bili italijanskega ali furlanskega rodu. Ti so pogostoma bežali čez mejo v nevtralno Italijo, kjer se jim tedaj še ni bilo treba bati fronte. Zaradi tega so Vrtovčevo enoto premestili v Breže na Koroškem. Čez zimo pa je mladenič znova napredoval. V Ljubljani je opravil dodatno šolanje in ob veliki noči 1915 se je že ponašal s kadetskim izpitom.
Poročnik Vrtovec se je potem vrnil na Koroško, v Borovlje, saj so ga dodelili 7. lovskemu bataljonu.
Od tam je zopet moral v Ljubljano, kjer je v šentviških škofovih zavodih, ki so bili prirejeni za vojne razmere, vadil vojake. Nato pa je dobil premestitev v 47. mariborski pešpolk in se skupaj z moštvom nastanil v Vipavi.
Ravno tiste čase pa je Italija vstopila v vojno proti Avstro-Ogrski. Od tedaj se je Vrtovčeva enota gibala na bojišču ob reki Soči. S svojim vodom se je nastanil v zemeljskih rovih ali kavernah. Udeležil se je številnih znanih spopadov in bitk. V eni izmed njih je dobil hud udarec s puškinim kopitom v kost nad desnim očesom, vendar se je izmazal le s pretresom možganov.
Stražil je Gorico in preživljal hude razmere v krajih, ki so se jih pozneje z veliko grozo spominjali slovenski veterani prve svetovne vojne: Oslavje, Plave, Sv. Martin, Sv. Mihael in Doberdob. V tej zadnji bitki je tudi zbolel in bil več mesecev v bolnišnici. Mučila sta ga sklepni revmatizem in vnetje rebrne mrene.

Sam se spominja: "Slišal sem divji krik vojske, lomljenje kamna in granat ob njem. Videl sem dviganje raket in umiranja ljudi … da, videl sem trpljenje in umiranje … Videl sem barake in bolnice in dolge vrste postelj ranjenih in bolnih, in ležal sem sam med njimi …"
Ko je ozdravel, so ga dodelili bosanskemu polku, ki je bil znan po svoji bojevitosti. Potem pa so ga premestili v postojanke med Mrzlim vrhom in Krnom.
O njem se je širil glas, da je v peti soški bitki sam zaplenil italijansko strojnico in v ujetništvo pripeljal trideset italijanskih vojakov.
Sprememba
Že na začetku prve svetovne vojne so vse udeležene strani med svoje vrste uvajale tudi letalce. Ti so se izkazali že v preteklih dveh balkanskih vojnah leta 1912 in 1913. Italija je svoja opazovalna letala poslala na mejo že 24. maja, dan po vojni napovedi. Ta so od tedaj preletavala tudi še nebranjene slovenske kraje.
Po vzpostavitvi sovražnosti leta 1915 pa so Avstrijci takoj začeli graditi zasilna letališča tudi v Vipavski dolini in na Krasu. Manjkalo pa je seveda ljudi, pogumnih vojakov, ki bi se bili pripravljeni bojevati v tej novi, še nepreizkušeni metodi. Moštva so novačili po vseh bojiščih. Eno izmed obvestil je doseglo tudi Venčeslava Vrtovca: "Ko je leta 1915 oberkomanda objavila poziv za sprejem v šolo za letalske opazovalce, sem se hladnokrvno in brez razmišljanja prijavil."
Imel je osnovne pogoje, saj je že dosegel oficirski čin.
Tako se je začelo pisati novo poglavje v življenju nekdanjega gimnazijca, zdaj pa poročnika, Venčeslava Vrtovca.
Opazovalec – "beobachter"
Vojna letala so bila na začetku namenjena le za opazovalne naloge. Iz zraka so skušala ugotoviti položaj nasprotnikovega moštva in orožja. Vse to se je najlažje opravilo kar s fotografiranjem. Ker pa je imel pilot že veliko opravka z vodenjem letala, z izogibanjem pred streli protiletalske obrambe in sovražnimi lovskimi letali, je bil potreben še en član posadke, ki naj bi opravljal opazovalne naloge in s premično strojnico pomagal tudi pri obrambi. Obenem pa bi bil uporaben tudi pri metanju bomb na sovražnikove položaje.

Na bojiščih so se tako najprej pojavljala dvosedežna letala. Njihovi piloti so bili običajno navadni vojaki ali podčastniki. Opazovalno vlogo so lahko opravljali le častniki - oficirji. Pri lovskih enosedežnikih pa so morali tudi piloti že imeti častniški stan.
Venčeslav Vrtovec je kot poročnik torej lahko opravljal položaj opazovalca. Pri tem je moral poznati snov iz telegrafije, meteorologije, navigacije, moral pa je biti tudi dober fotograf. Za vse to so ga izšolali v trimesečnem tečaju, ki ga je opravil na letališču blizu dunajskega Novega mesta. Udeleženci so se dodobra usposobili na letalih tipa albatros.
Po koncu šolanja pa so ga dodelili novi bombniški eskadrilji, ki naj bi bila nastanjena na slovenskih tleh. Bil je njen edini član slovenskega rodu.
Blizu doma
Ko se je mladi Vrtovec namenil vrniti v domače kraje, letališča, kjer naj bi odtlej deloval, še ni bilo. Začeli so ga graditi v bližini Divače. Postavili so hangarje, naredili vzletno stezo in zgradili cesto do železniške proge. Delo so opravljali srbski ujetniki. Ko je bilo vse za silo urejeno, so po železnici začeli prihajati deli za letala. Te so potem počasi sestavljali mehaniki na novem letališču. Spomladi 1916 pa se je eskadrilja že lahko dvignila v zrak in začela opravljati svoje naloge.
Poveljnik soškega bojišča, general, pozneje feldmaršal, Svetozar Borojević, je od nove eskadrilje zahteval podatke o položajih italijanskih enot. Možje so tako preletavali Sočo in fotografirali strelske jarke ter razne druge postojanke sovražnika. V času spopadov na zemlji pa so imeli nalogo braniti pehoto in topništvo pred posredovanjem nasprotnikovih letal.
Vrtovec je tudi na soško bojišče ohranil sveže spomine: "Križarili smo po zraku od morja pa tja do sneženih Karavank. Preletel sem večkrat domačo vas, kjer je mati jokala in trepetala radi mene, ko je gledala stotine oblačkov, ki so obdajali in spremljali letalo, ko je poslušala sikanje in grmenje šrapnelov … Ali jaz sem ljubil svojo ptico in njeno brzino, ljubil sem neizmerne višine nebes, ljubil vrhove oblakov …"
Krvavi posel
Avstrija je na soškem bojišču namestila vrsto letališč, katerih naloga je bila preprečiti italijanski prodor v slovenski zračni prostor. Kljub temu pa se je Italijanom kdaj pa kdaj le uspelo izmuzniti iz obroča in se prebiti mimo obrambe protiletalskih strojnic in lovskih letal. Tako so že januarja 1916 "obiskali" Ljubljano, mesec dni pozneje pa nanjo odvrgli nekaj bomb.
Vendar pa so se tudi avstrijske letalske enote iz pristanišč in kopnega rade podajale čez nekdanjo državno mejo. Vrtovčeva eskadrilja se je tako nemalokrat povezala tudi z drugimi letališči, Ajdovščino, Šentvidom (sedanjim Podnanosom) in Nabrežino. V veliki jati so bombardirali italijanske položaje. Tak napad je včasih štel tudi do šestdeset avstrijskih bombarderjev. Položaje so napadali posamično. Ko je smrtonosni tovor odvrgla ena eskadrilja, ji je malo zatem že sledila druga. Sovražniki so se seveda branili na vse pretege in napadalci so se mnogokrat vračali s poškodovanimi in prerešetanimi letali.
V navzkrižnem ognju
Piloti in opazovalci vseh vojskujočih strani so bili izpostavljeni velikemu tveganju. Oblečeni so bili v usnjene kombinezone, na glavi pa so imeli kapo in očala. Jeklenih čelad in padal ni bilo. Če je bilo letalo zadeto ali je odpovedal motor, sta bila pilot in opazovalec prepuščena nemilostni usodi.
Tudi Venčeslavu Vrtovcu v spopadih ni bilo prizaneseno in le srečnemu naključju se je imel zahvaliti, da je živ dočakal konec vojne.
Že tretji božič na fronti, decembra 1916, je spet praznoval s svojimi letalskimi tovariši v Divači. Tamkaj je ostal tudi po novem letu. Do sredine maja 1917 je tako opravil že nad petdeset bojnih poletov. Takole se spominja tistega časa: "Na sovražnika sem zmetal precej bomb. Manjše so bile težke 7 kg, večje pa 10 kg. Seveda pa takrat bomb še nismo imeli pritrjenih na nosilce tako kot danes (o tem je pravil leta 1982, op. avtorja), temveč smo jih zlagali kar v kabino opazovalca. Za aktiviranje sem jih moral prej predno sem jih vrgel, še pripraviti …"
Fotografiranje sovražnikovih položajev in odmetavanje bomb je bilo za Vrtovca kaj lahko delo, večja težava pa je nastopila takrat, kadar so njegovega počasnega dvokrilca tipa albatros napadla hitra italijanska lovska letala.
Eden izmed spopadov mu je še posebno ostal v spominu. Ravno pri tistem poletu je bil določen, da pomaga letalu s sosednjega letališča pri opravljanju njegove naloge. Tovariš naj bi fotografiral italijanske položaje, Vrtovec pa naj bi ga pri tem varoval pred napadi sovražnih lovcev.
Ob napovedanem času sta se sestala na višini 500 metrov, da bi skupaj nadaljevala polet. Vrtovec se spominja: "Eden drugemu se približamo na 50 metrov. Opazil sem častnika tam v letalu - nisem ga prej nikdar videl, in pozneje tudi ne več - opazil, kako je vstal v letalu in mi salutira. Isto storim tudi jaz. Nato sva si zamahnila z roko v pozdrav: njegovo letalo je krenilo proti fronti, moje pa je sledilo kakih 50 do 100 metrov za njim in isto toliko nad njim …."
Letali sta mirno pluli proti bojišču ob Soči navzgor. Kmalu pa so ju začeli pozdravljati Italijani s svojim protiletalskim ognjem. Vrtovec se je ravno pripravil, da fotografira spodaj leteče letalo, kako to nad bojiščem, posutim s strelnimi jarki, opravlja svojo nalogo, ko zagleda, da se približuje sovražnikov lovec, ki je letel na najnovejšem nieuportu. To francosko letalo, ki so ga uporabljali tudi Italijani, je bilo strah in trepet avstrijskih pilotov, saj je bilo hitrejše in gibčnejše od njihovih zastarelih škatel.
Vrtovec pripoveduje: "Opozorim pilota z znakom roke – govor se ne čuje. Bližamo se eden drugemu … Vzamem v roke strojno puško. Že je tu, nieuport, kakih 20 do 30 korakov nad in za nami na levi strani. On strelja s strojno puško name, jaz s svojo nanj. To traja nekoliko sekund, da oddam kakih 50 strelov. Nato napravi naše letalo strm krog na desno navzdol. S tem je sovražnik izgubil svoj cilj, katerega si mora spet iskati. Med tem letimo mi zopet vodoravno: gledam kje je nieuport? Je namreč zeleno pobarvan in težko ga je spoznati na modrem nebesnem ozadju. Gledam na vse strani: spodaj od spredaj prihaja in strelja že na nas. – Dam pilotu znak: on postavi naše letalo navpično navzdol in strelja na Laha s strojno puško, ki je pritrjena na sprednjem delu letala. Par sekund traja to in naenkrat švignemo eden nad drugim, morda z razdaljo kakega metra zopet v vodoravno smer. Lah je zavzel spet isto stališče levo zadaj za nami, kakor je je imel v početku. In potem se je menjal vrtinec za vrtincem in vse se je ponavljalo - in ponavljalo …
Ob vsakem krogu smo izgubili toliko metrov višine. Po preteku kakih 15 minut, morda več, morda manj – kdo je takrat mislil na čas! pogledam na merilo in vidim da smo že padli od več nego 3000 metrov do pod tisoč metrov. In v resnici: lepo se razločujejo njive in travniki in pota pod nami. Gledam kje smo: nekje nad Furlanijo. Soča je blizu in nedaleč severno pod nami je Sveta gora s svetiščem naše Gospe. Ozrl sem se za trenutek tja: Svetogorska Mati božja, pomagaj mi!
Roke so mi pešale od napornega držanja strojne puške proti vetru, ki je v zrakoplovu silen, pilot je popolnoma miren, le roke se mu krčevito oprijemljejo krmila
"
Rešitev "od zgoraj"?
V času spopada obeh letal je protiletalsko topništvo, tako italijansko kot tudi avstrijsko, utihnilo, da ne bi pomotoma sestrelilo svojega letala. Moštvo na tleh je napeto opazovalo, kako se bo končal ta neenak boj med počasnim in neokretnim Avstrijcem ter gibčnim italijanskim dvokrilcem. "Oči vseh so bile uprte le v nas – kakšen bo izid?" pripoveduje Vrtovec.
Kako pa je bilo z drugim avstrijskim letalom, ki bi ga bil Vrtovec moral varovati. Takole nadaljuje pripoved: "Ozrem se navzgor. Kakih 1000 metrov nad nami vidim naše drugo letalo sredi dveh nieuportov kakor sredi dveh angelov tmine. Takoj dam pilotu znak, da se dvignemo tja na pomoč. Ali – preden je prešlo par trenutkov, je naše letalo že padalo. Ali je bil motor zadet ali pilot, ne vem. Kraj Soče je ležal kup strtega platna in železa, in pod kupom dvoje strtih teles."
Ko sta Italijana uspešno pospravila prvega avstrijskega albatrosa, sta se ozrla naokrog. Vrtovec je z grozo ugotovil: "Zdaj je prišla vrsta name. Obe sovražni letali sta prigrmeli name in zavzemali po vrsti ista stališča kakor prej eno samo. In vrteli smo se v ožjih in hitrejših krogih, vijugali sempatja in strojne puške so pevale – tatatatata. Nisem bil vznemirjen, le čelo in lica so gorela in roke so mi pešale – ne morem več vzdržati. Svetogorska Mati božja, pomagaj mi! Pa glej naenkrat zmanjka obeh sovražnih letal. Ali je bilo katero pogodeno, ali je katero padlo, ne vem. Ali Marija svetogorska, večna hvala, hvala …"
Po tem nenavadnem izidu boja sta Vrtovec in pilot še malo preletavala frontne položaje, vendar Italijanov ni bilo več na spregled. Nato sta poletela do letališča "kompanije" od koder je bilo letalo, ki sta ga varovala. Vrtovec je odvrgel rdečo raketo, kar je bilo znamenje, da se njihovo letalo ne bo več vrnilo. Nato pa sta odplula do svojega taborišča. S prijatelji sta potem naštela več kot petdeset zadetkov, ki so pustili sled na trupu in krilih njunega prerešetanega letala."
Sreča še v nekem drugem primeru
Bombe, ki bi jih moral opazovalec odvreči, v času Vrtovčevega delovanja še niso bile pritrjene na nosilce pod trupom ali krili letala. Pilot jih je imel kar pri sebi v kabini ob sedežu in jih je odmetaval ročno. Enako velja tudi za opazovalca. Če je letalo zadela sovražna krogla z zemlje ali sovražnega letalca je tudi ta tovor lahko eksplodiral že v zraku. Zaradi tega je bilo tako prevažanje sila nevarna naloga. A tudi tu je Vrtovec imel kar dosti sreče. Nekoč pa bi jo bil skoraj močno skupil.
Takole pravi: "Ob nekem borbenem poletu, ko smo se šele dvigali, je prišlo zaradi pomanjkanja olja do hude poškodbe letalskega motorja. Preprosto: motor je nehal delovati. Takrat bi morali bombardirati. Pilot se je moral odločiti za prisilno pristajanje še pred letališčem. Pri preskoku neke prepreke je letalo izgubilo potrebno hitrost in zatem udarilo z nosom v zemljo. Propeler, ki se je ob zaustavljenem motorju postavil vertikalno, je pri tem udarcu prevzel vlogo amortizerja in se odlomil …"
Oba letalca sta imela izredno srečo, saj nobeden izmed njiju ni bil niti poškodovan. In tudi nobena izmed bomb, ki so se razletele sem ter tja po kabini, ni eksplodirala.
A sreča včasih tudi izostane
Take praske, topovski streli z zemlje ali rafali sovražnih letal so Venčeslavu Vrtovcu torej kar nekako prizanašali. Končno pa je tudi on doživel usodo ranjenca.
Bilo je v času že desete ofenzive, ki so jo Italijani sprožili proti avstrijskim branilcem ob Soči. Prvi napad se je začel 12. maja 1917. V spopadih je sodelovalo tudi letalstvo in 22. maja je po nekih podatkih Venčeslav Vrtovec sestrelil sovražnega lovca.
Naslednjega dne, 23. maja 1917, pa je zopet plul po zraku nad reko Sočo. Med kopenskimi in zračnimi nasprotniki se je zopet vnel srditi boj.
Pa prepustimo pripoved kar Vrtovcu samemu: "Ko sem odletel na borbeno nalogo, sem moral z ostalimi varovati naš zračni prostor zaradi ofenzive, ki so jo pričeli Italijani. Nenadoma se je nad fronto v moji bližini pojavil sovražni nieuport. Spoprijel sem se z njim, izvajajoč ostre zavoje. Izmikal sem se mu in delal vse mogoče, da bi se mu izognil in ga sestrelil. Kar naprej naju je spremljal in naju obstreljeval. Nenadoma se je nevarno približal in si izbral dober položaj, da je zlahka zasul naše letalo z naboji. Z dum-dumko sem bil ranjen pod kolenom. Zelo sem krvavel, zato sem ukazal pilotu, naj se nemudoma spusti na prvi travnik. Pilot me je poslušal, vendar je slabo ocenil travnato površino, ki ni bila ravna. Ob pristanku sva se postavila na nos in pri tem se je poškodoval propeler, ki pa je hkrati preprečil, da ni bilo težjih poškodb na letalu. Drugih poškodb nisva utrpela. Moram pa priznati, da se morava za življenje zahvaliti nekemu našemu pilotu, ki naju je rešil tako, da je pregnal sovražno letalo, ki naju je spremljalo do pristanka. Pred tem sem tega letalca branil jaz."
V časopisju
Slovenski dnevniki in drugi časopisi so redno spremljali tudi dogajanje na fronti, zato tudi niso mogli mimo dosežkov svojih rojakov, ki so se izkazali na raznih bojiščih po Evropi. O Vrtovčevem zadnjem podvigu je tako Slovenec v sredo 30. maja poročal: "Gosp. poročnik Venčeslav Vertovec je bil 23. maja v zračnem boju nad Gorico v desno nogo precej močno, a ne nevarno ranjen. Začasno se zdravi v prov. vojaški bolnici v Ajdovščini in je upanje, da kmalu okreva brez posledic."
Tri dni zatem, 2. junija 1917, pa je isti list med svojimi "primorskimi novicami" dodal še eno sporočilo: "Poročnik Slovenec sestrelil laško letalo. - V zračnem boju je bil ob zadnji italijanski ofenzivi, kakor smo kratko že omenili ranjen v desno nogo opazovalec letalski poročnik g. Vencelj Vrtovec, ki je poprej sestrelil sovražno letalo. Mlademu junaku želimo skorajšnjega okrevanja."
Med ranjenci
Zdravljenje ranjenega junaka pa ni bilo tako hitro, kot je to želelo uredništvo ljubljanskega dnevnika. Dumdumkrogla je namreč tista vrsta krogle, ki se razleti šele takrat, ko doseže svoj cilj. Venčeslav Vrtovec je imel razmesarjeno nogo in govorilo se je, da mu jo bodo morali odrezati.
Njegovega bojevanja v vrstah junaških letalcev, branilcev slovenskega neba nad reko Sočo, je bilo tako konec. Najprej je nekaj časa prebil v zasilni (provizorični) ajdovski vojaški bolnišnici, kjer pa ga niso mogli pozdraviti. Nato pa so ga napotili v Ljubljano, kjer je med ranjenci preživel deset dolgih mesecev. Strah pred amputacijo noge pa je bil vedno večji.
Vendar pa tudi ta čas njegovega življenja ni bil zaman. V brezdelnih dneh ležanja v bolniški postelji je mnogo premišljeval o svoji prihodnosti. Počasi se mu je začela oglašati stara želja po mirnem življenju v samostanu. Srečen izid njegovih strelskih dvobojev ga je še bolj utrdil v tej smeri: "Klical me je redovniški poklic, hvala Bogu, še je bil živ."
Rana ni bila tako huda, da mu ne bi na misel prihajale pobožne misli: "Kot udari blisk čez nebesno stran, in je noč jasnejša od dneva - tako se je zgodilo z menoj. Začutil sem, da je nežna roka na novo prižgala lučico v meni in zvezdico na nebu … Bila si pač ti, Kraljica nebes in kraljica mojega srca – hvala ti, hvala!"
Zdelo se mu je, da sliši glas "od zgoraj", ki mu pravi: "Ti imaš višje ideale, kakršnih nima svet … Pojdi torej in stopi v red." Njegov odgovor pa je bil: "Hočem, hočem; Marija."
Na novih položajih
Po dolgem času se je rana končno zacelila in Vrtovčevega sanjarjenja je bilo konec. Svetovna vojna je namreč še vedno divjala na številnih bojiščih, čeprav so medtem Avstrijci skupaj z Nemci že pregnali Italijane z bojišča ob Soči.
Ozdravljeni Vrtovec je tako dobil nove zadolžitve. Moral se je javiti na vrhovnem letalskem poveljstvu cesarsko-kraljeve armade, ki je imelo sedež v dunajskem Novem mestu. Vojna se je bližala h koncu in opešana avstrijska obramba je bila mnogokrat nemočna. Italijani so tako 9. avgusta 1918 celo prileteli do Dunaja in odmetavali propagandne lističe, ki so vojake pozivali k predaji. Grozila pa je tudi nevarnost, da bodo naslednjič nad mesto prileteli z bombami. Zaradi tega je oblast vzpostavila posebne letalske opazovalnice v okolici prestolnice. Vrtovca pa so že prej namestili na eno izmed letališč, oddaljeno 20 kilometrov od Dunaja. Dva meseca je bil poveljnik tamkajšnje enote, potem pa so mu zaupali vodstvo skupine za prisluškovanje in opazovanje sovražnih letal. Meseca maja 1918 je tako služboval na 1800 metrov visoki gori Wiener Schneeberg. Avgusta pa je bil premeščen v letoviško mesto Aspang, med Slovenci še posebej znano, saj je tamkaj v svoji hiši dolgo časa živel pisatelj Josip Stritar.
Ob premirju
Vojskujočim silam je bilo vojne končno že dovolj in sklenjeno je bilo premirje. Vrtovec je o tem dobil sporočilo v soboto, 2. novembra 1918. Podrejenim vojakom je sporočil, naj se razidejo in znajdejo vsak po svoje. Sam pa se je vrnil v izhodiščno bazo v dunajskem Novem mestu. Tam pa vojaštva že ni bilo več. Z drugimi častniki si je izprosil avtomobil in odpeljali so se na železniško postajo. Še isti večer pa je s hitrim vlakom odpotoval proti Ljubljani.
V nedeljo zjutraj je bil že v prestolnici in javil se je na poveljstvu, ki je imelo sedež na Bavarskem dvoru. Tam so ga zadržali nekaj dni, ko jim je pomagal pri transportu vojaštva.
V sredo, 6. novembra, pa je prosil za odpust iz vojaške službe in takoj so mu tudi ugodili.
Zdaj je bil prost in sklenil je odpotovati v domače kraje.
Ponovno v Velikih Žabljah
Pot do doma ni bila nič kaj prijazna: "Ceste blatne, razorane, razkopane; poleg njih strta vozila vseh vrst; ceste same polne upognjenih teles trpinov … Bili in rinili smo se skoz dež in blato in meglo in v dveh dneh sem bil doma."
Štiriindvajsetletni nadporočnik, vmes je namreč spet napredoval v višji čin, nekdanji gimnazijec Venčeslav Vrtovec se je v četrtek, 7. novembra 1918, zvečer po dolgih letih vojskovanja zopet vrnil v svoj rodni kraj.
Starša sta bila še živa in naslednji dan ga je mati vprašala, kaj namerava v prihodnje: "Kakšne misli imaš?" Preprosto ženico je skrbelo za sina. »Ne bom dolgo,« ji je odgovoril. In molčala sta oba.
Odločitev in slovo
V ponedeljek, 10. novembra, je bil Venčeslav Vrtovec že odločen – odpotoval bo v Ljubljano in se pridružil bratom jezuitom. A kako priti do tja? Vlak ni več vozil, morda le še kdaj pa kdaj za vojaške potrebe. Vendar pa tudi ne iz njegovih krajev, kamor so spričo mirovnega sporazuma s svojim moštvom že prodirali Italijani. Napotil se je v Ajdovščino, da bi se nekoliko razgledal in našel kako rešitev.
Tega dne se spominja: "Grem predpoldne v bližnji trg in gledam, gledam: dolge vrste Lahov so se pomikale v našo domovino, v sončno Goriško; vedno nove in nove kolone so prihajale in zasedale vse železnice, vse ceste in pota."
Ko je stopal po trgu, ga sreča neki avstrijski letalski podčastnik, ki je tudi iskal možnost, da se vrne domov. Vrtovca je spoznal po letalski uniformi in kapi s slovensko trobojnico, ki jo je ta pridobil v Ljubljani. Avstrijec mu pravi: "Gospod nadporočnik, tukaj na letališču je izvrstno nepokvarjeno letalo; rešimo ga pred laško zaplembo."
Vrtovcu je to prišlo kot voda na njegov mlin: "Tedaj mi je zavriskalo srce, miloba se mi je ovila okrog srca – kajti videl sem, kako Bog skrbi zame, kako me kliče in mi daje možnost, da grem v samostan, v samostan: Takoj odgovorim podčastniku: Dobro ob treh popoldne se dvignemo! Ob enih pridem domov in rečem očetu: Oče grem k jezuitom. On je molčal. Mati pa izreče misel obeh: pa pojdi v miru božjem! Sam sem si pripravil kovček, poslovil se in odšel …"
Ob zadnjem podvigu
Ko je Venčeslav ob napovedani uri prispel na letališče ga je tamkaj že čakal avstrijski pilot. Vendar pa poleta nista mogla opraviti. Ravno tedaj so se namreč tam mimo pomikale zasedbene italijanske enote in vohljale tudi po letališču. Če bi se jima tudi uspelo izmuzniti in dvigniti v zrak, bi gotovo streljali nanju. Venčeslav se je zato žalostno vrnil domov v Velike Žablje.
Moža pa sta se tudi dogovorila, da bosta poskusila poleteti naslednje jutro. Avstrijec se je tudi zavezal, da bo ponoči prebarval velike črne križe, ki so označevali pripadnost letala, kar je s pomočjo stražarja letališča tudi storil.
Letalo je bilo tako povsem primerno za polet. Vrtovec pravi: "V jutro 12. novembra, bila je še noč, odpravili so se oče in mati, bratje in sestre na letališče. V hangarju je čakalo pripravljeno letalo: svoj kovčeg sem že bil spravil nanj. Zavlečemo letalo ven na prosto, zaupajoč v dobro srečo. Veter ni bil še prehud in to smo znali, da tudi če je čez vso Kranjsko megla, da je vseeno navadno krog Blejskega jezera vedro. Tam bi torej lahko pristali, ako blizu Ljubljane ne bi bilo mogoče radi megle.
Pilot skoči v sprednji sedež, drugi zavrti propeler: treba je poskusiti motor, kakor pred vsakim poletom. Zatrepetala so krila, zadrhtelo je telo orjaške ptice, bilo na uho petje njeno. Eno, dve … pet minut, dobro, dobro! – popnem se v sedež, zadnji pozdrav očetu, materi, sestram in bratom. Najmlajši Stanko, šest let mu je, kliče: Zbogom, zbogom. Ali šum motorja nadglasi vse pozdrave, vidim le še spremljanje usten in rok, in rosne oči, in letalo se že pomika, že drvimo čez ravan, že so se izgubila tla pod nogami, že plovemo nad trgom, kjer spe Lahi, - in tam v nižini vidim le še peščico oseb, potem le še nekoliko črnih pik nepremičnih - zbogom, zbogom ...
"
Proti Ljubljani
Avstrijski podčastnik, pilot Franz Wognar, in slovenski nadporočnik, Venčeslav Vrtovec, sta se odločila za posebno taktiko. Navidezno sta najprej letela proti Gorici, da so ju Italijani imeli za njihovo letalo, ko pa sta bila dovolj visoko in zunaj dometa njihovega orožja, pa sta naredila velik lok proti deželi Kranjski. Italijanskih letal, ki bi ju utegnila sestreliti, k sreči ni bilo od nikoder. Za vsak slučaj pa je bila strojnica še vedno pripravljena in prislonjena k železnemu obroču.
Pilot je dobro opravljal svoj posel. Bil je po rodu Čeh in celo poročen s Slovenko, domačinko iz Ajdovščine, ki jo je v zakon popeljal leto poprej. V Ljubljani si je obetal dobro službo.
Nad Kranjsko je ležala megla, a to ni motilo tega nenavadnega poleta. Mladi Vrtovec je razmišljal: "Pa je vse prešlo, - in zdi se mi zdaj, da po dolgem času letim domov … Po mnogem boju in viharju, po mnogem dvomu in po mnogi boli – domov … Kako si mi vendar sladka beseda: domov ... Daj leti, leti ptica, dom samostanski je blizu."
Dvosedežni dvokrilnik tipa phoenix C. 1 je tiho in mirno drsel proti Ljubljani. Oba člana posadke sta morala zdaj misliti na to, kje bosta pristala. Vrtovec je vedel, da je blizu Ljubljane že neko vojaško letališče. Kmalu sta priletela nad mesto in iskala ta prostor. In končno sta ga našla v šišenski smeri. Tamkaj je že stalo nekaj letal.
V kolobarjih sta se spuščala vedno nižje in nižje. Na travniku pred letališčem pa je bilo tedaj polno konj, ki so jih tamkaj pustili v svoje rodne kraje vračajoči se vojaki. Mirno so se pasli po redki travi. Pilot je ugasnil motor in se spustil proti njim. Ko pa se je približal je zopet obrnil ključ na zaganjaču in konji so se zaradi trušča nemudoma razbežali. Manever sta nekajkrat ponovila, potem pa varno pristala na trdnih tleh.
Takoj so pristopili navzoči slovenski vojaki in ju pozdravljali s klici "na zdar".
A Venčeslava Vrtovca to veselje ni kaj dosti ganilo. V bližini letališča je zasedel vojaški avtomobil in se odpeljal proti mestu. In kmalu zatem je bila izpolnjena njegova dolgoletna želja - vstopil je v ljubljanski samostan očetov jezuitov.
"Hvala ti, hvala večna, o Gospod, in tebi Svetogorska Mati božja!" ob tej misli je začutil, da bo njegovo življenje odtlej teklo po povsem drugačni poti.
Izkupiček stare in začetek nove življenjske poti
Kaj so Venčeslavu Vrtovcu prinesla pretekla vojaška leta. Prav ničesar. Devetinštirideset mesecev nenehnega preganjanja z enega dela fronte na drugega. S tem je zapravil vso svojo mladost. Zdaj je bil star že 24 let, a še vedno le gimnazijski maturant. Na njegovih prsih so se sicer svetila tri odlikovanja: velika srebrna medalja in križca za zasluge ter za dobljene rane. Imel je tudi čin nadporočnika, "oberlajtnanta" kar sicer sploh ni bilo zanemarljivo. Lahko bi si ustvaril lepo vojaško kariero. A imel je svoj načrt in z vsem tem si v prihodnosti ni mogel prav nič pomagati.
V torek, 13. novembra, je bil praznik sv. Stanislava in Vrtovec je dan prebil v jezuitskem samostanu. Že naslednjega dne pa so ga napotili na svojo postojanko Št. Andraž na Koroškem.
Začelo se je njegovo redovniško življenje, ki je potem trajalo le nekaj mesecev manj kot sedem dolgih desetletij.
Med brati jezuiti
Venčeslav Vrtovec je na Koroškem nastopil noviciat, redovniško pripravnico. Medtem pa vojnih spopadov za Slovence še ni bilo konec. Vprašanje meja med novo republiko Avstrijo in kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev je pljusknilo tudi v njegovo novo domovanje.
Piloti na ljubljanskem polju so tedaj s pomočjo podobnih podvigov, kot je bil Vrtovčev in Wognarjev, sestavili tudi že prvo slovensko bojno eskadriljo. Ljubljanska stotnija, med njenimi letalci je bil tudi Vrtovčev pilot Wognar, ki je ostal kar v Ljubljani, je posegla tudi v boje za severno mejo. Prvič je poletela januarja 1919. Njuno ugrabljeno letalo phoenix so Slovenci lepo prebarvali in mu dodali slovenske kokarde; krog v belo-modro-rdeči barvi.
Vrtovec pa je tedaj moral zapustiti domače kraje. Ko se je bližala jugoslovanska vojska, ki je zasedala Koroško, so se maja 1919 jezuiti podali na Dunaj, od tam pa v Zagreb, kjer je Venčeslav končal svoje pripravništvo. Nato je v hrvaški prestolnici opravil še dve leti filozofije, tretje pa v Innsbrucku. Od tam so ga spet za tri leta premestili v bosanski Travnik, kjer je bil prefekt v malem semenišču ter profesor nemščine in telovadbe.
Iz Bosne je odšel na študij bogoslovja v Belgijo, kjer naj bi štiri leta študiral v Louvainu. A že po dveh letnikih je 26. avgusta 1928 doživel mašniško posvečenje. Za novomašnika je bil s svojimi 34 leti že kar nekoliko prestar. Do konca študija mu je potem ostalo še dve leti, eno pa je potem zaradi tretje aprobacije (tj. dovoljenje za opravljanje duhovniške dejavnosti) preživel še v Drongenu blizu Genta.
V tem času pa se je tudi že udejstvoval s pisanjem za nabožne liste.
Leta 1931 se je vrnil v domovino, kjer je prevzel skrb za Marijine kongregacije (družbe) na Slovenskem. Zanje je tudi pripravljal članke in jih objavljal v glasilu Naša zvezda. Nekaj časa je bil tudi njegov urednik. Skoraj docela se je posvetil delu z mladino, prirejal nastope, taborjenja in podobno.
Po desetletju tega mirnega življenja je zopet nastopila nova svetovna vojna. Številni duhovniki pod nemško zasedbo so bili pregnani, drugi pa so sami morali vzeti pot pod noge. Številne so velikodušno sprejele hrvaške župnije, kjer so nadaljevali svoje dušnopastirsko delo.
Vrtovec pa je bil junija 1941 premeščen v Zagreb, kjer je preživel štiri leta.
V tej dobi je napisal dve pomembni knjižici: Iz tistih dni in Pesem življenja, ki sta izšli v slovenščini in bili tiskani pod Italijani v Ljubljani. Obenem je tudi prevajal.
V času socializma
Po končani vojni se je Vrtovec vrnil v Slovenijo. Najprej v Maribor, po dveh letih pa je spet pristal v Ljubljani. Leta 1948 pa je oblast jezuite preselila na nekdanji Valvazorjev grad Bogenšperk pri Litiji. Vrtovec je tam ostal do leta 1952, ko je bil premeščen v Zadar. Tam je bil duhovni vodja v malem semenišču. A že po petih letih se je spet znašel na Bogenšperku.
Leta 1964 so jezuiti zapustili Bogenšperk in Vrtovec z njimi. Za dve leti je odšel v Šentlovrenc, potem pa je ravno toliko časa preživel v Borovnici. Na teh župnijah je deloval le kot duhovni pomočnik.
Leta 1968 pa je prišel na novoustanovljeno župnijo Ljubljana Dravlje, kjer je ostal dve desetletji, vse do smrti 14. junija 1988, ko je kot 94-letni starček malo pred biserno mašo (torej šestdeset let od posvečenja) dočakal konec svojega pestrega življenja.
Tudi v Dravljah je nadaljeval pisanje nabožnih spisov, še nadalje je izdajal knjige in prevajal, v tedniku Družina pa nekaj časa odgovarjal na vprašanja bralcev.
Bil pa je tudi dober družabnik, saj se je naučil igrati violino in kitaro.
In še ena zanimivost: Ko je 27. avgusta 1978 v rodnih Velikih Žabljah obhajal svojo zlato mašo - petdesetletnico mašniškega posvečenja – se mu je ob oltarju pridružil tudi brat, duhovnik Stanislav Vrtovec. Prav tisti nekdanji šestletni fantiček, ki ga je pred 60 leti - novembra 1918 - s starši pospremil na ajdovsko letališče, od koder je Venčeslav poletel v novo življenje.
Dvojni spomin
Venčeslav Vrtovec že več kot četrt stoletja počiva na ljubljanskem pokopališču. Njegovi jezuitski sobrati pa ga niso pozabili. Na njega spominja Vrtovčev dom v Poljanski dolini, kjer se zbira katoliška mladina.
Prav tako pa tudi ni pozabljen med ljubitelji domačega in tujega letalstva. Po zaslugi češke tovarne plastičnih letalskih maket HR model pa znova doživlja svojo staro slavo. Slovanski bratje s severa so namreč sestavljavcem plastičnih letalskih maket prav zadnji čas ponudili nov proizvod – letalo phoenix C. 1.
Prizadevni modelarji imajo zanj na voljo več letalskih oznak in med njimi tudi tiste slovenske, s katerimi je bilo pozneje opremljeno letalo, ki sta ga novembra 1918 Italijanom pred nosom speljala pogumna letalca Vrtovec in Wogner.
Izdelki omenjene češke tovarne se s pomočjo spleta prodajajo po vsem svetu, priljubljeni so tudi med mladino. Tako njun drzni podvig ostaja zabeležen v marsikateri zbirki modelarskih navdušencev.
Ko pa se bo morda kdaj ponatiskoval zdaj že precej zastareli Krajevni leksikon Slovenije, oziroma njegova prva knjiga iz leta 1968, pa bo pri Velikih Žabljah nedvomno moral biti dodan tudi pripis: Od tod doma Venčeslav Vrtovec (1894-1988), jezuitski redovnik in nabožni pisec, slovenski letalec, junak prve svetovne vojne.