38 –letna Marija Bricelj iz Bizovika je bila ena izmed žrtev ljubljanskega potresa pred 120 leti. Foto: Nadškofijski arhiv Ljubljana
38 –letna Marija Bricelj iz Bizovika je bila ena izmed žrtev ljubljanskega potresa pred 120 leti. Foto: Nadškofijski arhiv Ljubljana
Veliki teden je leta 1895 srečno minil, na velikonočno nedeljo ob 23.17 pa je Ljubljano in okolico prizadejal rušilni potres. Foto: Arhiv avtorja
Pri slepem Janezu - znamenita gostilna v Zapužah št. 13, s hlevom in vodnjakom - na desni strani ceste Ljubljana – Šentvid. Foto: Arhiv avtorja
Položaj Šiške, Zapuž, Dravelj in Šentvida na stari vojaški specialni karti. Foto: Arhiv NUK
Franc Šustaršič, drugi z leve, leta 1879 med župani ljubljanske okolice. Foto: Nadškofijski arhiv Ljubljana
Združena v zakonu. Franc Šustaršič in Marijana Peterlin leta 1884. Foto: Nadškofijski arhiv Ljubljana
Zakonca Šustaršič enajst let pozneje- združena v smrti -14. aprila 1895. Foto: Nadškofijski arhiv Ljubljana
Vzrok smrti vseh treh žrtev ( zakoncev Šustaršič in Antona Breceljnika) ljubljanskega potresa iz šentviške fare po vpisu v tamkajšnjo mrliško knjigo. Foto: Nadškofijski arhiv Ljubljana
Nekdanja Špitalska ulica v Ljubljani skupaj s frančiškanskim mostom neposredno po potresu. Foto: Arhiv NUK
Isti prizor danes – Stritarjeva ulica s Plečnikovim Tromostovjem. Foto: Andrej Mrak
Poročilo Slovenskega naroda v torek 16. aprila. Foto: Arhiv NUK
Poročilo Slovenca 16. aprila, vendar z napačno označenim dnevom. Foto: Arhiv NUK
O žrtvah je poročal tudi Laibacher Zeitung 16. aprila 1895. Foto: Arhiv NUK
Šentvid nad Ljubljano še s staro cerkvijo, ki so jo po potresu podaljšali, opremili s kupolo on dvignili zvonik za nadstropje više. Nasproti nje je stala štirirazredna šola. Foto: Arhiv avtorja
Nekdanja šola v Šentvidu, danes prenovljena stavba. Foto: Andrej Mrak
Janko Žirovnik, šentviški nadučitelj. Foto: Arhiv avtorja
Žirovnikov zapis v šolski kroniki o težkih dnevih ljubljanskega potresa Foto: Zgodovinski arhiv Ljubljana
Dojenčica Ana Mežnar iz Srednje vasi, župnija Rudnik, žrtev potresa. Foto: Nadškofijski arhiv Ljubljana
Vzrok Anine smrti zapisan v mrliški knjigi. Foto: Nadškofijski arhiv Ljubljana
Mlinarjeva hči Angela Snoj iz vasi Spodnje Gameljne, župnija Šmartno pod Šmarno goro, je bila pri enajstih letih žrtev ljubljanskega potresa. Foto: Nadškofijski arhiv Ljubljana
Vzrok Angeline smrti vpisan v šmartinsko mrliško knjigo. Foto: Nadškofijski arhiv Ljubljana
Nekaj mesecev po potresu je za posledicami obolenja umrla tudi žena šentviškega nadučitelja Žirovnika. Foto: Arhiv NUK
Žirovnikov pevski zbor v katerem sta bila tudi Franc (stoji tretji z desne) in Doroteja (sedi četrta z leve) Šusteršič, sin in hči žrtev ljubljanskega potresa iz Zapuž je velikokrat koncertiral prav v obnovljeni gostilni »pri slepem Janezu« in tam leta 1907 praznoval tudi svojo desetletnico. Foto: Arhiv avtorja
Star vodnjak z oznakama F.Š. 1875 edini še spominja na nekdanjo gostilno Slepi Janez. Foto: Andrej Mrak
Vodnjak pod kostanjem blizu nakupovalnega središča je postavljen nekoliko više od podrte gostilne, v smeri proti Šentvidu. Foto: Andrej Mrak
Oznaki na vodnjaku. Foto: Andrej Mrak
Po potresu so v Ljubljani in okolici vse stare hiše opremili z jeklenimi vezmi, tudi znamenito Krvinovo v Guncljah, streljaj od Šentvida. Foto: Andrej Mrak
Ohranjena jeklena vez na Krvinovi hiši (spredaj in zadaj) - eden redkih spominov na katastrofalen ljubljanski potres pred 120 leti. Foto: Andrej Mrak

Vreme pa ni bilo kaj prida, zato se je zadrževal kar v domači hiši, kjer mu je delal družbo starejši brat Mihael, ki je hodil že v šesti gimnazijski razred. Tako sta nekako preživela dan, ki je bil sicer ves v pričakovanju največjega krščanskega praznika v letu.

Na velikonočno soboto, 13. aprila, je namreč ves dan močno deževalo in nič kaj ni kazalo, da se bo kmalu obrnilo na bolje. Najbolj moker mesec v letu je pač kazal svojo moč.

Običajna vstajenjska procesija v nedeljo zjutraj je pri šentviški farni cerkvi, kamor so spadale Dravlje, tako izostala, kar ljudem ni bilo najbolj pogodu, saj je bil običajno to najbolj svečan del velikonočnih praznikov. Vendar so se hočeš nočeš pomirili, kajti tudi nedelja je bila betežna in deževna. Pihal je mrzel aprilski veter. Šele proti večeru se je nekoliko razjasnilo in pokazalo se je lepo žareče nebo. Fanta zdaj nista mogla več strpeti v domači hiši, zato sta se podala malo naokrog , na običajno vasovanje. To je trajalo kar v pozne večerne ure in Ivan je po tem sprehodu postal zaspan. Takoj se je podal v posteljo, čeprav je bil naslednjega dne velikonočni ponedeljek, dela in šole prost dan, ko bi si lahko privoščil še malo poležavanja.

Naravne sile
Enajstletni fantiček se je hitro poglobil v spanje. Vendar pa to ni trajalo dolgo časa. Kar naenkrat ga je namreč prebudilo glasno govorjenje. Nekdo mu je klical z vso močjo: »Vstani!« Ivan, napol zbujen, je pogledal okrog sebe in si mel oči. Bila je mati. »Kaj pa je?« jo vpraša ves začuden . »Trese se,« odvrne mati, »ali nisi ničesar slišal?«

»Ne, prav nič!« odvrne sin.

In imel je prav: močan sunek, ki je na velikonočno nedeljo dobre četrt ure po enajstih ponoči pretresel domala vso Slovenijo, je fantič utrujen mirno prespal in tako skorajda ni verjel, da bi se v tem kratkem času moglo kaj pretresljivega zgoditi. Toda ko je že pomislil, da vse skupaj gotovo ni vredno besedi, se nenadoma zasliši strašno grmenje in vsa hiša se zamaje kot na valovih morja. »Neznanska groza me obide, dasi nisem prav vedel, kaj pomeni, da se trese …« se je kasneje spominjal tistega trenutka.

S silnim truščem se je zunaj podrl še preostanek dimnika, v sobi pa so se v zidu med stenami in stropom nenadoma pokazale razpoke in omet je začel padati na tla.

Ivan nadaljuje svojo pripoved: »Brž se za silo oblečem, pograbim nekaj odeje in bežim za drugimi iz hiše. Zdaj je nekaj časa sledil sunek za sunkom, včasih je bilo komaj 5 minut presledka. Najprej je zabobnelo, kot bi kdo pod zemljo prevrnil in razdrobil cel voz stekla ali črepinj, nato pa se je potreslo.«

Tudi pri sosedih in v okolici je bilo tedaj zunaj že polno ljudi, ki so ravno tako kot Ivan na prostem iskali zavetja pred ponovnimi sunki strašnega potresa.

Tedaj je eden od vaščanov prišel povedat , da je v sosednjih Zapužah ubilo gospodarja in gospodinjo, in to je vse spravilo v velik strah in žalost.

Pogumna mati
Noč z velikonočne nedelje na velikonočni ponedeljek je bila mrzla in Kogovškove je začelo zebsti. Čeprav se je zemlja še vedno tresla, se je mati odločila, da vseeno odide v hišo po odeje. Obenem pa je ugasila tudi svetilko, ki so jo v paničnem strahu ob begu pozabili upihniti. V tem pa je bila še posebna nevarnost, saj bi se ta ob novih sunkih utegnila prevrniti in nastal bi še požar.

Na podoben način so si pomagali tudi drugi sovaščani, ki so iz hiš v presledkih med sunki reševali, kar je bilo mogoče, ter izganjali živino iz hlevov.

Najhujši pa je bil strah, ki je zajel vse prisotne.

»Sodni dan je prišel!« so tarnale ženske in nikogar ni bilo, ki bi jih utolažil.

Vsi so torej z negotovostjo pričakovali še hujše sunke. Vendar je bil kot kaže najhujši prav prvi, ki je bil vertikalen in tudi najmočnejši. Sledili so mu horizontalni in šibkejši.

Potresno dogajanje je prizadelo tudi živino v hlevih, ki je s presunljivim tuljenjem izkazovala svojo prestrašenost. Pozneje so se vaščani tudi spomnili, da so bili tistega večera psi še posebno nemirni, saj so menda prvi zaslutili bližajočo se nesrečo.

Hiše v Dravljah in okolici so bile močno poškodovane. Kjer so imeli še star lesen strop, so jo bolje odnesli kot tam, kjer so bili zgrajeni zidani oboki. Hlevi, veže in kuhinje so bili tako polni odpadlega ometa.

Zanimivo, da je bila v Dravljah najbolj poškodovana hiša po domače »pri Kočarju«, katere lastnik je bil zidarski mojster.

V nekem hlevu pa se je hlapcu pripetilo nekaj posebnega: Po stari navadi je spal v slami zgoraj na svislih. Močan sunek pa je celoten obok tako zamajal, da je skupaj s slamo in hlapcem pristal niže doli v hlevu. Utrujeni možakar, ki je ves potres srečno prestal in prespal, pa se je zjutraj veselo zbudil in se omotičen čudil, kako da so se krave znašle pri njem pod streho.

Velikonočni ponedeljek
Negotova noč se je počasi začela umikati novemu dnevu. Sunkov pa še ni bilo konec. Najhujši je bil tisti okrog pete ure zjutraj. Potem pa je končno vendarle zasvetil dan in v dopoldanskem času se je narava za silo umirila. Ljudje so si spet upali v svoje domove. Do popoldne se je še treslo in vsega skupaj so našteli skoraj petdeset sunkov.

Žrtve
Kogovškova hiša ni trpela večjih poškodb, povsem drugače pa je bilo ponekod po Dravljah in okolici. Obe sosednji vasi, Zgornja Šiška in Zapuže, sta bili močno prizadeti. In ne samo to: potres je zahteval tudi človeške žrtve. V Zgornji Šiški je pri preprosti kajži s hišno številko 15, kjer se je po domače reklo »pri Žogrovih«, ubilo nekdanjega gospodarja Antona Breceljnika. Bil je vdovec, star že 77 let, in je užival položaj dosmrtnega oskrbovanca, kotarja.

V Zapužah pa je bilo še huje. Tamkaj sta pod ruševinami umrla Franc Šustaršič in njegova žena Marjana, gospodar in gospodinja znamenite gostilne »pri slepem Janezu«. Njemu je bilo 50 let, njej pa 42.

Šušteršič je bil tudi draveljski organist , sicer samouk. Tistega velikonočnega jutra, v nedeljo 14. aprila, je igral še pri maši v Dravljah. Po cerkvenem opravilu pa je dejal možem, zbranim pred cerkvijo: »Danes je ravno dvajset let, kar v Dravljah orglam, Bog ve, če bom še kdaj?«

Ljudje pa so se pozneje spomnili tudi tega, da je njegova žena Marjana neki deklici, kateri je bila birmanska botra, podarila nekaj velikonočnih pirhov in ob tem pripomnila: »Letos ti jih še dam, saj drugo leto ne vem, če jih bom še.«

Njuni slutnji sta se prehitro uresničili, kajti nobeden od njiju ni dočakal jutra naslednjega dne.

Antona Breceljnika in oba zakonca Šustaršičeva so domačini čez tri dni, v sredo, 17. aprila 1895, pospremili na šentviško pokopališče, kjer je župnik Gregor Malovrh zanje opravil pogrebni obred. V mrliško knjigo pa je kot vzrok smrti pri vseh treh zapisal: »Težka telesna poškodba vsled potresa.«

V Zapužah
Stara pot iz Ljubljane proti Gorenjski je v starih časih najprej peljala naravnost do spodnje šišenske cerkve sv. Jerneja. Tam pa so se že razprostirala obširna polja, zato je zavila levo proti gozdu in peljala skozi vas Zgornja Šiška, mimo znamenite rojstne hiše Valentina Vodnika. Od tam je cesta (danes imenovana po slavnem pesniku) vodila do Dravelj in nato dalje do Pržana, potem pa je spet zavila desno navzdol proti Podgori, preddverju Šentvida. Preudarna cesarica Marija Terezija pa je v skrbi za prometne povezave v svoji državi ukazala skrajšati nekatere poti in tako so njeni načrtovalci potegnili ravno črto med Spodnjo Šiško in Podgoro ter tako ustvarili novo cesarsko cesto proti Celovcu, ki je potem po tej koroški prestolnici dobila tudi ime, ki ga ima še dandanes. Ta črta je presekala tudi polja pri vasi Zapuže, ki je imela le peščico hiš, med njimi najznamenitejšo prav tisto, ki je nosila nesrečno številko – trinajstico. Hiše se je dejansko držala nesreča, kar je pričalo že njeno domače ime: »pri Slepem Janezu«. Ime pa ni bilo kar iz trte zvito. Eden od tamkajšnjih gospodarjev, Janez Šustaršič, je dejansko trpel za slepoto. Ta nesreča se je nadaljevala tudi v naslednjem rodu.

Decembra leta 1796 se je »Slepemu Janezu« rodil sin Frančišek, ki ga je poslal v ljubljanske šole in fant je kmalu postal je duhovnik.

Frančišek Šustaršič je služboval v raznih krajih in sčasoma je vzel k sebi tudi svojo mater in ostarelega slepega očeta. Vendar pa je tudi njega leto za letom zapuščal vid. Zadnje službeno mesto je našel v Tržiču, kjer je leta 1869 tudi umrl v starosti 73 let. Tamkaj je bil zelo priljubljen, zato so mu na nagrobnik zapisali: »Oko mu je temnelo, / na pamet je mašval, / telo sicer slabelo, / pa bister duh ostal.«

V poznejših letih pa je gostilna »Slepi Janez«, ki ji je pripadala še četrtina kmetije, delovala pod skrbnim vodstvom gospodarja Valentina Šuštaršiča in njegove žene Neže, rojene Čamernik. Za njima je dedoval sin Franc. Ta je v mladosti eno leto obiskoval ljubljansko gimnazijo in se je tako lahko pohvalil, da je »zahajal v latinske šole«. A to mu ni pomagalo, kajti potrebovali so ga doma, da bi nasledil uveljavljeno gostilniško obrt. Stara krčma mu je donašala lepe dobičke, saj je bila le ena od dveh, treh hiš, ki so na samotni cesti sredi polja stale med Spodnjo Šiško in Podgoro pri Šentvidu.

Šustaršič pa ni samo vzorno vodil svoje krčme, temveč se je zanimal tudi za gospodarsko plat v svoji občini Zgornja Šiška. Tako so ga tudi izvolili za župana, svojo nadarjenost pa je izkazoval tudi z dolgoletnim igranjem na orgle v podružnični cerkvi sv. Roka v Dravljah.

Šustaršič je bil tudi poročen in to kar trikrat . Prvič se je oženil sedemindvajsetleten, za predpust leta 1873. Vzel je Marijo Plevnik iz Kleč. A ta mu je umrla že v prvem letu zakona. V drugo si je julija 1874 izbral Uršulo Zajec iz Soteske v fari Šentjakob ob Savi. Skupaj sta živela devet let, dokler žena ni umrla ob porodu novega otroka. Z zadnjo ženo Marjano, rojeno Peterlin, iz sosednje Podgore pa je trajalo malo dlje. Imela sta več otrok, v času potresa pa ravno še malo hčerkico, komaj enoletno Reziko, ki je spala v sobi skupaj z njima. Zanimivo, da je ravno ona edina preživela hudo potresno noč. Njega so našli mrtvega na tleh že ob vratih, ko je verjetno skušal zbežati iz sobe, ženo pa še v postelji. Bila je pokrita z blazino, ko si je verjetno hotela s tem rešiti življenje. Vendar pa ji to ni pomagalo. Nanju je padel obok, zato je bilo tudi na otroški zibki polno ometa. Vendar pa se je otrok po čudežu rešil vsega hudega. Domačinom je uspelo deklico izkopati izpod ruševin. Mala Rezika je imela polne oči peska in prahu, a bila je živa in zdrava.

Po župniji in okolici
Šentviška župnija je ob potresu trpela veliko škodo. Farna cerkev sv. Vida je bila močno poškodovana, prav tako pa tudi vse njene štiri podružnice. Zlasti hudo je bilo v Dravljah v znani romarski cerkvi sv. Roka, kjer je bil vsako leto zaobljubljeni romarski shod v zahvalo za odvrnitev mesta Ljubljane od hude kuge in kjer so poleg Šentvida edini imeli orgle, na katere je igral pokojni »Slepi Janez«. Tudi te so bile uničene. Močno pa sta bili poškodovani še cerkvi na Glinici in v Kosezah, stanežiška podružnica sv. Jakoba pa malo manj.

Na velikonočni ponedeljek je bila maša na prostem, saj je imela cerkev podrt obok nad prezbiterijem in lok med prezbiterijem in ladjo.

V naslednjih dneh pa se je mašni obred obhajal v pokopališki kapeli za cerkvijo.

V šoli
Natanko nasproti cerkve je na drugi strani ceste stala šentviška ljudska šola, ki je bila štirirazrednica. Njen vodja je bil nadučitelj Janko Žirovnik, ki je v njej tudi stanoval skupaj z ženo in tremi otroki. Tudi on se je po velikonočni nedelji zvečer odpravil k počitku. Vendar tudi on ne za dolgo časa.

Takole je o tem zapisal v svoji kroniki: »Mene je koj prvi sunek zbudil in tudi vse moje. Žena je vsa prestrašena vprašala: Kaj je to? Odgovoril sem »Potres, a zdaj bo mir.« Toda zavoljo varnosti oblekel sem nogavice, četudi sem upal, da tako hudega sunka več ne bo, kar je bilo navadno ob potresih. A predno si oblečem še nogavice, strese se v drugič s tako silo, da me je na postelji zibalo. Dimniki so se podirali in opeka je letela skozi dimnik na železno ognjišče. Lonci so leteli s polic, kozarci so žvenketaje padali na tla. Moja bolehna žena je od groze trepetala, mala otroka sta preplašena mene klicala, večji sin se je pa oblekel in šel gledat ven na cesto, kaj se godi. Jok in stok je bil na vasi. Po hlevih so slabi oboki vsi popadali. Pri Lovrencu je cel obok konja ubil in kravi zlomil nogo, ko se je sesul. V drugih hlevih živina ni ravno trpela škode. Lovrenčeve hiše sprednja stena se je nagnila in stropi so se vdali.

Največji strah pa se je lotil ljudi, ko so izvedeli, da je pri »Slepem Janezu« v Zapužah št. 13 obok zasul gospodarja, gospodinjo in še malega otroka. Prva dva so izvlekli mrtva izpod razvalin, a otrok je na začudenje vseh še živel. Ko so ga odkopali je najprvo poklical »ata«! Bogi otrok!

Ljudje so kar na cesti molili rožni venec in Boga prosili, naj nas neha tepsti.

Ob tretjem sunku sem svojo bolehno ženo tolažil, da je: prvič, upati, da ne bo več takih sunkov; drugič, da je stanovanje, četudi obokano, vendar dobro zidano in da ne kaže še nobene razpoke, in tretjič, da se pač moramo na božjo milost zanesti. A bil je tako hud ta tretji sunek, da se nisem mogel obdržati na nogah, če ne bi bil prijel za posteljno končnico. Peč v spalnici se je kar gibala, ker je cev, ki drži v dimnik, počila.«

Janko Žirovnik je je potem prižgal luč in se iz pritličja povzpel nadstropje više – v pisarno, kjer je spala njihova dekla. Ženska ga je vsa preplašena spraševala, ali je prišel »sodni dan«. V tem delu hiše je bilo namreč že huje, saj je na njeno posteljo padal omet, da se je morala skriti pod odejo. Nadučitelj jo je skušal pomiriti, vendar je ženska kar v spodnjih oblačilih stekla ven in si pri sosednji trafikantki izposodila odejo, v katero je zavita čakala nadaljnji potek dogodkov. Zunaj pa je bilo tudi že več Šentvidčanov, ki si niso upali v nazaj v hiše. Tako so bili Žirovnikovi edini, ki se še niso preselili na cesto pred župnijsko cerkvijo.

Žirovnik nadaljuje s svojo pripovedjo: »Po četrtem sunku sem se oblečen vlegel na posteljo. A ni bilo miru. Od časa do časa so se sunki ponavljali … Zaspal nisem, in ko se je primeril ob pol petih zjutraj zopet jako močan sunek, sem se vendar jel bati, da se vse skupaj začne ponavljati in nas končno obok lahko podsuje.«

Janko Žirovnik se je nato proti jutru napotil po deklo, ki je prezebala v sosednji hiši. Ta je potem napravila oba mala otroka, nakar so se vsi napotili skupaj k sosedi, kjer je bil strop lesen in tako ni bilo nevarnosti, da se kak obok sesuje v sobo.

Zjutraj na veliki ponedeljek pa so se vsi napotili k maši, ki je bila na bližnji Vojdovi ledini, tam kjer danes stoji osnovna šola Franca Rozmana – Staneta. Ljudje pa se niso imeli čas toliko posvečati svetemu opravilu. Večino so razpravljali o tem, kaj vse so v tej strašni noči doživeli. Izražali pa so tudi skrb, kaj jih je čaka.

Tudi Žirovnikove je čakala negotova usoda. Noč od ponedeljka na torek so prespali kar v sosedini leseni lopi. Tudi v naslednjih dneh so še ostali pri sosedovih, kuhali in jedli pa so še vedno v svoji šolski izbici.

V Ljubljani
Ravno tako hudo kot v šentviški fari pa je bilo tudi v drugih krajih njene okolice. Največja nesreča je seveda zadela prav Ljubljano, slovensko prestolnico, ki je bila s svojimi stoletnimi hišami pravo gnezdo starega preživetega časa. Tudi tamkaj so se ljudje po velikonočni nedelji veselo odpravili k počitku, ne vedoč, da jim bo že čez nekaj ur življenje teklo v povsem drugačni smeri.

»Kaj se je pravzaprav zgodilo?« so se spraševali po prvih sunkih, ki so jih spravili na plano. Bili so povsem nemočni, a širile so se razne govorice. Ljudi je zajela panika. Za nameček pa na veliki ponedeljek, ki je bil praznični dan, ni izšel nobeden od treh ljubljanskih dnevnikov. Šele v torek 16. aprila so jim tako postregli s svežimi novicami.

V torek zvečer so tako lahko končno prebrali, kakemu dogodku so bili priča in kaj jih še čaka v prihodnosti.

Nemški »Laibacher Zeitung« je poročal o poteku dogodkov minule nedelje in ponedeljka, omenil pa je tudi žrtve. Po njegovem pričevanju so bili mrtvi: 18-letna dekla Frančiška Škerjanc s Karolinške zemlje, posestnik Rojina v Šiški, gostilničar in gostilničarka Šušteršičeva iz šentviške gostilne »Slepi Janez«, vojaški godbenik Gotz iz Ljubljane, težko ranjena pa Ljubljančana stavec Paschek in trgovski komi Mayer.

Poročanje Slovenskega naroda
Liberalni dnevnik »Slovenski narod« je spričo neobveščenosti prebivalstva v prvi meri opozoril, naj ljudje ne nasedajo lažnim govoricam, da najhujši sunek šele prihaja, potem pa podal daljše poročilo o dogodkih minulih dni.

Med drugim piše: »Naše mesto je zadela grozna nezgoda, ki je zanj prava katastrofa; potres kakršnega ne pamti sedanji rod, je pretresel ljubljanska zidovja in je silno poškodoval ter v prebivalstvu obudil uprav blazen strah.

Ta nesreča je za Ljubljano usodnega pomena, in komur je blaginja mesta in njegovih prebivalcev količkaj pri srci, tisti zre z mračnim pogledom v prihodnost.«

Nato »Narod« podobno povzema potek dogodkov na velikonočno nedeljo zvečer: »Ob 11. uri in 16 minut ponoči se je hkrati začelo neko zlovešče, grozo vzbujajoče podzemeljsko bučenje in rohnenje in v tistem hipu, ob 11. uri in 17 minut je začelo tresti s tako velikansko silo, da so na vseh koncih jela pokati in se rušiti zidovja, da je vsak posamičnik mislil; zdaj in zdaj se odpre zemlja in vse skupaj se pogrezne vanjo.

Ta prvi, valoviti in najsilnejši sunek, je trajal 23 sekund. Predno je še prenehalo tresti, začulo se je rušenje; padali so dimniki in zidovi so se podirali, ljudje pa so kričali in tarnali, otroci so jokali, vse je obupavalo, vse je bežalo, vmes pa se je slišalo strašno, obupno lajanje psov. Zavladala je splošna bojazen, kakršne ni moči popisati. Kaj sedaj? Tako so zdvajajoče vpraševali ljudje in tudi najhrabrejšim možem so se ježili lasje.

Prvemu sunku je hitro sledil drugi ob 11. uri 20 minut; ni bil sicer tako močan kakor prvi, niti ni povzročil toliko škode, a pomnožil je občo paniko in vse, kar je bilo še v hišah, kar ni bilo še zbežalo koj po prvem sunku, je iskalo sedaj zavetja na prostem; vsakdo je le mislil, kako reši sebi in svojcem golo življenje, za drugo mu ni bilo.

Tretji sunek ob 11. uri 41 minut je bil slabši od prvih dveh, vendar še jako močan, četrti ob 11. uri 45 minut pa skoro prav tak kakor prvi, dočim so bili vsi drugi – in bilo jih je vseh skupaj do četrte ure popoldne 47 – primeroma slabi.

Trdi se in ne brez opravičenosti, da je zemlja prav za prav od prvega sunka neprestano vibrirala. Zakaj do ½ 6. ure je bilo še šestnajst sunkov dosti močnih, a vendar čedalje slabejših. Škode niso ti slabši sunki povzročili nikake, pač pa pomnožili že itak veliki strah.

Sunki so bili deloma valoviti, deloma pa tudi centralni in ni je v Ljubljani hiše, ki bi ne bila poškodovana.

»Narod« potem v nadaljevanju poroča še o podrobnostih, nato pa se loti tudi naštevanja človeških žrtev: »V Slonovih ulicah [današnja Čopova ulica, op. p.] blizu Perlesove hiše je naddesetnika pri godbi št. 27 Reinholza zadela opeka na glavo tako močno, da mu je lobanjo prebila. Siromak je obležal brez zavesti; usmiljeni ljudje so ga prenesli v vojaško bolnico, a pomoči mu ni bilo. Umrl je malo časa po tem.

Druga nesreča se je premerila na Karolinski zemlji št. 7. Ondi bivajoča šivilja Franica Škrjanc, stara 20 let, je s svojo sestro ležala na peči, ko je nastal potres. V dotični hiši se je podrl cel zid in na Franico Škrjanc je padel velik tram s tako močjo, da jo je pri priči ubil, dočim se nje sestri ni kar nič zgodilo.

V mestu so bili ranjeni; redar Anton Furlan, katerega je pred Počivavnikovo hišo na sv. Petra cesti zadel padajoč dimnik; stavec Paschek in Tillov komi Mayr.«

»Narod« pa je zbral tudi že poročila svojih zunajljubljanskih dopisnikov in tako je objavil tudi žalostno vest iz šentviške fare: »Veča pa je bila nesreča v Zgornji Šiški, kjer je nekoliko poslopij skoro razdejanih. V hiši 70 letnega vinskega trgovca Žogarja zrušil se je svod; moža, ki je sam spal v dotični sobi, je ruševina pri priči ubila, dočim so drugi članovi rodbine ostali nepoškodovani. Uprav tragična je pa nesreča, ki je zadela rodbino znanega gostilničarja Franca Šušteršiča, po domače »slepega Janeza«. Vsled silnega potresa zrušila se je hiša ter ubila moža in ženo: devet nepreskrbljenih otrok joka za ponesrečenima roditeljema. Mož bil je pod zrušenim zidovjem skoro zmečkan, na truplu njegove žene pa se ni dala konštatovati nikaka težka rana ter je nesrečna žena umrla menda vsled strahu.

Svečano grozen bil je prizor na cesti; mlado in staro, zdravo in bolno bežalo je iz stanovanj na cesto. A ko so se sunki kar v kratkih intervalih ponavljali, začelo je preplašeno ljudstvo prižigati sveče ter glasno moliti, naj bi Bog odvrnil pretečo katastrofo.«

V »Slovencu«
»Slovenčev« stavec je bil očitno tako pretresen, da je namesto torka na naslovnici označil kar dan sobote 16. aprila. Nato pa je sledil uvodnik z naslovom »Šibe potresa reši nas Gospod«. Tudi »Slovenec« je najprej strnil dogodke minulih dveh dni: »Tako grozne noči, kakor je bila ona na velikonočno nedeljo, Ljubljana pač še ni doživela. Ob 11. uri 17 minut je vzbudil strašen potres stanovalce iz trdnega spanja. Nepopisno strašen je bil ta trenotek, ko je okrog tebe vse plesalo in se majalo, ko so stene pokale in sklepi v stenah se udajali, ko je sul nate omet, ko si slišal ropotanje padajočih dimnikov raz strehe, pod taboj pa je vrvelo in grmelo podzemeljsko šumenje neznanih skrivnostnih sil, ki so tem strašnejše, čim globeje se skrivajo v zemeljskem osrčju.

Vsakdo je skočil po koncu ter hitel ven pod milo nebo upajoč ondi rešiti vsaj svoje življenje. Poprej tihe ulice so naenkrat oživele, iz hiš je hitelo vse na prosto, vzlasti na večje trge, kjer so se čutili bolj varne. Bolestnih, a tudi vzpodbudljivih prizorov bilo ti je v teh trenotkih v izobilji na razpolago.

Le komu bi se srce ne trgalo strahu in žalosti, ako je gledal, kako so po družinah očetje in matere sebe pozabivši segali po svojih nedolžnih otročičih ter jih nosili v varnost na prosto. Več dogodkov nam je znanih, kjer so bili otroci pri padanju ometa, opeke ali stropov čudežno rešeni smrti po angelju varuhu. V dno srca te je moralo boleti, ako si čul v tej ali oni hiši obupen klic bolnika na pomoč, ako si gledal, kako so prenašali hudo bolne na cesto. Pretresljivi so bili prizori po bolnišnicah, kjer se ni moglo naenkrat spraviti bolnikov v varno stvarnost, po jetnišnicah, kjer so jetniki razbijali, vpili, naj se jim odpre, a je bilo treba poprej poskrbeti za varnost, da ne ubeže. Polagoma so se hiše izpraznile in trgi, vertovi in drevoredi so se zapolnili z ljudmi. Medtem pa jih je je potres večkrat opomnil, da nevarnost še ni minula, prestrašil jih je ropot, ko je tu in tam vsul se kak dimnik raz streho ali se zlomila kaka stena …«

»Slovenec« nato še nadaljuje z opisovanjem grozot v Ljubljani, potem pa počasi preide še na poročila svojih deželnih dopisnikov. Tako med drugim omenja tudi žrtve iz vasi Zapuže: »V šentviški fari je v gostilni »pri slepem Janezu ubil obok, ki se je razsul, gospodarja in gospodinjo, otroka se je ljudem še posrečilo rešiti. Tudi sicer je v Št. Vidu mnogo škode pri cerkvi, kaplaniji in po drugih hišah …«

O tragediji pri Šustaršičevih v Zapužah pa je potem poročala tudi »Slovenčeva« tedenska priloga »Domoljub«.

V naslednjih dneh pa je v uredništva časopisov prihajalo še vrsto poročil o minulem potresu. Čutili so ga tudi na Koroškem, Štajerskem, v belokranjskih Adlešičih, na Krasu in v Gorici. Vendar pa poškodb in človeških žrtev tamkaj ni bilo. Iz Ljubljane in okolice pa so vsak dan poročali kaj tragičnega.

Že v sredo piše »Slovenec«: »Potres je zahteval novo žrtev. Mej prvim potresom je namreč skočil iz neke gostilne v Židovski ulici črkostavec Iv. Paschek na ulico, a mu je v tem trenotku priletela s strehe opeka na glavo ter ga hudo zadela. Paschek se vrne nazaj v gostilno, a tu se ves okrvavljen zgrudi nezavesten na tla. Ranjenca so potem prenesli v bolnišnico, kjer je v velikih mukah umrl včeraj popoludne. Pokojnik je bil star 27 let doma iz Tešina v Šleziji in bi bil moral včeraj nastopiti službo v Bambergovi tiskarni, a je moral na pot v večnost. Pokoj njegovi duši«.

Iz Šmartna pod Šmarno goro pa je prišlo sporočilo: »Ni je hiše v fari, ki bi bila brez poškodovanja. Ubilo je jedno deklico. Ljudje pri znamenjih na glas molijo in hodijo s procesijo od vasi do vasi.«

Ponesrečena deklica je bila enajstletna Angela Snoj, hči mlinarja iz vasi Spodnje Gameljne št. 16. V torek jo je pokopal župnik Mihael Trček.

Sredina številka pa opisuje še en tragičen primer: »V Bizaviku se je pri posestniku Briceljnu podrl mej potresom strop v sobi, kjer sta spala gospodar in gospodinja. Bricelj je pri potresu skočil s postelje, in ko je čutil, da siplje nanj strop, skril se je pod posteljo ter si tako z največjo težavo in precej ranjen ohranil življenje. Žena pa je iz postelje hotela ven, a jo je podirajoči se strop pritisnil na steno ter ji strl glavo, tako da je bila reva v trenutku mrtva.«

Pokojnica Marija Bricelj iz Bizovika št. 82 je bila stara komaj 38 let in tudi njo so pospremili na zadnje počivališče, kjer jo je pokopal šentpetrski duhovni gospod.

»Slovenski narod« pa je najprej oznanil veselo novico, da vojaški godbenik ni podlegel poškodbi, kot so zapisali dan prej. Objavil pa je Paschkovo smrt v bolnišnici, ki pa je bila resnična.

Poleg tega pa tudi sredina številka Slovenskega naroda poroča o drugih smrtnih žrtvah minulega potresa, vendar ne tako podrobno kot Slovenčeva: »V okraju ljubljanske okolice je bilo ubitih šest ljudij. V Gorenji Šiški trije, v občini Vino jedno dete, v Bizoviku jedna ženska, v Črnučah jedno dete …«

Še hujša poročila

Tudi v četrtek časopisje ni moglo mimo žrtev minulega potresa. »Narod« dodaja: »Razen že imenovanih oseb so bili nevarno ranjeni in v deželno bolnico preneseni še : Nadič Franc, Volčič Marijana, Volčič Ivana in Klešnik Jakob. Slednje imenovani je vsled dobljenih ran umrl.«

V tem tednu je potem sledilo še nekaj smrti, ki so bile posredno povezane z minulim potresnim koncem tedna. Tako četrtkov »Narod« poroča: »Danes dopoldne se je na sv. Petra cesti ponesrečil delavec Andrej Svetek, po domače Narobe iz Štepanje vasi. Šel je na streho Pukelsteinove hiše, da jo popravi. Streha se mu je podrla in mož je padel na dvorišče ter tam obležal mrtev.«

Pretresljivo pa je tudi njegovo poročilo: »Na travniku pri parnem mlinu so te dni nočili ljudje, nocoj so tam umrli trije majhni otroci. Hlad jih je ugonobil.«

Četrtkov »Slovenec« pa je poročal še o eni nedeljski žrtvi, tokrat iz župnije Rudnik pri Ljubljani: » V Srednji vasi št. 1 se je porušila ena stena in vsled tega je padel strop na na klopi ležečega 9 mesecev starega otroka«. Vpogled v mrliške knjige tedanjega časa nam izpričuje, da je šlo za devet mesecev in sedemnajst dni staro deklico Ano, hčerko tretjinskega gruntarja Jožefa Mežnarja in njegove žene Frančiške.

V četrtek, 18. aprila, pa so v župniji Ježica, pokopali tudi leto in pol staro Marjano Zatler, doma iz Kleč št.4, ki je dan prej prav tako umrla za posledicami nedeljskega potresa.

Poročila umirjena, a zemlja se še trese
Poročil o smrtnih primerih v petkovih in sobotnih časopisnih številkah ni več zaslediti. Več pa je člankov o odpravi gmotne škode in o novih potresnih sunkih.

»Slovenec« tako v soboto poroča le o tem, da je v župniji Cerklje na Gorenjskem, torej kar daleč od Ljubljane, ob potresu kar dvoje moških zaradi strahu zadela kap. Nekega hlapca v Šmartnem in hišnega gospodarja v Cerkljah, Janeza Ahlina, po domače Ambroža. Oba sta k sreči preživela.

Sobotni »Narod« pa se spet oglaša iz Šentvida nad Ljubljano in opisuje razdejanje po župniji. Omenja pa tudi šolo, prebivališče nadučitelja Žirovnika in njegove družine: »Posebno velika šola pri cerkvi je v prvem nadstropji tako razrahljana, da ne bode mogoče v njej poučevati, dokler se temeljito ne popravi«.

A Žirovnik je s svojimi še kar vztrajal v tej stavbi. Vendar pa je ravno tiste sobote sklenil, da se odseli. K temu ga je navedel nov dogodek: »Četrti dan zvečer smo pa vendar spali doma in peti tudi. V soboto 20. ob pol desetih dopoldne je bil pa zopet precej velik potres, ki me je napotil, da sem vso svojo rodovino preselil v Kranj.«

Bela žena ne pozna milosti
Žirovnikovi so se tako odpeljali v gorenjsko prestolnico, od koder je bila doma njegova žena Katarina, sorodnica tamkajšnje znane gostilniške rodbine Mayrjevih. On sam pa je delno prenočeval v Šentvidu, delno v Kranju.

Pouka potem aprila in maja v Šentvidu ni bilo, saj je bila šola na mnogih mestih precej poškodovana in so jo morali utrditi z desetimi železnimi vezmi. Prav tako pa je bilo poškodovano dodatno šolsko poslopje v bližini Rokodelskega doma (danes znane galerije P 74). Učenci so se k pouku vrnili šele 24. junija, ko so šolo izmenični obiskovali en dan prvi in drugi, naslednji dan pa tretji in četrti razred skupaj.

Nesrečni potres, ki je tako razburkal slovensko glavno mesto, pa je že kmalu prav v Žirovnikovi družini zahteval novo žrtev. Njegova bolehna žena Katarina namreč ni zmogla napora, ki ga je njenemu telesu povzročilo dogajanje velikonočnega potresnega tedna. Že meseca avgusta se je v rodnem Kranju poslovila od tega sveta.

Nesrečni »Slepi Janez«
Nepreskrbljene mladoletne otroke Franca Šustaršiča so vzeli v varstvo sorodniki iz gostilne Miklavovih v bližnji vasi Dolnice, ki je stala ob cesti, ki iz Šentvida pelje proti vrhu Toškega čela.

Tam so malčki našli tudi nov dom. Še k sreči, kajti že leto dni po potresu je »Slepega Janeza« doletela nova nesreča. Enajstega septembra 1896 dopoldne je namreč začel goreti hlev.

Tam okrog so se v tistem času zadrževali cigani, saj je bila gostilna opuščena. K sreči pa so na pomoč takoj priskočili gasilci iz Šentvida, ki jih je vodil kleparski mojster, graditelj in postavitelj Aljaževega stolpa, Anton Belec, in strojnik opekarske tovarne v bližnjih Kosezah, ki je pripeljal dvokolesno brizgalno. Požar so kmalu pogasili in uspeli zavarovati tudi sosednjo s slamo krito hišo, tako da nesreča še ni bila hujša.

Eden od otrok, Franc Šustaršič mlajši, pa je pozneje popravil svojo opuščeno domačijo in zopet je zaživela obcestna gostilna »pri slepem Janezu« v Zapužah. Ker je bil Franc s svojo sestro Dorotejo vnet pevec, član Žirovnikovega zbora v Šentvidu, je svoje prijatelje večkrat povabil k sebi domov, da so pri »slepem Janezu« izvedli vrsto zanimivih nastopov.

»Slepi Janez« je torej ponovno zaživel in tja do sedemdesetih let prejšnjega stoletja ob Celovški cesti pod svoj krov vabil žejne in lačne goste in tudi Ivan Cankar se ga ni izogibal.

Potem pa se je gostilna morala umakniti razmeram novega časa. Od Šiške do Šentvida so namreč zgradili novo štiripasovnico, njo pa zbrisali s površja zemlje. Le še kamniti vodnjak z vklesanimi oznakami F. Š. 1875, premaknjen ob pločnik nekoliko višje proti Šentvidu, pod mogočnim kostanjem dandanes priča o nekdanjem gospodarju Francu Šustaršiču, ki si je pri svojih tridesetih letih omislil to hišno pridobitev. O tem, da je dvajset let pozneje skupaj z ženo Marjano tako žalostno končal pod ruševinami lastnega doma pa ni več nobene sledi.