Razglednice preteklosti
ribič
Ribič. Tako se je s hišnim imenom Prešernovih v Vrbi št. 1 likovno poigral kipar Ivan Zajec, ki je leta 1905 oblikoval pesnikov spomenik v Ljubljani. Foto: Andrej Mrak
Prešernov spomenik
Relief Ribiča je vzidan na levi strani kamnitega podstavka Prešernovega spomenika. Foto: Andrej Mrak
izpiski
Izpisek iz krstne knjige župnije Rodine, kjer je bil krščen France Prešeren. Foto: Kidrič: Prešernov album / arhiv avtorja
Prešernova hiša
Ena izmed prvih podob Prešernove rojstne hiše je bila leta 1879 narejena za leposlovni list Zvon na Dunaju. Foto: Arhiv avtorja
Kranjska čbelica
Prešernov sonet O vrba je bil prvič objavljen v četrtem zvezku Kranjske čbelice, ki je izšla leta 1834, čeprav nosi letnico 1833. Foto: Arhiv avtorja
Sonet
Besedilo soneta O Vrba prepisano iz bohoričice v gajico. Po izdaji iz leta 1883, a s prvotnimi verzi iz leta 1833. Foto: Arhiv avtorja
Gaspari
Gasparijeva ilustracija. France Prešeren. Vrba. Prva kitica soneta O Vrba. Foto: Kidrič: Prešernov album
Zibka
Zibka v rojstni hiši Franceta Prešerna. Fotografirano leta 1949. Foto: Kidrič: Prešernov album
Kamra
Pogled iz "hiše" proti "kamri", kjer je postavljena zibka Franceta Prešerna. Foto: Kidrič: Prešernov album
Francetovo pismo
Francetovo pismo staršem, kjer jim maja 1824 naznanja, da se ne namerava vrniti na bogoslovni študij v Ljubljano. Foto: Kidrič: Prešernov album
Lenka Prešernova (1811-1891)
Lenka Prešernova (1811-1891), pričevalka o razmerah v Ribičevi rodbini. Foto: Arhiv avtorja
Družina
Lenka Prešernova z družino svojega nečaka. Foto: Arhiv NUK
Pismo
Iz zapiskov Toma Zupana, ki je Lenko Prešernovo obiskoval, ko je bila stara okrog sedemdeset let. "Fronc je mater (in tudi oča) zelo rad imel ..." je povedala o pesnikovem odnosu do staršev. Foto: Arhiv NUK
Skaručna
Skaručenska pokrajina. Pogled proti Vodicam. Na poti od Skaručne proti Vodicam je oče Šimen še zadnjič pospremil svoje obiskovalke. Foto: Arhiv NUK
Razglednici
Skaručenska cerkev sv. Lucije, mežnarija in župnišče. Zadnje prebivališče očeta Šimna Prešerna. Foto: Arhiv NUK
mrliška knjiga
Podatke o smrti Prešernovega očeta Simona Prešerna hrani mrliška knjiga vodiške župnije. Foto: Nadškofijski arhiv Ljubljana
Zapisek
Zapisek o smrti Šimna (Simona) Prešerna. Foto: Nadškofijski arhiv Ljubljana
približek
Približek zapiska, ki izpričuje smrt 75-letnega Simona Prescherna, kmeta in preužitkarja iz Skaručne št. 31, sicer pa domujočega v Vrbi, župnija Breznica. Foto: Nadškofijski arhiv Ljubljana
Zadnje prebivališče Prešernove matere Mine v šentruperškem župnišču. Foto: Slovanska knjižnica
kartonček
Prešernov kartonček s prirejenim besedilom njegove Zdravljice - tiskano okoli leta 1900. Foto: Arhiv avtorja

Dodaj v

Žalostna usoda Prešernovega rodu z Ribičeve domačije

Zgodba pesnikovih staršev Šimna in Mine
10. februar 2013 ob 14:12
MMC RTV SLO

"Glejte, nisem si mislil, da bi bil Frence rajše doma kot drugod," je dejal Prešernov oče Šimen, ko so mu domači prebrali sinov sonet o Vrbi.

To je bilo še takrat, ko je prebival na svojem rodnem domu "pri Ribičevih". Na koncu pa je moral tudi on, kot že prej njegovi otroci in žena Mina, prijazni kmečki hiši pod Stolom dati slovo in zadnje počivališče najti med tujimi ljudmi.

Ribičev Šimen se oženi
Vrbenska hiša št. 1, kjer se je po domače reklo "pri Ribiču", je bila ena izmed značilnih gorenjskih domačij. Že stoletja so tam gospodarili kmetje, ki so se pisali za Prešerne, podložni pa so bili graščini v Begunjah. Poleg kmečkih opravil jim je dodaten zaslužek ponujalo tudi prevozništvo, po gorenjsko rečeno furmanstvo, kar je bilo morda vzrok, da je leta 1762 rojeni sin Šimen tako dolgo odlašal s skokom v zakonski stan. Bil je namreč star že skoraj 35 let pa si še vedno ni izbral neveste. Morda pa se mu niti ni mudilo, saj sta živela še oba starša Jernej in Mina, ki sta mu pomagala pri delu na kmetiji. Končno pa ga je le prevzela Muhovčeva Mina, Mina Svetina, brhko 21-letno dekle iz sosednje vasi Žirovnice (hiša št. 7). Vzela sta se v predpustu 7. februarja 1797.

Nevesta Mina
Mlada nevesta, ki je bila od ženina mlajša dvanajst let, je bila za svoje čase in tedanje razmere dokaj razgledano dekle. Muhovčev rod je bil sploh nadpovprečno izobražen, saj so bili kar trije njeni strici duhovniki. Tudi njej sta starša že v mladosti skušala nuditi osnove učenosti, a kaj ko šole v domači fari ni bilo. Ko je bila stara blizu desetih let, jo je tako oče čez Koren odpeljal na Koroško, kjer je leto dni obiskovala šolo v Beljaku. Tedaj se je dobro naučila pisati in brati ter govoriti po nemško, kar ji je prišlo prav tudi v poznejših letih.

Po vrnitvi s Koroškega pa je še leto dni prebivala pri uršulinkah v Ljubljani. Potem pa je bila doma v oporo svoji materi, ki je rodila deset otrok, zadnjega še potem, ko je bila Mina (sicer prvorojenka) stara že 17 let.

Šimen in Mina si osnujeta družino
V zakonu Simona Prešerna (rojenega 22. oktobra 1762) in Marije Svetina (rojene 5. maja 1774) se je rodilo osem otrok. Najprej sta leta 1798 povila hčer Jero. Nato je leta 1799 sledila Katra in leto zatem sin France. V novem stoletju pa so na svet prijokali še Jože (1803), Jurij (1805), Mina (1808), Urša (1809) in kot zadnja leta 1811 še Lenka.

Leta 1800, ko se je rodil pesnik France, je umrl stari oče Jernej, stara mati Mina pa se je od mlade družine počasi preselila k svojemu sinu, Šimnovemu bratu, Jakobu, ki je kot duhovnik služboval po raznih krajih ljubljanske škofije. Poleg Jakoba je imel Šimen še enega brata duhovnika, namreč Franceta Prešerna, duhovnik pa je bil tudi njegov stric, očeta Jerneja brat Jožef. Tako je imel mladi, leta 1800 rojeni, France v sorodstvu kar šest duhovnikov - tri strice po materini strani, ter dva strica in enega starega strica po očetovi strani. In prav to dejstvo naj bi korenito vplivalo tudi na njegovo poklicno usmeritev.

Francetova pot v svet
Kmalu potem, ko je bil leta 1805 rojen že tretji sin, Jurij, si je oče Šimen dejal. "Zdaj imam tri sinove. Vseh treh ne morem imeti doma." In odločil se je, da si za Ribičev grunt prihrani sina Jožeta, Franceta in Jurija pa pošlje v šole, ko bo čas primeren za to.

In tako je bilo mlademu Francetu komaj dobrih sedem let, ko ga je oče naložil na voz in odpeljal na Dolenjsko k svojemu stricu Jožefu, ki je služboval v župniji Kopanj pri Grosupljem. V tedanji rodinski župniji namreč ni bilo ljudske šole, na Kopanju pa tudi ne. Zato ga je stari stric poslal v Ribnico, kjer se je začela njegova dolgoletna šolarska pot, ki ga nikoli več ni pripeljala nazaj v rojstni kraj. "Malo prezgodaj sem dala Franceta od sebe," je pozneje obžalovala mati Mina, a tedaj je bilo za to že prepozno.

Trije Ribičevi študentje v Ljubljani
Medtem ko je France obiskoval ribniško ljudsko šolo in se pozneje preselil tudi v Ljubljano, je pri Ribičevih v Vrbi potekalo prijetno družinsko življenje. V poletnem času so delali na polju, pozimi pa so predli volno zase in za sosednje hiše, saj se je mnogo vaščanov ukvarjalo s suknarstvom. Radi so tudi zapeli, saj so bili sicer vsi otroci razen odsotnega Franceta in hčerke Urše dobri pevci. Mati Mina je bila cerkvena pevka še kot deklica, oče Šimen pa je rad pritegnil s svojim basom.

Mati Mina je vse hčerke naučila kmečkih del, pozimi pa jih je učila še brati in pisati, čim so dosegle starost desetih let. Ko so hčerke odraščale pa so jih pošiljali k njihovim stricem, da so se od župnijskih kuharic priučile tudi gospodinjstva, kar je pozneje pri vseh postalo tudi njihovo poklicno opravilo. Tudi preostala fanta je oče odpeljal k svojim duhovniškim sorodnikom. Pri tem pa je naredil usodno napako. Stric Jožef je v Šimnovem sinu Jožetu, tako kot prej že pri Francetu, prepoznal nadarjenega mladeniča in ga na lastno pobudo poslal v šolo ter obljubil še denarno podporo, če se bo šolal v Ljubljani. Oče Šimen je hočeš nočeš moral popustiti. Tako so se na šolanju v Ljubljani znašli vsi trije njegovi sinovi, Ribičev grunt v Vrbi pa je ostal brez moškega naslednika, kar je pozneje zapečatilo usodo Prešernove rodbine.

Smrt brata Jožeta
Pri šolanju treh sinov so pomagali vsi trije očetovi duhovniški sorodniki. Vsi so namreč skupaj z materjo Mino računali, da se bodo France, Jože in Jurij na koncu gimnazijskega šolanja odločili za duhovniški stan. Poleg tega pa je denarna pomoč pri Francetu prišla še z dodatne strani. Mati Mina je po nasvetu radovljiškega vikarja Filipa Grošlja preučila stare matične knjige in ugotovila, da so Prešernovi iz Ribičeve kmetije v sorodu z znanim ljubljanskim proštom Janezom Krstnikom Prešernom, rojenim leta 1665 in umrlim leta 1704, ki je zapustil precejšnjo vsoto za ustanovo Prešernova štipendija. Ure in ure je v ta namen presedela ob starih spisih v radovljiškem župnišču in uspelo ji je najti povezave. Tako je v sedmem in osmem gimnazijskem razredu to denarno ustanovo užival tudi mladi France Prešeren.

V tistem času pa je Ribičeve prizadela že prva izguba. V Ljubljani je za posledicami vodenice umrl sin Jože. Ko je mati Mina izvedela, da boleha, ga je obiskala na stanovanju (danes Mestni trg 17), kjer sta prebivala skupaj s Francetom. Ribičeva Mina je bila v Vrbi znana kot oseba, ki prebira molitve umirajočim. Tudi Jožeta je obiskala s tem namenom. Vendar tamkaj ni zmogla tega opravila. Rekla je Francetu: "Ne morem. Ti beri." Potem je on bral smrtne molitve svojemu bratu Jožetu. Ta je umrl 30. aprila 1818, star komaj petnajst let.

France odrine na Dunaj
Po končani gimnaziji se je France Prešeren moral odločiti - ali bo ostal v Ljubljani in študiral v bogoslovju ali pa se podal na Dunaj študirat pravo. Izbral je dolgoletni študij prava na Dunajski univerzi. Jeseni leta 1821, ravno tedaj, ko so blagoslavljali novo cerkev na Breznici, se je poslavljal od svoje jokajoče matere Mine.

Z odhodom na Dunaj je France izgubil prejšnjo štipendijo, ki je bila ustanovljena le za študij bogoslovja. Za njim so jo podelili nekemu drugemu kandidatu. Sam pa je na Dunaju pridobil štipendijo Luke Knaflja. Strici so ga tudi na Dunaju podpirali, ker so računali, da se bo končno le premislil in vrnil v ljubljansko bogoslovje. Tudi sam je bil v dvomih še po dveh letih pravnega študija. Nekaj časa ga zato ni bilo v družbo svojih slovenskih tovarišev. Ko so ti izvedeli za vzrok njegove odsotnosti, so ga obstopili in mu prepovedali vrnitev v Ljubljano. Sam pa je 24. maja 1824 staršema napisal pismo, v katerem jima je pojasnil: "Meni je prov zlo žov de vam upanje Vaše spolniti ne morem. Ja ke bi bil od konca do vedil kar zdej vem, to skusil kar sem zdej skusil, toko bi jest gvišno nikol na bil vidil Duneja; al zdej je prepozno … Sramota, zgubleni čas, zgubleni perjatli, nova zamera, mi branjo v Teologio nazaj jiti, in jest Vam odkritoserčno povem, de sim terdno sklenil velike težave raj prestati in vsako reč pred skusiti, koker ta stan v katerga sim se podal zapustiti in kateri mi je bil gvišno namenen …"

Nato še pojasnjuje, da bi izgubil tri leta študija, potem pa bi moral študirati še dve leti dlje, dejal je še, da je že dovolj star in šolskega prahu sit do vratu. Da bi starši bolje razumeli njegovo odločitev, pa dodaja še zanimivo primerjavo iz kmečkega sveta: "Kaj bi Vi rekli, ke bi kdo en vert z žlahtnimi dervesi nasadil, in ker bi že jablane ali hruške ali druge dervesa tako podrasle, de bi upanje imel kmalo sad od njih dobiti, ke bi zdej temo na enkrat v glavo padlo dervesa vse posekati in en zevnik iz verta narediti. Ker tako reči stoje, tako bote sami lahko zapopadli, de ne morem več nazaj pred pridti, preden na bom duželsko službo v Lublani iskal …" Njegova dokončna odločitev je bila hud udarec za starše, posebej še za mater Mino, ki je že v Francetovih gimnazijskih letih natančno izračunala, kdaj bo njen prvi sin imel novo mašo. Morda je prav zato takratno Francetovo pismo, ki ji je utrnilo še zadnji up, hranila vse do svoje smrti dobrih dvajset let pozneje.

Spremembe na Ribičevi domačiji
France Prešeren se je z Dunaja resnično vrnil domov šele po opravljenem doktorskem izpitu, ki ga je uspešno zagovarjal spomladi, 26. marca, leta 1828. Medtem pa so v njegovi rodbini nastale nekatere ključne spremembe. Brat Jurij je uspešno nadaljeval gimnazijsko šolanje v Ljubljani in se odločil za duhovniški poklic. Tako je za silo potolažil užaloščeno mater Mino in duhovniške strice. Žal pa je mladenič imel manjšo telesno napako. Že od rojstva je bil namreč brez desnega uhlja, kar ga sicer ni omejevalo pri sluhu, postalo pa je ovira pri strogih cerkvenih pravilih v ljubljanski škofiji. Škof Anton Alojzij Wolf ga zato ni hotel sprejeti v bogoslovje. Jurij je poskusil še v Celovcu, kjer pa mu niso delali težav.

Ker sta tako oba fanta odšla od doma, je oče Šimen za naslednika domačije predvidel prvorojeno hčer Jero. Ta pa se ni hotela poročiti dokler Jurij ne bi imel nove maše, saj se ji ni zdelo umestno, da bi za prireditev takšne slavnosti moral prositi novega gospodarja Ribičevine. Vmes pa je tudi sestra Mina že dosegla starost devetnajstih let in oglašati so se začeli snubci, oziroma bolje rečeno razni "ženitni mešetarji". Med njimi je bil najbolj vztrajen neki Vovk po domače Štantarjev iz Črnivca pri Brezjah v župniji Mošnje. Ponujal je svojega sina Jožeta, ki pa je imel takrat znanje že z neko drugo deklico. Ker pa so v tistem času o porokah bolj odločali starši kot ženini in neveste sami, se je Šimen Prešeren pustil pregovoriti. Stari Vovk mu je dejal: "Vi in mati bosta še naprej gospodarila, mlada dva bosta pa delala." Poroka je bila 27. maja 1827 in tedaj so na Mino prepisali tudi Ribičev grunt v Vrbi.

Težave z zetom Jožetom
Dogajanje v rodni hiši je prišlo na uho tudi sinu Francetu na Dunaju in ta je takoj pisal očetu ter mu odsvetoval, da bi vse premoženje prepustil hčerki Mini. Opozoril ga je na položaj preostalih deklet, ki bi bile tako odrinjene od rodne domačije. Pa ni nič pomagalo. Vse sta dobila Mina in njen ženin Jože Vovk, preostali otroci s Francetom vred pa so ostali praznih rok.

Jože Vovk, novi gospodar pri Ribičevih, je kmalu pokazal svojo pravo barvo. Kmetijo je vodil s trdo roko, poleg tega pa je nekaj časa po poroki hodil vasovat še k prejšnjemu dekletu. S staršema svoje žene Mine se ni dobro razumel, slab odnos pa je imel tudi do nje same. Kljub vsemu so nekako prijadrali do Jurijeve nove maše, ki je sledila posvečenju 5. avgusta leta 1832. Tedaj se je v Vrbi zbral cvet Ribičeve domačije. Poleg novomašnika Jurija sta bila udeležena še strica Jakob in Franc in seveda mladi pravniški pripravnik France, ki je tjakaj prispel s svojim prijateljem Matijo Čopom. Toda ta dva pri sami slavnosti nista bila prisotna, pač pa sta jo mahnila na izlet v bohinjski kot. Med goste sta prišla šele na večer in bila deležna graje matere Mine. Ta je tedaj izrazila obžalovanje, da se tudi France ni odločil za duhovniški poklic, on pa ji je šaljivo odvrnil, da ne bi mogel "peti nove maše", ker preprosto nima posluha.

Nove težave in odločitev matere Mine
"Ko bi te babe ne bilo ..." in podobne opazke zeta Jožeta so iz dneva v dan zbadale mater (taščo) Mino. Tudi vzgoja hčerke Mine ji ni bila všeč. "Jaz sem moje tri fante z enim mezincem bolje regirala kot ti tvoje otroke z obema rokama," ji je nekoč dejala. Počasi je začela misliti na pot doma. Na tisto pot, za katero so se prostovoljno ali po sili odločile marsikatere duhovniške matere. Mina Prešeren je počakala, da so minila kaplanska leta njenega sina Jurija, ki je kot duhovnik celovške škofije služboval na Koroškem, potem pa je povezala culo. Oče Šimen jo je skupaj s hčerko Lenko odpeljal v župnijo Friesach (Brezje), kjer je bil Jurij kurat. To je bila čisto nemška župnija, tako da ji je znanje tega jezika še kako prišlo prav. Od tam so se preselili v St. Lorenzen in potem še v St. Ruprecht (Šentrupert) pri Beljaku.

V novih razmerah pa materi Mini ni bilo kaj dosti všeč. Turoben zrak v župnijah ob koroških jezerih jo je dušil, zato je hrepenela po čisti in prepišni sapi pod Stolom. Želela je zopet na Kranjsko. Jurij ji je dejal, naj se odloči in preseli v Ljubljano k sinu Francetu. Tako je ostarela ženička dejansko odpotovala v prestolnico dežele Kranjske, kjer pa je preživela le štirinajst dni. Pesnik je tedaj s svojo sestro Katro stanoval na raznih koncih Ljubljane, v svojem poklicu pa še ni dosegel samostojnosti kot brat, župnik Jurij. Njegova postrežnica, sestra oziroma Minina hčerka, Katra pa tudi ni bila tako ustrežljiva, kot sta bili Urša in Lenka. Tako se je mati kaj hitro vrnila na Koroško.

Sonet o Vrbi
Mati Mina se je med svojim bivanjem na Koroškem večkrat podala v Vrbo na obisk svoje istoimenske hčerke in moža Simona. Ob eni izmed teh priložnosti so ji prebrali tudi Francetovo pesem iz vrste Sonetov nesreče, ki so izšli v četrtem zvezku Kranjske čbelice. Ta nosi letnico 1833, iz tiska pa je dejansko prišla šele 2. julija 1834. Besedilo se rahlo razlikuje od poznejših objav, zato ga tukaj preberimo, zapisanega v gajici, namesto izvirne bohoričice:

"O Vrba! srečna draga vas domača, / Kjer hiša mojega stoji očeta! / Dab'uka žeja me iz tvoj'ga sveta / Ne b'la speljala, zapeljiva kača!

Ne vedel bi, kako se v strup pre brača / Vse, kar srce si sladkega obeta; / Ne b'la mi vera v svojo ceno vzeta, / Ne bil viharjev notranjih b'igrača !

Zvesto srce in delavno ročico / Za doto, ki je nima miljonarka, / Bi bil dobil z izvoljeno devico;

V zavetji b'la bi davno moja barka, / Pred ognjem dom, pred točo mi pšenico / Bi varval bližnji sosed moj - svet Marka."

Tudi Šimen odrine od doma
Jože Vovk je ostal grobijan tudi po odhodu tašče Mine Prešernove. Njegove "pozornosti" je bila odtlej v večji meri deležna žena Mina Vovkova. Zato je tudi oče Šimen sklenil povezati culo. Ker so pri sinu Juriju že prebivale žena Mina ter hčerki Lenka in Urša, se je sam odločil za odhod na Skaručno blizu Šmarne gore, podružnico župnije Vodice, kjer je na stara leta služboval njegov brat Franc Prešeren.

Vendar se tam ni počutil dobro. Za starčka, ki je že presegel sedemdeset let, je bila sprememba prehuda. Še ne po letu dni so v Šentrupertu izvedeli, da je zbolel.

Zadnji obisk
Žena Mina se je ob tej novici takoj podala na pot. S seboj je vzela hčerko Uršo, se vmes ustavila še v Vrbi, kjer se jima je pridružila tudi Mina Vovkova in tako so Ribičeve ženske prek Vodic prispele na Skaručno. Ob tem obisku je oče, ki je pred letom dni brez besed odšel od doma, hčerki Mini tudi zaupal vzrok svojega odhoda. "Nisem mogel gledati, kako je Ribič s tabo grob!" je dejal o ravnanju svojega zeta Jožeta Vovka. Po končanem obisku je Šimen svoje najdražje pospremil še del poti proti Vodicam. Dogovarjali so se, naj bi spomladi tudi on prišel v Šentrupert, da bi bila družina vsaj delno spet zbrana skupaj. Njegova pomoč bi bila dobrodošla, saj so imeli tedaj v župnišču in k njega pripadajoči kmetiji dva mlada še neizvežbana hlapca, ki naj bi ju vzel v uk. Vendar je mož že nekaj dni po tem obisku znova zbolel, tokrat še huje kot prej.

Obvestili so domače v Šentrupertu in Franceta v Ljubljani. "Zdaj pa brž gori …" je sestro Katro pozval pesnik Prešeren. Res je odšla na Skaručno, a je bila skoraj prepozna. Očetovi prvotni mrzlici se je pridružila vročica, ki je dokončala njegov življenjski tek. Tako je vse skupaj trajalo le nekaj dni in 22. septembra 1838 je, kot piše v mrliški knjigi, Simon Prescheren, kmet in preužitkar na Skaručni št. 31 zapustil ta svet. Na zadnji poti od Skaručne do vodiškega pokopališča so ga spremljali sestra Lenčica, brat Franc ter otroci France, Katra in Mina. Koroških sorodnikov pa zaradi slabih poštnih in prometnih povezav ob njegovi krsti seveda ni bilo.

Za očetom odšla še mati Mina
Bolezen Prešernovega očeta je trajala le nekaj dni, mamina pa se je vlekla nekaj let. Na delu je bila vodenica, družinska bolezen, za katero je umrla mati Mina in vseh njenih sedem otrok razen najmlajše Lenke. Ta se je materinih zadnjih let spominjala: "Mati so bili zadnja leta že čisto znucani. Otekale so jim noge ..." Bolezen je spomladi 1842 že tako napredovala, da Mina sama ni mogla v cerkev in jo je tja vsak dan vozil župnijski hlapec. Sin Jurij ji je dejal, da lahko moli tudi doma, a se ni pustila prepričati. Ko je čutila, da se ji bliža zadnja ura, je Jurija prosila, naj piše Francetu v Ljubljano.

"Ozdravila se več ne bom. Bom vmrla. Na mojo pot boste vsi prišli. In morebiti ti France, prvi. Tako fleten otrok si bil. Tudi sedaj svojo reč prav obrni," so bili stavki, ki so ga bodli v srce. Ko je bral te besede, so se mu vdrle kot grah debele solze, kot je pripovedovala Katra, ki ga je pri vratih sobe na skrivaj opazovala med branjem pisma.

Pesnika ni bilo na pogrebu
Kmalu zatem pa sta France in Katra s Koroškega dobila novo pismo. To je že naznanjalo materino smrt. Njeno življenje je ugasnilo 25. aprila 1842. S pogrebom so odlašali, da bi se ga lahko udeležili vsi sorodniki, a žal niso utegnili priti. France Prešeren je imel v Ljubljani neodložljive pravniške opravke, hčerki Mini iz Vrbe pa udeležbe ni dovolil mož Jože Vovk.

Za nameček pa še sin Jurij ni bil v stanju pokopati svoje matere, ker mu je bilo osebno prehudo. Tako je obred vodil nemški duhovnik iz Beljaka, za krsto pa so stopali otroci Urša, Jurij in Lenka Prešeren ter še dve znanki iz župnije Breznica. Mater Mino Prešernovo so položili v grob četrti dan po smrti na pokopališču za cerkvijo v Šentrupertu, kjer je nanjo potem spominjal preprost križ, o katerem pa že v začetku dvajsetega stoletja ni bilo več sledu.

Sedem let pozneje
Na današnji dan, 10. februarja 1849, so v Kranju pokopali pesnika Prešerna. Kot je slutila mati Mina, je bil France res prvi izmed njenih otrok, ki ji je sledil na "drugi svet". Njegova bolezen in smrt pa sta - za čuda - povezali staro Ribičevo rodbino iz Vrbe.

Brat Jurij mu je poslal denar, obiskala ga je sestra Lenka. Sestra Mina z domačije pa mu je poslala strežnico, eno izmed svojih hčera. Na pomoč mu je prišel celo nepriljudni svak, Jože Vovk, ki ga je še z enim Prešernovim sorodnikom požrtvovalno prekladal v postelji, da zaradi preležanin ne bi prišlo do odprtih ran. Prav tako pa so se po njegovi smrti složno uvrstili v pogrebni sprevod.

Usoda Ribičevine
Od osmih otrok, ki jih je v zakonu z Ribičevim Šimnom rodila Muhovčeva Mina, sta imela potomce le sin France in hčerka Mina. Jera se je sicer poročila, a šele na stara leta, Katra, Urša in Lenka pa so ostale samske. Od treh Francetovih otrok, ki jih je imel z Ano Jelovškovo v Ljubljani, je starost dočakala le hčerka Ernestina (1842-1917), ki pa tudi ni imela potomcev. Tako je Ribičev rod pravzaprav ohranila hčerka Mina, poročena z Jožetom Vovkom. Imela sta devet otrok. Nihče izmed njih se ni udejstvoval na umetniškem ali kulturnem področju, sin Janez pa je postal duhovnik. Šele v naslednji generaciji pa se je zopet obudil Prešernov ustvarjalni duh. Minin sin Franc je bil oče znane pesnice Franjice Vovkove, ki se je podpisovala kot Vida Jerajeva (1875-1932). Drugi sin, Jože Vovk, ki je ostal na domačiji, pa je po stari Ribiški navadi spet dočakal novo mašo, tokrat sina Antona Vovka. Ta je bil rojen leta 1900, sto let po Francetu Prešernu. Umrl pa je leta 1963. Po zadnji svetovni vojni je bil celo posvečen v ljubljanskega (nad)škofa.

Ribičevo domačijo pa je ob prizadevanju Prešernovega rojaka, pisatelja Frana Saleškega Finžgarja, rojenega v bližnjih Doslovčah, leta 1939 odkupila slovenska mladina. Tako se lahko tjakaj še dandanes zgrinjajo množice Slovencev, kjer lahko podoživijo svet, v katerem je v varnem zavetju očeta Šimna in matere Mine mladostna leta preživel naš prvak poetov France Prešeren.

Andrej Mrak

B. Ti.
Prijavi napako
Komentarji
wiki
# 10.02.2013 ob 17:50
matijatt, povedali so, nisi poslušal. ani jelovškovi, ki mu je rodila otroke, je tudi posvetil pesem nezakonska mati.

drugače pa super članek.
MilesD
# 10.02.2013 ob 18:13
Ta portal berem že kakih 6 let in to je najbrž članek, ki sem ga v vsem tem času prebral z največjim zanimanjem.

Vse pohvale avtorju, v prihodnje pa še več prispevkov o kulturi in znanosti na prvi strani!
RdečeModro
# 10.02.2013 ob 16:27
Ni bilo treba niti preveriti avtorja članka, na RTV-ju ima takšne poglobljene, zanimive, predvsem pa avtorske zadnje čase le eden.
ZeK
# 10.02.2013 ob 19:14
MilesD

g.Mrak nas s tako kvalitetnim članki razveseljuje vsako nedeljo!
res da se vsak ne najde na naslovnici, a je vsekakor vredno pobrskati...
primavera08
# 10.02.2013 ob 18:23
Sper! Čestitke avtorju!
Nedelja
# 10.02.2013 ob 21:38
Iskrene čestitke za članek. In hvala RTVSLO, da se trudite. Vaš trud ne ostane neopazen.
savinčan
# 11.02.2013 ob 09:02
veselilo me je prebrati tako kvaliteten prispevek
papiga2
# 10.02.2013 ob 20:44
Tu ni čas za obračunavanja, sem pa tega prispevka vesela, ker marsičesa, tu zapisanega, nisem vedela. Bravo.
nish
# 10.02.2013 ob 18:19
Super, vse pohvale avtorju.
Vse te Razglednice preteklosti, bi moral zbrati v knjigi.
milimeter
# 10.02.2013 ob 16:13
V zakonu Simona Prešerna (rojenega 22. oktobra 1762) in Marije Svetina (rojene 5. maja 1774) se je rodilo osem otrok. Najprej sta leta 1898 povila hčer Jero. Nato je leta 1799 sledila Katra in leto zatem sin France.

Mislim, da je tu napaka, Jera je najbrž rojena leta 1798.
Zanjimiv članek, kljub vsemu slišanemu o Francetu Prešernu v oš in sš.
rundek
# 11.02.2013 ob 13:23
"Komunistična oblast ga je psihično (nočna zasliševanja) in fizično trpinčila, čeprav med vojno ni sodeloval z okupatorji in je bil narodno zaveden....Tako wikipedia piše o škofu Antonu Volku, iz Prešernovega rodu.
Bivši uporabnik
# 10.02.2013 ob 21:30
Ko je bila stara blizu desetih let, jo je tako oče čez Koren odpeljal na Koroško, kjer je leto dni obiskovala šolo v Beljaku. Tedaj se je dobro naučila pisati in brati ter govoriti po nemško, kar ji je prišlo prav tudi v poznejših letih.

Daljonovidno takrat, vendar osupljivo podobno čez 200 let.
Triglavski zmaj
# 10.02.2013 ob 20:28
Hvala za ta članek.
ZeK
# 10.02.2013 ob 20:01
relli novak

nekateri prav morate zasrat* vsako temo?
ralok
# 10.02.2013 ob 19:53
Čim več podobnih kvalitetnih prispevkov si še želimo od RTV-ja!
Haso
# 10.02.2013 ob 18:30
Dober članek, hvala. Vendar kreslinove karikature ne bi smeli dati zraven to pokvari vse.
relli novak
# 11.02.2013 ob 19:23
@zek
zgodovina so samo resnična in nezamolčana dejstva
nr.1
# 11.02.2013 ob 10:32
Zanimiv članek ... lp.
jan15
# 20.02.2013 ob 18:52
Pomanjkljivo je samo to, da je stric Jožef fantiča Franceta na Kopanju naučil toliko nemščine in latinščine, da je v ribniški šoli takoj zablestel.
zziga+
# 10.02.2013 ob 23:02
Članek je dober že zato, ker je dramatičen (značilno slovenski) – namreč začne se z: Žalostna usoda, tra, la, la ...
Če tole sago primerjam z našo ali še kakšno, ki jo poznam – so si vse zelo podobne. Vas še nekako potuje skozi čas, ljudje smo le potniki med dvema postajama. Življenje je velika šala.
Dobivam občutek, da Slovenci nimamo zidanih hiš zaradi zaščite pred mrazom ali vročino, temveč zato, da bi se še tudi po končni postaji lahko vrnili domov. Hec (sreča) pa je, da običajno že za življenja hodijo tujci po njej ..
zmaj lj
# 10.02.2013 ob 16:27
http://www.youtube.com/watch?v=mDbFnXWp4
_I
relli novak
# 10.02.2013 ob 19:20
Sprašujem se, zakaj ni ob omembi Prešernovega pranečaka Antona Vovka tudi zapisano, da je bil Anton Vovk škof, ki so ga komunisti po vojni polili z bencinom in zažgali? Zakaj že?
štamprle
# 13.02.2013 ob 08:38
relli novak
Sprašujem se, zakaj ni ob omembi Prešernovega pranečaka Antona Vovka tudi zapisano, da je bil Anton Vovk škof, ki so ga komunisti po vojni polili z bencinom in zažgali? Zakaj že?


Ja res, to je bistvo tega članka! To bi lahko dali že v naslov, v bistvu bi se moral celoten članek vrteti le okoli tega, zelo pomembnega dogodka, vse ostalo pa je postranska zadeva!
Določeni, versko sprani osebki, očitno še čez 100 let ne bodo nehali sanjati o komunistih.
Haso
# 10.02.2013 ob 20:28
Za Antona Vovka nisem vedel. Volk je slovenski mučenik, ki so ga zažgali primitivni komunisti. Upajmo, da današnji zombizem ne pripelje do česa takega. Obešanje lutk in nadlegovanje svetnikov po domnovih že gre v smer take sramotne slovenske tradicije.

Sicer pa, če gremo po rodu dalje, so znane tudi vse tri hčere (Franice Volk) Vide Jerajeve, poročene z violinistom, koncertnim mojstrom dunajske opere Karlom Jerajem:
Vida Jeraj Hribar - pisateljica, slovenka leta 1992
Mara (Jeraj) Kralj, poročena s Tonetom Kraljem, slovenska likovna umetnica
Oli Jeraj, violončelistka, poročena z L. M. Škerjancem, znamenitim slovenskim skladateljem
zmaj lj
# 10.02.2013 ob 16:21
3/4 dramskih igralce tole Vrbo zapoje oz. zadeklamira dost lepš kokr jr tole Kreslin naredu!!!
matijatt
# 10.02.2013 ob 16:46
Zanimivo. Vsaj nekaj o Prešernovi družini. Nisem vedel, da je imel otroke. Tega namreč niti v oš, niti v sš niti na faksu niso povedali.
Kazalo