Umetnik dela tisto, kar od njega zahteva stranka; kot da bi moral le iz klobuka povleči zajca. V takšnem primeru umetnost ni več izraz tega, kar bi lahko bila, pač pa postane to, kar od nje zahtevajo predstave tistih, ki prihajajo iz druge kulture.
52. edicija mednarodne razstave umetnosti namreč kot dobitnika nagrade za življenjsko delo izpostavlja leta 1936 rojenega malijskega umetnika Malicka Sidibéja. Direktor razstave Robert Storr je pojasnil, da je žirija v Sidibéju prepoznala umetnika, ki je na afriškem kontinentu najbolj prispeval k uveljavitvi fotografije kot posebne umetniške discipline. Sidibéjeve fotografije mesta Bamako in njegovih prebivalcev so zaznamovale sodobno afriško vizualno umetnost, obenem pa so svetu predstavile očarljivo afriško kulturo.
Afriški August SanderSidibéjevo delo pogosto primerjajo z delom nemškega fotografa Augusta Sanderja (1876-1964). Za oba namreč velja, da sta svojo kamero usmerila v obraze tisočev po večini anonimnih posameznikov, izmed katerih pa vsak na svoj način prispeva k oblikovanju kulture, ki jih obdaja. Izpostavljen je kolektivni značaj kulture. Čeprav kulturna produkcija kot odlična izloči le nekatera imena, pa se v ozadju vseeno skriva dejavnost naroda ali ožje definirane kulturne skupnosti.
Robert Storr je prepričan, da si noben drug afriški umetnik tako zelo ne zasluži beneškega zlatega leva kot ravno Sidibé, ki je med drugim tudi vesten "arhivar" živahne in v svetu vedno bolj cenjene malijske glasbene scene.
Afriška sodobna umetnost naj bo zares afriška
Afriki bo posvečen tudi del beneškega programa. To bo velika razstava afriške sodobne umetnosti Check List Luanda Pop. Pod kuratorskim vodstvom Fernanda Alvima in Simona Njama so v Benetke pripotovali eksponati, ki so sicer del zbirke sodobne umetnosti Sindika Dokolo African Collection v glavnem mestu Angole Luandi. Sindika Dokolo African Collection of Contemporary Art je bila na pobudo kongovskega poslovneža Sindike Dokoloja in angolskega umetnika Fernanda Alvima ustanovljena pred petimi leti, sledila ji je inavguracija trienala sodobne umetnosti. Vse to z namenom, da bi svetu predstavili izvirno afriško sodobno umetnost, da afriški ustvarjalci ne bi več le sledili na Zahodu oblikovanim smernicam.
Zoper zapovedano eksotiko
Namen je vsaj še eden. Sindika Dokolo poudarja, da afriški umetniki le redko dobijo priložnost, predstaviti se v katerem izmed afriških mest. Po večini razstavljajo le v tujini. Na prvi pogled je to videti kot odličen način za "obogatitev denarnice" afriških umetnikov in za generiranje njihove globalne slave. To je morda res, vendar pa usmerjenost na zahodni trg "deformira" umetnost sodobnih afriških umetnikov. Zahodnjaki namreč od njih pričakujejo eksotiko in umetniki jim jo dajo. Namesto da bi sledili svojemu navdihu in ustvarjali samo "iz sebe".
Sindika Dokolo in njegovi sodelavci so zato v ustanovitveni akt zbirke - leta 2012 naj bi temu dejanju sledila ustanovitev pravega centra sodobne umetnosti - zapisali, da mora vsaka zahodna ustanova, ki želi v svojih prostorih razstaviti del zbirke Sindika Dokolo African Collection, obenem organizirati tudi predstavitev zbirke v vsaj enem izmed afriških mest.
Afričani sami ohranjajo svojo zaostalost
V manifestu zbirke je Sindika Dokolo poslanstvo ustanove povezal s prizadevanjem za dokončno osvoboditev Afrike izpod kolonialističnega jarma. Ta namreč še vedno ni bil dokončno uničen. Med Afričani je namreč zaslediti obžalovanja vreden fatalizem, občutek nemoči in odsotnost želje po dejavnem sodelovanju pri razvojnih projektih. Zaradi dolgotrajnega življenja pod tujimi gospodarji se je v Afričanih vkoreninil občutek nemoči. Ta je prisoten tudi med številnimi umetniki.
Sindika Dokolo želi to odpraviti. Vsaj med umetniki. Zato je v manifestu zapisal: "Nič več si ne upamo misliti, izumljati, odločati o svoji prihodnosti ali na mednarodni sceni zahtevati mesto, ki nam pripada. Naš "kompleks nerazvitosti" je porodil samocenzuro. Na videz je ta proces neustavljiv." Ohranjajo pa ga predvsem razvite države, ki obubožanim Afričanom nudijo pomoč in od njih ne zahtevajo akcij. Sindika Dokolo pa zahteva ravno to. Zahteva, da Afrika pomaga sama sebi. In če ne gre drugače, naj to zavedanje sprožijo umetniki.
Polona Balantič
Umetnik dela tisto, kar od njega zahteva stranka; kot da bi moral le iz klobuka povleči zajca. V takšnem primeru umetnost ni več izraz tega, kar bi lahko bila, pač pa postane to, kar od nje zahtevajo predstave tistih, ki prihajajo iz druge kulture.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje