Razstava Ameriški sen: od popa do sedanjosti (The American Dream: pop to the present), ki je na enem mestu zbrala 200 del iz ateljejev 70 umetnikov, je zastavljena kot pregled zadnjih šestih desetletij ameriškega poparta in tehnike tiska. Vrača nas torej v čas, ko so bili blaginja, moč in mednarodni vpliv Združenih držav večji kot kadar koli prej.

"V prvi polovici razstave se oziramo na pop, konceptualizem, minimalizem in abstraktno umetnost. V drugem delu razmišljamo o različnih družbenih vprašanjih v Ameriki v teh šestdesetih letih," je za medije ob odprtju razstave Hugo Chapman, predstojnik oddelka za tisk in risbe v British Museumu, V tej ustanovi lahko razstavo ujamete še do 18. junija.

"Mislim, da boste lahko na tej razstavi občutili tudi ozračje, ki je pripeljala do zmage Donalda Trumpa na predsedniških volitvah."

Kdo-je-kdo ameriške umetnosti
Na postavitvi s tako konceptualno zasnovo seveda ne morejo manjkati dela prvega med popumetniki, Andyja Warhola. Prisotna so tudi druga velika imena, ki so pomagala sooblikovati gibanje, na primer Jasper Johns, Robert Rauschenberg, Ed Ruscha, Chuck Close, Louise Bourgeois in Kara Walker. Skoraj polovico razstavljenih del je muzej odkupil v zadnjih osmih letih, kar je po besedah direktorja muzeja Hartwiga Fischerja "fantastičen dosežek", če se zavedamo statusa naštetih umetnikov in novih višin, ki jih v zadnjem času dosega trg z umetninami.

"Ko nov predsednik vstopa v Belo hišo in se začenja novo poglavje ameriške zgodovine, je idealen trenutek za razmislek o tem, kako so umetniki petdeset viharnih let odsevali Ameriko kot narod," je pristavil nemški umetnostni zgodovinar Fischer, ki je od lani direktor British Museuma.

Čeprav so med najstarejšimi deli na razstavi ravno Warholove upodobitve Jackie Kennedy po atentatu na njenega moža in pa umetnikova serija z električnimi stoli, načeloma velja, da so dela iz šestdesetih bolj optimistična kotpoznejša. Med ključnimi eksponati je Rauschenbergov Sky Garden, ki v višino meri več kot dva metra ter je nastal takrat, ko je bil umetnik kot častni gost povabljen na izstrelitev Apolla 11. V isti seriji je tudi podoba odtisa čevlja, ki ga je Buzz Aldrin pustil na Luni.

Zvezda razstave pa je najbrž Vote McGovern (1975), "demoničen" portret Richarda Nixona. Andy Warhol je bil vedno prepričan, da je prav zaradi tega platna - ustvaril ga je za dobrodelno dražbo demokratske stranke - postal politična tarča. Davčna uprava je imela njegove finance od takrat pod drobnogledom: do konca življenja je moral redno odgovarjati za vsak zasluženi cent (zato v Warholovih dnevnikih najdemo tudi pedantne zabeležke o še tako majhnih izdatkih, tudi za prevoze s taksijem in kave.)

"Zakaj British Museum zbira to smetje?"
Britanska kulturna javnost vesti o razstavi ni sprejela z enoglasnimi kriki navdušenja. Nekateri se nad njo celo zgražajo. "Je to nekakšna šala?," se kritik MIchael Glover ogorčeno sprašuje v nedavni recenziji za The Independent. "Popart predstavlja zmagoslavje površnosti, smrt globine in pozornega opazovanja. Niti slučajno ni neka kritika komodifikacije kot njegovi topoumni navijači pogosto argumentirajo, pač pa sprejemanje dejstva, da je komodifikacija prevladala. Zakaj torej British Museum, paznik akademskega preučevanja umetnosti, tako smetje zbira in izpostavlja? Zavedam se, da se razstava ne posveča samo popartu - a dejstvo je, da jo muzej "prodaja" prav z izpostavljanjem te smeri."