Zadnje izvode ste lahko iztaknili v kateri izmed knjižnic, nato celo (in zgolj le še) na spletu, v pomanjkanju finančnega kapitala pa se vedno "in", a nikoli obče popularna Tribuna zateka pod okrilje razstavnih kapacitet Moderne galerije.

V naslovu Tribuna; lep časopis ni pretirane ironije. Imenovani medij je med letoma 2009 in 2015 ves čas skrbel tudi za svoj privlačen videz. Besedi, ki je vendarle prevladala, so se pridružili še likovni opremljevalci. Ti so skupaj s pisci tvorili celoto, česar pa v slovenskem prostoru ni bilo videti vse od zatona avantgardistično usmerjene revije Tank. Govorimo torej skorajda o stoletju, ki pa ga v svoji glasnosti vsakokrat zaznamujejo vsakovrstni politični manevri, (ne)uspehi družbenih gibanj in nosilci novih odkritij. Tribuna pa je kljub ostrini intelekta ostala skromna; celo samokritična, bi lahko dejali. Zadnja leta je ponujala "odprtokodni" vpogled v snovanje, ki je dopuščal možnosti predrugačenja lastnih konceptov. Aktualna razstava zato ni presenečenje: ponuja razgrnjene korespondence snovalske ekipe in možnosti vpogleda v način urednikovanja. Tribuna ni le "lep časopis"; želi si spregovoriti. Ponovno glasno, če ne kot vedno – odločno.

Pa vendar nas zanima tudi razstavni vidik: v kleti Moderne galerije se na širokem stopnišču razpisuje na videz "zacementirano" ime časopisa. Tribuna je našla svoj prostor na tribuni, bi lahko dejali. Kaj pa Tribunal, razsodniški sklop časopisa in hkrati ena izmed Tribuninih stalnih rubrik? Postreže vam z na mizi razrgnjenimi pogrinjki izrezkov, ki so obsojali politično pereče težnje posameznih akterjev. Zadnji obrok (ali večerja) pa v umetnosti ni edina ponavljajoča se stvar: znani so tudi vzporedni načini obstajanja v danih okvirih večjih institucij ali tako imenovano "parazitiranje". Zaradi pomanjkanja sredstev se je bila ekipa časopisa prisiljena zateči v sodelovanje. Kot poudarja član uredniškega odbora Izidor Barši, sta dve lanski številki Tribune izšli s pomočjo donacij Kina Šiška in ljubljanske Galerije Kapelica, kar pa je razvidno tudi na razstavi. Zadnji številko časopisa je mogoče najti le še v digitalni obliki, beseda pa se v skrajni sili lahko vtisne tudi v meso: nekdanji odgovorni urednik Robert Bobnič se je na dan odprtja odločil za še kako živi performativ tetoviranja Tribuninega imena.

Razstava namreč razpira predvsem vpogled v uredniško snovanje že imenovanega medija - naj bo to z vidikom različnih možnosti branja ene izmed naklad; videogradivom, ki priča o odprtosti Tribune za tuje predloge, ali s prepisanimi komentarji na poti do objave, ki so se najverjetneje zares izpisovali na projektni tabli uredništva. Le kdo se še tako razkriva? Tribuna! "Jasno vam bo tudi tisto, česar si niste želeli vedeti," bi lahko interpretirali.

Z razgibanostjo in natančno nanašalnostjo na pretekle številke (tako v oblikovnem, organizacijskem in vsebinskem smislu) razstava Tribuna; lep časopis nikakor ne razočara. Idejni vodji postavitve sta Tribunina sodelavca Kaja Kraner in že omenjeni Izidor Barši. Ta poudarja razumevanje vodstva Moderne galerije, ki je poleg razstavišča nudila še tehnično pomoč. Zasnovo sta omenjena razvila zgolj v nekaj dneh, za realizacijo pa je teden dni skrbela ekipa približno štiridesetih sodelavcev. Ti so razpolagali z minimalnimi materialnimi sredstvi. Kljub pereče slabemu finančnemu položaju in posledično majhni razpoložljivosti sredstev reprezentacije pa se razstava izkazuje za eno boljših ta čas. Obenem so posredni cilji jasni: Tribunina razstava je predvsem razstava, vendarle pa z zadnjo ekipa njenih ustvarjalcev izreka tudi odločen "ne" počasnemu ugašanju. Znašla se je v podobni zagati kot njen ne prav daljni kolegijsko-uredniški poročevalec Radio Študent. Financira jo ŠOU, o njem pa sta tako Tribuna kot omenjeni radio vedno poročala kritično. Kot kakšen pedagog še kar zatrjujeta: študent naj bere, posluša, opazuje, kritično razsoja, za to pa potrebuje tudi hranljiv obrok. Nato pa naj se šele masti s pesticidi populizma.